Jedro

Pritožnica trdi, da odločba nasprotuje pravnemu redu, ker je sodišče kršilo prepoved retroaktivnosti. Navedeno ne drži. Avtentična razlaga hrvaškega zakona o zamudnih obrestih (Zakon o zateznim kamatama) ne pomeni spremembe zakona, kot trdi nasprotna udeleženka. Ne drži namreč, da je avtentična razlaga povzročila povsem drugačno uporabo zakona, ker naj bi bila sodna praksa enotna. S tem, ko se je hrvaški parlament odločil za drugo razlago, zakona ni spremenil, temveč je le eno izmed možnih razlag določil kot obvezno.

Izrek

Pritožba se zavrne.

Nasprotna udeleženka mora v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti predlagateljici stroške odgovora na pritožbo v višini 1.465,70 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo predlagateljičinem predlogu za priznanje tuje sodbe Občinskega sodišča v Čakovcu VIII P-328/07-59 z dne 15. 10. 2007, s katero je bilo nasprotni udeleženki naloženo plačilo 3.563.621,26 hrvaških kun z zakonskimi zamudnimi obrestmi in zavrnjen tožbeni zahtevek za plačilo 6.042.007,59 hrvaških kun z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Proti ugodilnemu delu sklepa o priznanju tuje sodne odločbe ter odločitvi o stroških postopka je nasprotna udeleženka vložila ugovor, ki ga je senat sodišča prve stopnje zavrnil. 2. Proti sklepu o zavrnitvi ugovora vlaga nasprotna udeleženka pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlog za priznanje tuje sodne odločbe zavrne.

3. Pritožba je bila vročena predlagateljici, ki v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje, ki jih nasprotna udeleženka ne izpodbija, izhaja, da je nasprotna udeleženka od predlagateljice v izvršilnem postopku izterjala svoj dolg skupaj z zamudnimi obrestmi. V postopku, v katerem je bila izdana odločba, katere priznanje se zahteva, je predlagateljica od nasprotne udeleženke zahtevala vrnitev preveč plačanih zamudnih obresti. Hrvaško sodišče je tožbenemu zahtevku ugodilo. Pri presoji se je oprlo na metodo izračuna zamudnih obresti, kakršna izhaja iz avtentične razlage hrvaškega parlamenta. Pojasnilo je, da je bila sodna praksa glede obračunavanja zamudnih obresti različna. Nasprotna udeleženka v tem postopku navaja, da priznanje hrvaške odločbe nasprotuje slovenskemu pravnemu redu, ker je sodišče prve stopnje prekršilo prepoved retroaktivnosti. Po mnenju nasprotne udeleženke se hrvaško sodišče ne bi smelo opreti na avtentično razlago zakona, ker je nasprotna udeleženka kot upnica v izvršilnem postopku zamudne obresti od predlagateljice izterjala v času, ko avtentična razlaga zakona še ni veljala.

6. Slovenska sodišča v postopku priznanja sodnih odločb uporabljajo pravila Zakona o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (v nadaljevanju ZMZPP), razen za tista razmerja, ki so urejena v drugem zakonu ali mednarodni pogodbi (4. člen ZMZPP). Ker predlagatelj v obravnavanem primeru zahteva priznanje sodne odločbe, ki jo je izdalo sodišče Republike Hrvaške, in ker je med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško sklenjena bilateralna mednarodna pogodba, je Vrhovno sodišče uporabilo tudi določila Pogodbe med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško o mednarodni pravni pomoči v civilnih in kazenskih zadevah (v nadaljevanju Pogodba). Pogodba postopek za priznanje tujih sodnih odločb ureja v 20. – 23. členu. Smiselno se za postopek uporabljajo tudi določila Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP), na kar napotuje 111. člen ZMZPP, in določila Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), na kar napotuje 37. člen ZNP.

7. Razlog za zavrnitev predloga za priznanje tuje sodne odločbe je lahko tudi v tem, da odločba nasprotuje Ustavi in pravnemu redu Republike Slovenije (6. točka prvega odstavka 21. člena Pogodbe). Pritožnica trdi, da odločba nasprotuje pravnemu redu, ker je sodišče kršilo prepoved retroaktivnosti. Navedeno ne drži. Avtentična razlaga hrvaškega zakona o zamudnih obrestih (Zakon o zateznim kamatama) ne pomeni spremembe zakona, kot trdi nasprotna udeleženka. Zakon o zateznim kamatama je v prvem odstavku 3. člena predpisoval, da se zamudne obresti za obdobje, krajše od enega leta, obračunavajo na konformni način. Z avtentično razlago zakona je hrvaški parlament pojasnil, da se v dvomu, ali se konformni način obračuna zamudnih obresti uporablja tudi za zamudo z izpolnitvijo, ki je daljša od enega leta, ta ne uporablja, temveč se za izračun uporablja proporcionalni način. Iz prvotnega besedila prvega odstavka 3. člena Zakona o zateznim kamatama je bilo namreč mogoče izpeljati dve razlagi, in sicer, da se za obdobje zamude, ki je daljše od enega leta, uporablja konformni način obračuna obresti oziroma da se v tem primeru uporabi proporcionalni način obračuna. Pri tem ne držijo pritožbene navedbe, da je avtentična razlaga povzročila povsem drugačno uporabo zakona, ker naj bi bila sodna praksa enotna. S tem, ko se je hrvaški parlament odločil za drugo razlago, zakona ni spremenil, temveč je le eno izmed možnih razlag določil kot obvezno.

8. Očitki nasprotne udeleženke o kršitvi prepovedi retroaktivnosti zato niso utemeljeni, saj predpis, na katerem temelji odločba, katere priznanje se zahteva v tem postopku, sploh ni bil spremenjen.

9. Ker razlogi, zaradi katerih je bila pritožba vložena, niso podani, in prav tako niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je sodišče pritožbo na podlagi 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

10. 110. člen ZMZPP določa, da sodišče o stroških postopka odloči po pravilih, ki bi se uporabljala v primeru, če bi o zadevi odločalo sodišče ali drug organ Republike Sloveniji. O zadevi, v kateri je bila izdana odločba, katere priznanje se v tem postopku zahteva, bi slovensko sodišče odločalo po pravilih pravdnega postopka. Na podlagi prvega odstavka 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP je Vrhovno sodišče odločilo, da nasprotna udeleženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Predlagateljici je dolžna povrniti 1.185,00 EUR za postopek s pravnim sredstvom (odgovor na pritožbo) z materialnimi stroški v višini 20,00 EUR in 22 % DDV v višini 260,70 EUR, vse skupaj 1.465,70 EUR. Stroškov za plačilo sodne takse za odgovor na pritožbo nasprotni udeleženki sodišče ni priznalo, saj ji je ni bilo treba plačati. V konkretni zadevi se za obračunavanje in plačilo sodnih taks uporablja ZST-1, ki predvideva plačilo sodne takse le za pritožbo, ne pa tudi za odgovor nanjo. Nasprotni udeleženki sodne takse zato ni bilo treba plačati, zaradi česar ji tudi ne gre povrnitev stroškov iz tega naslova.