14/11-1991

S K L E P

Ustavno sodišče Republike Slovenije je na seji dne 14/11-1991 obravnavalo pobudo odvetnika Petra Marinkoviča iz Gornje Radgone in

s k l e n i l o :

Ustavno sodišče ne sprejme pobude in ne bo začelo postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti odloka Skupščine občine Gornja Radgona o posebnem občinskem prometnem davku od plačil za storitve in tar. št. 1 tarife posebnega občinskega prometnega davka od plačil za storitve (Uradne objave pomurskih občin, št. 9/89) in 13/89).

O b r a z l o ž i t e v

Pobudnik je dal pobudo za oceno ustavnosti in zakonitosti v izreku tega sklepa navedenega predpisa Skupščine občine Gornja Radgona. Izpodbijani odlok in tarifa, ki je sestavni del tega odloka, določata, da se na območju občine Gornja Radgona plačuje posebni občinski prometni davek od plačil za storitve po stopnjah, določenih v tarifi. Ta davek se plačuje od plačil za storitve, ki jih opravljajo družbene pravne osebe in občani zasebnim pravnim osebam ter občanom in to na podlagi tar. št. 1 tarife po stopnji 10 % za obrtne, intelektualne in druge storitve. Pobudnik navaja, da z nobenim zakonom od 1/1-1989 dalje na področju Republike Slovenije ni bil uveden posebni prometni davek od plačil za odvetniške storitve, ki so na podlagi tega odloka in njemu pripadajoče tarife obdavčene kot intelektualne storitve in za katere uprava za družbene prihodke občine Gornja Radgona davek tudi odmerja ter pobira. Po mnenju pobudnika za takšno prakso ni pravne opore ne v izpodbijanem odloku in ne v drugem republiškem predpisu, zvezni zakon pa ne more neposredno uvajati ali odpravljati davkov, ki so dohodek občine. V postopku za preizkus pobude je ustavno sodišče ugotovilo, da pobuda ni utemeljena.

V 109. členu ustave Republike Slovenije, veljavnem v času sprejetja napadenega odloka in davčne tarife, je bilo določeno, da za zadovoljitev splošnih družbenih potreb, ki se financirajo iz proračunov družbenopolitičnih skupnosti, plačujejo delavci iz dohodka temeljne organizacije združenega dela in iz svojih osebnih dohodkov, občani pa iz svojih osebnih dohodkov, drugih dohodkov ter premoženja davke, takse in druge davščine. Sistem, vire in vrste davkov, taks ter drugih davščin določa zakon.

Tudi po 1. točki ustavnega amandmaja XXXII k ustavi Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 32/89), s katero sta bila nadomeščena prvi in drugi odstavek 109. člena ustave, sistem davkov, taks in drugih davščin ter prispevkov določa zakon. V 2. točki istega amandmaja je določeno, da se davki iz osebnih dohodkov oziroma dohodkov delavcev in občanov, razen davka od premoženja, plačujejo v skladu z zveznim zakonom po predpisih in v korist družbenopolitične skupnosti, na katere območju delavec ali občan živi.

Sistem (osnova, stopnje, zavezanci) ter obveznost plačevanja davka od prometa proizvodov in storitev sta bila v času vložitve pobude urejena z zveznim zakonom o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (Uradni list SFRJ, št. 33/72, 55/72, 28/73, 36/75, 58/75, 7/77, 61/78, 26/79, 5/80, 63/80, 3/81, 23/82, 15/83, 66/83, 71/84, 39/85, 11/86, 21/87, 10/88, 27/88, 31/88, 41/89, 46/89, 60/89 in 13/90), ki je dne 19/1-1991 nehal veljati hkrati z uveljavitvijo zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 4/91). K temu zakonu je Skupščina RS dala soglasje z odlokom (Uradni list RS, št. 4/91 in 7/91 - z dne 22/2-1991) ter se na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91 - I) do izdaje ustreznih predpisov v Republiki Sloveniji smiselno uporablja kot republiški predpis.

Po določbi 1. člena zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu so bili proizvodi in storitve v prometu obdavčeni s prometnim davkom. Obdavčevanje proizvodov in storitev v prometu je lahko temeljno in posebno. Posebno obdavčevanje proizvodov in storitev v prometu se opravlja s posebnim prometnim davkom po tem zakonu, po zakonih, ki jih izdajajo republike in avtonomni pokrajini ter po odlokih, ki jih izdajajo občine za prometni davek, ki ga samostojno uvajajo. Davek od plačil za storitve se sme vpeljati samo na določena plačila za storitve ali posle, razen za tiste, ki so po tem zakonu oproščeni tega davka (11. člen).

Davek od plačil za storitve se plačuje po kraju, v katerem je bila opravljena storitev, če ni v tem zakonu drugače določeno (34. člen). Storitve, od katerih se posebni davek od plačil za storitve ne plačuje, so taksativno naštete v 40. členu tega zakona. Med njimi pa zakon ne navaja odvetniških ali intelektualnih storitev, kar pomeni, da le-te niso izvzete od obdavčitve s posebnim davkom. V 5. točki citiranega člena je izrecno določeno, da se posebni davek od plačil za storitve ne plačuje od plačil za tiste storitve in posle, za katere je predpisano, da se od njih plačuje temeljni davek od plačil za storitve. Temeljni davek od plačil za storitve pa se po 38.a členu zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu (Ur. l. SFRJ, št. 31/88) sme vpeljati za igre na srečo in od plačil za določene prevozne storitve. Po določbi 6. točke istega člena se posebni davek od plačil za storitve tudi ne plačuje od plačil za storitve in posle, za katere je predpisano, da so oproščeni temeljnega davka. Med temi storitvami, naštetimi v 39. členu zakona, prav tako niso navedene odvetniške storitve.

Odvetniške storitve so bile kot storitvena dejavnost v zvezi s prometnim davkom navedene pod oznako 110904 v 41. členu pravilnika o uporabi davčnih stopenj ter načinu vodenja evidence, obračunavanja in plačevanja davka od prometa proizvodov in storitev (Uradni list SFRJ, št. 31/85, 42/85, 8/86, 18/87 in 51/88).

Tudi po četrtem odstavku 3. člena zakona o začasnih ukrepih o davku od prometa proizvodov in storitev, ki je derogiral prej navedeni zakon in se uporablja od 1. februarja 1991 dalje, je posebni davek od prometa storitev davek, ki se plačuje na območju občine po njenem predpisu, ki je v skladu s tem zakonom in zakonom republike.

Intelektualne ali odvetniške storitve tudi z nobeno od določb republiškega zakona o posebnem prometnem davku (Uradni list SRS, št. 24/88, 38/89, in Uradni list RS, št. 37/90, 44/90, 9/91 in 10/91) niso izvzete od obdavčitve v Republiki Sloveniji. Na podlagi 1. člena tega zakona se od prometa proizvodov in od plačil za storitve plačuje posebni prometni davek in sicer posebni republiški prometni davek od prometa proizvodov ter posebni republiški in posebni občinski prometni davek od plačil za storitve. Posebni republiški in posebni občinski prometni davek od plačil za storitve se obračunavata in plačujeta po zveznih predpisih o obdavčevanju proizvodov in storitev v prometu po določbah tega zakona oziroma po občinskih odlokih. Občinske skupščine imajo torej zakonsko pooblastilo za uvedbo posebnega davka od prometa storitev, ki se plačuje na območju občine po njenem predpisu.

Ustavno sodišče je ugotovilo, da je Skupščina občine Gornja Radgona z izpodbijanim odlokom in tarifo, ki je njegov sestavni del, v okviru pooblastil, ki jih ima, obdavčila tiste storitve, katerih obdavčitev po zakonu ni izvzeta od obdavčitve, in izvzela od davčne obremenitve storitve, ki jih na svojem območju stimulira.

Ustavno sodišče je na podlagi 15. člena zakona o postopku pred Ustavnim sodiščem SR Slovenije (Uradni list SRS, št. 39/74 in 28/76)

zato sklenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa.

P r e d s e d n i k

dr. Peter Jambrek