Jedro

Obveznost insolventnega dolžnika za plačilo stroškov se lahko nanaša le na tiste obveznosti, ki jih je insolventni dolžnik povzročil po začetku postopka zaradi insolventnosti, oziroma je znotraj teka postopka lahko vplival na nastanek takšnih obveznosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Upnik krije sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z v uvodu navedenim sklepom zavrnilo upnikov predlog za izvršbo z dne 15. 10. 2014. Ugotovilo je, da je dolžnik v postopku prisilne poravnave in da upnikova terjatev, za katero predlaga izvršbo, ne sodi v nobeno izmed izjem iz drugega odstavka 131. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP).

2. Zoper ta sklep sodišča prve stopnje se pritožuje upnik po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Pritožbo utemeljuje z navedbami, da je njegova terjatev iz naslova povračila pravdnih stroškov nastala po začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, kar pomeni, da v skladu s prvim odstavkom 160. člena ZFPPIPP pravne posledice postopka prisilne poravnave zanjo ne nastopijo ter da je podana izjema iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, ki določa, da se prepoved dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v postopku zaradi insolventnosti, ne uporablja za izvršbo na podlagi sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka. Sklicuje se tudi na odločbo Višjega sodišča v Kopru II Ip 571/2009, v kateri je to sodišče ugotovilo, da gre v primeru plačila stroškov stečajnega postopka za obveznost dolžnika, ki je nastala po začetku postopka in da za takšne obveznosti velja, da se ne plačujejo iz razdelitvene mase po pravilih o plačilu terjatev upnikov. Zato se prvi odstavek 131. člena ZFPPIPP ne more uporabljati za izvršbo na podlagi sodne odločbe v delu, s katerim je bilo insolventnemu dolžniku, zaradi poraza v pravdi, v plačilo naložena povrnitev stroškov postopka. Upoštevaje navedeno bi moralo sodišče prve stopnje njegovemu predlogu za izvršbo ugoditi, saj gre za terjatev, ki je nastala po začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom, zaradi česar pravne posledice postopka prisilne poravnave za to terjatev ne nastopijo, poleg tega pa gre za terjatev iz naslova stroškov postopka, ki zapadejo v plačilo s pravnomočnostjo odločbe, s katero so bili odmerjeni.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je upnik 15. 10. 2014 predlagal zoper dolžnika izvršbo zaradi izterjave pravdnih stroškov, ki so mu bili priznani s sodbo Okrožnega sodišča v Celju I Pg 26/2013 z dne 28. 8. 2014, pravnomočno z dnem 24. 9. 2014, in s katero je bilo v III. točki izreka, ki je postala izvršljiva 10. 10. 2014, dolžniku (toženi stranki) naloženo, da mora upniku (njemu) povrniti 1.766,05 EUR pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje predlagane izvršbe ni dovolilo, ker je ugotovilo, da je bil nad dolžnikom 26. 6. 2013 začet postopek prisilne poravnave St 1131/2013, ki še ni končan. Zato v skladu s prvim odstavkom 131. člena ZFPPIPP praviloma ni dovoljeno izdati sklepa o izvršbi ali zavarovanju. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da ni podana nobena od izjem od pravila prepovedi dovolitve izvršbe, ki so določene v drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, in ki jih je povzelo v 4. točki obrazložitve izpodbijanega sklepa. Upnikova terjatev iz naslova pravdnih stroškov je res nastala po začetku postopka prisilne poravnave nad dolžnikom in zato prisilna poravnava nanjo ne vpliva (prvi odstavek 160. člena ZFPPIPP). To pomeni, da bo lahko upnik po koncu postopka prisilne poravnave nad dolžnikom predlagal izvršbo zaradi izterjave svoje celotne terjatve in ne le njenega dela v skladu s pogoji prisilne poravnave. Ker je postopek prisilne poravnave nad dolžnikom še vedno v teku, izvršbe zoper dolžnika še ni mogoče dovoliti, upnikova terjatev pa ne sodi med nobeno od izjem, ki jih določa drugi odstavek 131. člena ZFPPIPP.(1)

5. Edini pritožbeno sporni ugotovitvi sodišča prve stopnje, da upnikova terjatev do dolžnika ne spada v nobeno izmed izjem po drugem odstavku 131. člena ZFPPIPP, pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje. V obravnavani zadevi nedvomno ne gre niti za sklep insolvenčnega sodišča (1. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP) niti za plačilo sodne takse po začetku stečajnega postopka (4. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP). Prav tako ne gre za odločbo, izdano v postopku iz oddelka 5.6 ZFPPIPP (2. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP), saj je iz končnega seznama preizkušenih terjatev, ki ga je v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom potrdilo tudi Okrožno sodišče v Celju s sklepom St 1131/2013 z dne 15. 1. 2014, razvidno, da je upnik svojo terjatev iz naslova glavnice, zamudnih obresti in stroškov postopka izterjave priglasil v postopku prisilne poravnave nad dolžnikom in mu jo je stečajni upravitelj v končnem seznamu preizkušenih terjatev pod zaporedno številko 221 v celoti priznal. Iz predlogu za izvršbo priloženega izvršilnega naslova, to je sodbe Okrožnega sodišča v Celju z dne 28. 8. 2014 pa tudi ne izhaja, da je v tej zadevi sodišče prve stopnje odločalo o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka v skladu s 355. členom ZFPPIPP. V skladu s 6. točko drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP med stroške stečajnega postopka sicer spadajo tudi pravdni stroški, vendar le tisti iz postopkov iz oddelka 5.6 ZFPPIPP, za kar pa v tej zadevi ne gre.

6. Upoštevajoč navedeno so neutemeljene pritožbene navedbe upnika, da gre v cit. zadevi za izjemo iz 3. točke drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP. Povsem očitno ne gre za situacijo, ko je bila predmet pravdnega postopka terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ker upravitelj prisilne poravnave v postopku prisilne poravnave prijavljene upnikove terjatve ni prerekal, temveč jo je celo v celoti priznal. Obveznost insolventnega dolžnika za plačilo stroškov se lahko nanaša le na tiste obveznosti, ki jih je insolventni dolžnik povzročil po začetku postopka zaradi insolventnosti, oziroma je znotraj teka postopka lahko vplival na nastanek takšnih obveznosti. Takšnemu stališču pritrjuje 2. točka drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP, ki izrecno določa, da se lahko izvršba dovoli na podlagi odločb, ki so bile izdane v postopkih iz oddelka 5.6 ZFPPIPP, ta pa določa pravila o nadaljevanju prekinjenega postopka v primeru prerekanja prijavljenih terjatev oziroma ločitvenih in izločitvenih pravic v stečajnem postopku. Pritožbeni očitki upnika o zmotni uporabi prvega in drugega odstavka 131. člena ZFPPIPP so tako neutemeljeni. Neutemeljeno pa je tudi njegovo pritožbeno sklicevanje na prvi odstavek 160. člena ZFPPIPP, saj ta ne določa izjeme od splošne prepovedi dovolitve izvršbe zoper dolžnika, ki je v insolventnem postopku, ampak izjemo od pravila, da se navadne terjatve, ki so nastale do začetka postopka prisilne poravnave, po njeni potrditvi poplačajo v skladu s pogoji prisilne poravnave. Kot je upniku pojasnilo že sodišče prve stopnje to za njegovo terjatev iz naslova pravdnih stroškov ne velja in bodo v skladu s prvim odstavkom 160. člena ZFPPIPP stroški pravdnega postopka, ki so bili upniku priznani s sodbo Okrožnega sodišča v Celju z dne 28. 8. 2014, poplačani v celoti, ne glede na pogoje potrjene prisilne poravnave, vendar pa jih bo upnik lahko izterjeval v izvršbi šele po končanem postopku prisilne poravnave nad dolžnikom. Prav tako je neutemeljeno pritožbeno sklicevanje upnika na odločbo Višjega sodišča v Kopru II Ip 571/2009, saj je v tisti zadevi šlo za drugačno situacijo kot v obravnavanem primeru. Iz obrazložitve sklepa Višjega sodišča v Kopru II Ip 571/2009 namreč izhaja (podrobneje neobrazložena) ugotovitev, da je šlo za plačilo stroškov stečajnega postopka, v omenjeni zadevi pa upniku prisojenih pravdnih stroškov ni mogoče šteti za strošek stečajnega postopka, ker mu niso bili prisojeni v pravdi iz oddelka 5.6 ZFPPIPP (6. točka drugega odstavka 355. člena ZFPPIPP).

7. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu z drugim odstavkom 350. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP in s 15. členom ZIZ pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče upnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 353. členom in prvim odstavkom 366. člena ZPP ter s 15. členom ZIZ).

8. Ker upnik s pritožbo ni uspel, pritožbeno priglašenih stroškov ni mogoče šteti kot potrebnih za izvršbo in jih ni mogoče naložiti v plačilo dolžniku. Zato je v zvezi s temi stroški pritožbeno sodišče odločilo, da jih upnik krije sam (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP in s 15. členom ZIZ ter petim odstavkom 38. člena ZIZ).

Op. št. (1): Drugi odstavek 131. člena ZFPPIPP določa: “Prvi odstavek tega člena se ne uporablja za izvršbo na podlagi: 1. pravnomočnih sklepov: - ki jih izda v postopku zaradi insolventnosti sodišče, ki vodi ta postopek, in - za katere ta zakon določa, da so izvršilni naslov, 2. pravnomočne sodne odločbe ali odločbe drugega državnega organa, izdane v postopku iz oddelka 5.6 tega zakona, v delu, v katerem je bila insolventnemu dolžniku s to odločbo naložena povrnitev stroškov postopka, 3. sodne odločbe, izdane o zahtevku, katerega predmet je terjatev, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, ali izvršilni naslovi, izdani v upravnem postopku, na podlagi katerih mora dolžnik poravnati obveznost, ki se v stečajnem postopku plača kot strošek postopka, 4. odločbe, s katero je insolventnemu dolžniku naloženo plačilo takse za dejanja, opravljena v tem postopku po začetku postopka zaradi insolventnosti.”