Jedro

16.Toženka navaja tudi določene statistične podatke, ki naj bi zagotavljali tako procesna kot materialna jamstva posameznikom, ki so vrnjeni na podlagi dublinske uredbe. Iz zadnjega poročila AIDA za Republiko Hrvaško z dne 20. 5. 2024 ne izhaja ravno tako. Sama statistika dublinskih transferjev se ne more in ne sme navezovati na pravilno obravnavo oseb v azilnih postopkih v Republiki Hrvaški. Očitno je, da na Hrvaškem kljub vsem opozorilom in pritisku mednarodne skupnosti sistemske pomanjkljivosti azilnega sistema še vedno obstajajo in jih v vsem tem času država ni odpravila. Splošnega zagotovila, da so prosilci za mednarodno zaščito obravnavani v skladu s pravicami, določenimi v 3. členu EKČP in 4. členu Listine EU, zato ni šteti kot verodostojnega.

33.Očitek, da je toženka dolžnost glede proučitve objektivnih podatkov o upoštevnih razmerah na Hrvaškem opustila, po povedanem ne drži. Sodišče tako zaključuje, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen, sklep je pravilen in na zakonu utemeljen, zato je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo kot neutemeljeno.

O dolžnostnem ravnanju organa je mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici.

17.Ker je toženka dolžnost glede proučitve objektivnih podatkov o upoštevnih razmerah opustila, je bilo s tem dejansko stanje glede sistemskih pomanjkljivosti zaradi napačne uporabe materialnega prava (pravil o materialnem dokaznem bremenu) nepopolno ugotovljeno. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi.

Izrek

18.Tožnik je pri tožbenih navedbah vztrajal tudi v pripravljalni vlogi.

1Povzetke teh je tožnik navedel po pozivu sodišča v prvi pripravljalni vlogi.

Tožba se zavrne.

Odgovor na tožbo

Obrazložitev

19.Toženka se je v odgovoru na tožbo v celoti sklicevala na obrazložitev izpodbijanega sklepa in menila, da je sklep zakonit in pravno pravilen, tožba pa neutemeljena.

2Kar je že pred tem tudi že pojasnilo, primerjaj npr. I Up 23/2021 z dne 9. 4. 2021, I Up 193/2022 z dne 7. 12. 2022.

Izpodbijani sklep

Dokazni postopek

1.Z izpodbijanim sklepom je toženka na podlagi devetega odstavka 49. člena v zvezi s četrto alinejo prvega odstavka 51. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1) zavrgla prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite. Odločila je, da Republika Slovenija ne bo obravnavala njegove prošnje. Republiki Hrvaški bo predan najkasneje v šestih mesecih od 4. 5. 2024 ali od prejema pravnomočne sodne odločbe v primeru, da je bila predaja odložena z začasno odredbo, oziroma v 18. mesecih, če prosilec samovoljno zapusti azilni dom ali njegovo izpostavo.

3Tč. 13 obrazložitve.

20.Sodišče je dokaznem postopku pogledalo in prebralo listine upravnega spisa št. 2142-1732/2024, ki se nanaša na zadevo. V sodnem spisu je prebralo in pogledalo priloge tožnika A 1 - A 9 v slovenskem jeziku and toženke B 1. Zaslišalo je tožnika.

2.Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je toženka 2. 4. 2024, ko je tožnik v Republiki Sloveniji podal prošnjo za mednarodno zaščito, pridobila podatek, da je bil 25. 3. 2024 vnesen v evidenco EURODAC kot prosilec za mednarodno zaščito v Republiki Hrvaški. Zato je 18. 4. 2024 pristojnemu organu Republike Hrvaške v skladu s točko (b) prvega odstavka 18. člena Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in sveta z dne 26. 6. 2023 (v nadaljevanju Uredba Dublin III) posredovala zahtevek za sprejem tožnika. Ker v roku od pristojnega organa Republike Hrvaške ni prejela odgovora, ji je 14. 5. 2024 v skladu s sedmim odstavkom 22. člena in drugim odstavkom 25. člena Uredbe Dublin III poslala proglasitev za odgovorno državo članico za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito prosilca. Nato je 27. 5. 2024 prejela pozitiven odgovor Republike Hrvaške na zahtevo za ponovni sprejem prosilca.

21.Tožba ni utemeljena.

3.Kot povzema toženka, je tožnik v osebnem razgovoru povedal, da se v Republiko Hrvaško ne želi vrniti. Tam ni zaprosil za mednarodno zaščito, bil je prisiljen dati prstne odtise, to ni njegova ciljna država. Na Hrvaškem je imel stik samo s policisti in uslužbenci v azilnem domu, saj ga je po tem, ko je podal prstne odtise, policija odpeljala v azilni dom. Na ozemlju Republike Hrvaške je bil vsega skupaj pet ali šest dni. Tretji dan ga je prijela policija. To se je zgodilo zvečer, zato je takrat prespal na policijski postaji. Naslednji dan so mu odvzeli prstne odtise in ga odpeljali v azilni dom, kjer je bil dva dni, nato je odšel proti Sloveniji. V azilnem domu je imel zagotovljeno prehrano, imeli so tri obroke. Zdravniške oskrbe ni potreboval, tekom njegovega bivanja v azilnem domu so bili prisotni prevajalci.

4Tožnik se je šele v tožbi skliceval na določene statistične podatke, a zgolj ta okoliščina, brez ustrezne argumentacije okoliščin posameznega primera, ne terja, da bi toženka morala v konkretni zadevi pridobivati posodobljene informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

K sodbi

4.Toženka je nato glede navedb tožnika, da v Republiki Hrvaški ni zaprosil za mednarodno zaščito, pojasnila, da je iz evidence EURODAC jasno razvidno, da je bil v evidenco vnesen pod številko "1". To pomeni, da je tam zagotovo zaprosil za mednarodno zaščito, oziroma je za to vsaj izrazil namen. Poleg tega je bil po policijskem postopku nastanjen v azilni dom, torej nastanitev za prosilce za mednarodno zaščito oziroma osebe, ki čakajo na sprejem prošnje.

22.V prvem odstavku 3. člena Uredbe Dublin III je določeno, da države članice obravnavajo vsako prošnjo za mednarodno zaščito državljana tretje države ali osebe brez državljanstva, ki prošnjo vloži na ozemlju katerekoli izmed članic, tudi na meji ali tranzitnem območju. Prošnjo obravnava ena sama država članica, in sicer tista, ki je za to odgovorna glede na merila iz poglavja III. Drugi pododstavek drugega odstavka 3. člena Uredbe Dublin III določa, da kadar predaja prosilca v državo članico, ki je bila določena za odgovorno, ni mogoča zaradi utemeljene domneve, da v tej državi članici obstajajo sistemske pomanjkljivosti v zvezi z azilnim postopkom in pogoji za sprejem prosilcev, ki bi lahko povzročile nevarnost nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine Evropske Unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju Listina EU), država članica, ki izvede postopek določanja odgovorne države članice, še naprej preučuje merila iz poglavja III, da bi ugotovila, ali je mogoče določiti drugo državo članico kot odgovorno. Listina EU v 4. členu zapoveduje, da nihče ne sme biti podvržen mučenju ali ponižujočemu ravnanja in kaznovanju. Vsebinsko enako določilo izhaja iz 3. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju EKČP).

5.Navedbam, da so mu bili prstni odtisi odvzeti pod prisilo, ni sledila. Uredba (EU) št. 603/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi sistema EURODAC za primerjavo prstnih odtisov zaradi učinkovite uporabe Uredbe Dublin III, in o zahtevah za primerjavo s podatki iz sistema EURODAC, ki jih vložijo organi kazenskega pregona držav članic in Europol za namene kazenskega pregona, ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1077/2011 o ustanovitvi Evropske agencije za operativno uporabljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (prenovitev) namreč v prvem odstavku 14. člena določa, da vsaka država članica nemudoma vzame prstne odtise vseh prstov vsakemu državljanu tretje države ali osebi brez državljanstva, ki je dopolnila vsaj 14 let, ki so jo pristojni nadzorni organi prijeli zaradi nezakonitega prehoda meje te države članice po kopnem, morju ali zraku, ko je prišla iz tretje države, in ki je niso poslali nazaj. Pri ravnanju hrvaške policije torej nikakor ni šlo za prisilo, ampak za ravnanje v skladu z Uredbo (EU) 603/2023.

5Primerjaj odločitve Upravnega sodišča I U 405/2023 z dne 21. 6. 2023, I U 688/2023 z dne 6. 9. 2023, I U 468/2023 z dne 5. 10. 2023, ki so vse prestale pritožbeni preizkus na Vrhovnem sodišču in na zadevo Vrhovnega sodišča I Up 195/2023 z dne 6. 9. 2023. Primerjaj tudi odločitve Vrhovnega sodišča I Up 111/2023 z dne 7. 6. 2023, I Up 155/2023 z dne 21. 6. 2023, I Up 205/2023 z dne 12. 7. 2023 in I Up 263/2023 z dne 21. 11. 2023.

6.Kot bistveno v zadevi je toženka ugotavljala, ali obstajajo sistemske pomanjkljivosti v postopku mednarodne zaščite ali postopku sprejema. Tožnik je bil po opravljenem predhodnem postopku in odvzemu prstnih odtisov na policijski postaji odpeljan v azilni dom. Glede tega ni navajal nikakršnih težav z uradnimi osebami, ki vodijo postopek za priznanje mednarodne zaščite. Po njegovih navedbah, razen s policisti in uslužbenci azilnega doma v Republiki Hrvaški, ni imel stika z nobeno drugo uradno osebo. V azilnem domu je imel na voljo nastanitev in obroke hrane, zdravstvene oskrbe pa ni potreboval. Željo tožnika, da se ne vrne na Hrvaško, je toženka za dublinski postopek ocenila za brezpredmetno. Po Uredbi Dublin III mora prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna. Prosilec si namreč ne more sam izbirati, katera država članica naj bo pristojna za obravnavanje njegove prošnje. Tožnik tudi ni podal kakšnih konkretnih izjav ali dokazov, da bi z njim kot prosilcem oziroma vlagateljem namere ravnali nečloveško ali ponižujoče. Tako ni izkazano, da bi v azilnem sistemu Hrvaške obstajale sistemske pomanjkljivosti.

23.Sodišče sledi pravilni utemeljitvi izpodbijanega upravnega akta. Zato se na podlagi drugega odstavka 71. člena ZUS-1 sklicuje na razloge, ki jih je toženka podala v izpodbijanem sklepu.

7.Toženka je nato ocenila, da ima Republika Hrvaška v celoti uveljavljen sistem mednarodne zaščite, prosilci imajo podobne pravice kot prosilci v Republiki Sloveniji, zato vrnitev v to državo Evropske unije ne more in ne sme biti sporna. Prav tako je Republika Hrvaška polnopravna članica Evropske unije od 1. 7. 2013, spoštuje pravni red Evropske unije in s tem tudi Uredbo Dublin III. Tožnik v postopku ni navedel konkretnih dogodkov in posledično razlogov, zaradi katerih ga Republika Slovenija ne more oziroma ga na podlagi Uredbe Dublin III ne bi smela vrniti v Republiko Hrvaško. Pojasnila je, da je merilo za odločitev, da se predaje prosilcev Republiki Hrvaški ustavijo, obstoj dejanskih sistemskih pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ti podatki pa lahko, kakor izhaja iz sodbe Vrhovnega sodišča I Up 245/2022 z 11. 1. 2023, izhajajo zlasti iz mednarodnih sodnih odločb, kot so sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, iz sodnih odločb odreditvene države članice ter iz odločb, poročil in drugih dokumentov organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Pristojni evropski organi, kot so Svet Evrope in Evropsko sodišče za človekove pravice dokumentov, v katerih bi bil azilni sistem v Republiki Hrvaški obravnavan kot kritičen, niso izdali, prav tako pa niso znani niti Vrhovnemu sodišču.

24.Glede tožbenega očitka, da toženka ni spoštovala časovnih določil oz. rokov za odločanje, ki jih določa Uredba Dublin III, ugotavlja, da tožnik ne pojasni, kako naj bi to vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Očitek je že zato neutemeljen. Tudi ni jasno, kaj zasleduje tožnik z navedbami, da se v proti imigrantskem diskurzu prosilce za mednarodno zaščito, ki želijo sami izbrati državo, ki bo obravnavala njihove prošnje, zreducira na ekonomske migrante. Toženka je v izpodbijanem sklepu pravilno pojasnila, da mora po Uredbi Dublin III prošnjo za mednarodno zaščito obravnavati ena sama država članica Evropske unije, in sicer tista, ki je glede na merila iz poglavja III za to odgovorna.

Zveza:

8.Poudarila je tudi, da iz statističnih podatkov, objavljenih na spletni strani hrvaškega Ministrstva za notranje zadeve izhaja, da se predaje v Republiko Hrvaško redno izvajajo, saj je do 31. 3. 2024 Republika Hrvaška v dublinskem postopku sprejela 360 oseb, in sicer največ iz Nemčije (100), Francije (68) in Švice (65). Toženka je tako sklenila, da ni utemeljenih razlogov za prepričanje, da bo v konkretnem primeru prosilec ob vrnitvi v Republiko Hrvaško podvržen nečloveškemu ali poniževalnemu ravnanju v smislu 4. člena Listine Evropske unije (v nadaljevanju Listina EU) ter ocenila, da za predajo tožnika ni ovir.

25.Prav tako ni utemeljeno obsežno tožbeno zatrjevanje o domnevno prevelikem zanašanju toženke na načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe III oz. o tem, da po načelu delitve dokaznega bremena ni proučila objektivnih podatkov o obstoju sistemskih pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem sistemu. Tožnik ima prav, da mora biti prosilcu zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin in da če pristojni organ ugotovi, da za posameznika država ni varna, se ga nikakor ne sme predati. Vendar prezre, da v upravnem postopku pred toženko ni navedel prav nobene okoliščine, ki bi vzpostavila dvom v varno predajo glede njegovih osebnih okoliščin, niti konkretnih objektivih okoliščin, ki bi kazale na sistemske pomanjkljivosti v hrvaškem azilnem postopku in posledično nevarnost, da bo ob predaji izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali poniževalnega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. V tožbi glede tega podaja obširno posplošeno obrazložitev, ki pa ne vsebuje nobenih konkretnih okoliščin, ki bi postavile dvom v izpodbijano odločitev toženke. V tožbi tudi ne trdi, da bi toženka njegovo izjavo na osebnem razgovoru napačno povzela, tam pa je povedal, da so mu na Hrvaškem odvzeli prstne odtise, ga odpeljali v azilni dom, kjer je imel zagotovljeno prehrano - tri obroke, zdravniške oskrbe pa ni potreboval. Katere osebne okoliščine tožnika bi ob takem stanju stvari preprečevale njegovo predajo Hrvaški in katere sistemske pomanjkljivosti bi toženka morala ugotavljati in raziskovati (po uradni dolžnosti) tožnik tako ne pove.

Bistvene tožbene trditve in pripravljalna vloga tožnika

Zakon o mednarodni zaščiti (2017) - ZMZ-1 - člen 51, 51/1, 51/1-4

26.Toženka se je v izpodbijanem sklepu glede meril za ugotavljanje sistemskih pomanjkljivosti pravilno sklicevala na sodbo Vrhovnega sodišča I Up 245/2022 z dne 11. 1. 2022, v kateri je to izreklo, da so relevantni podatki o obstoju sistemskih pomanjkljivosti zlasti mednarodne sodne odločbe, kot so sodbe ESČP, sodne odločbe odreditvene države članice ter odločbe, poročila in drugi dokumenti organov Sveta Evrope ali Združenih narodov. Tožnik dokumentov take teže v tožbi ni navajal, znani niso niti sodišču. Vrhovno sodišče pa je v zvezi s tem v sklepu I Up 42/2024 z dne 13. 3. 2024 tudi pojasnilo, da je o dolžnostnem ravnanju organa mogoče govoriti šele po presoji informacij, ki jih je v postopku posredoval tožnik, pri tem pa so pravno upoštevne le tiste, ki se nanašajo na dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti, ki zadevajo določene skupine oseb, bodisi nekatere druge relevantne okoliščine. Ta presoja mora potekati v luči načela medsebojnega zaupanja in ob upoštevanju stopnje resnosti zatrjevanega nečloveškega ravnanja, pri čemer je kot razlagalno oporo treba uporabiti kriterije, ki jih je razvila sodna praksa v zvezi z okoliščinami, ki ovirajo predajo prosilca odgovorni državi članici. Le v takem primeru bi bilo tudi v tej zadevi toženki mogoče očitati, da ni pridobila posodobljenih informacij o stanju hrvaškega azilnega sistema.

9.Tožnik vlaga tožbo iz razlogov nepopolne in nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in kršitve materialnega prava po 27. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

27.Ob tem sklicevanje na dva primera, ko sta civilni sodišči v Republiki Italiji razveljavili premestitev prosilcev za azil na Hrvaško, brez zatrjevanih konkretnih okoliščin primerov, še ne more predstavljati sistemskih pomanjkljivosti v azilnem postopku na Hrvaškem. Toženka pa je (le dodatno) navedla statistične podatke, iz katerih je razvidno, da se predaje prosilcev po Uredbi Dublin III na Hrvaško redno izvajajo.

10.Toženki najprej očita ne upoštevanje (časovnih) določil Uredbe Dublin III. Prsti odtisi so mu bili v Republiki Sloveniji odvzeti 2. 4. 2024, zaprosilo Republiki Hrvaški pa je bilo poslano šele čez 16 dni. Toženka za tako postopanje ne poda obrazložitve, postopek mora teči čim hitreje, v vsakem primeru (ki mora biti obrazložen) pa mora država tri mesece od datuma, ko je bila prošnja vložena v smislu člena 20(2), od druge države članice zahtevati, da sprejme prosilca (točka 1 člena 21 Uredbe).

Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva - člen 3, 3/1, 3/2

28.Tožnik je na zaslišanju pred sodiščem sicer izpovedal, da ne drži kar je povedal v upravnem postopku, saj da je bil prestrašen in da zato ni želel povedati resnice. Pojasnil je, da ga je policija, preden je postal prosilec za azil (pred odvzemom prstnih odtisov) pretepala in so ga vsakokrat želeli izgnati iz države, ob tem so mu poškodovali koleno, ugriznil ga je tudi policijski pes. Po nastanitvi v azilnem domu je imel zagotovljeno posteljo, hrano, bil pa je diskriminiran s strani delavcev azilnega doma, saj da z njim niso hoteli govoriti v angleškem jeziku in ni dobil zdravstvene oskrbe za boleče koleno. Na vprašanje pooblaščenke toženke je pojasnil, da ob osebnem razgovoru ni bil poučen, da je postopek mednarodne zaščite zaupne narave, vse kar so mu povedali je to, da se mora vrniti nazaj na Hrvaško. Šele sedaj je ugotovil, da mu Hrvati ne morejo nič, če je v Sloveniji.

11.V nadaljevanju izpodbija stališče toženke, da za predajo Republiki Hrvaški ni ovir. Pojasnjuje načelo zaupanja med državami podpisnicami Dublinske uredbe III, izpostavlja, da mora biti prosilcu zagotovljena individualna presoja njegovih osebnih okoliščin in da če pristojni organ ugotovi, da za posameznika država ni varna, se ga nikakor ne sme predati. Pri tem se mora pristojni organ opreti na objektivne, zanesljive, natančne in ustrezno posodobljene podatke o razmerah v drugi državi članici, ki dokazujejo dejanske sistemske ali splošne pomanjkljivosti. Obširno pojasni tudi, da je v postopkih, povezanih z varovanjem načela nevračanja, dokazno breme deljeno in meni, da toženka slednjega pri svoji odločitvi ni upoštevala. V presojo obstoja sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu bi morala vključiti ustrezno posodobljene podatke o razmerah na Hrvaškem.

29.Sodišče dejstev, o katerih je izpovedal tožnik pred sodiščem, ni upoštevalo. Po določbi 52. člena ZUS-1 lahko tožnik v zgolj tožbi navaja nova dejstva in nove dokaze, a tudi za te mora obrazložiti, zakaj jih ni navedel že v postopku izdaje upravnega akta. Nova dejstva in novi dokazi se lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

12.Glede navedbe toženke, da se ne more sam odločiti, katera država je za njegovo prošnjo odgovorna, tožnik pojasni, da je izjemno nekonfliktna oseba, da je s spoštljivim odnosom dostopal do vseh hrvaških uradnih oseb; iz mnogih pripovedovanj ostalih tujcev, ki so bili subjekti izjemnega psihičnega in fizičnega nasilja s strani hrvaških varnostnih organov, se je sam le tem podredil. Presodil pa je, da Republika Hrvaška zanj ni varna država in da ne bo deležen t. i. poštenega postopka glede njegove prošnje za mednarodno zaščito, ki jo je vložil v Sloveniji.

Pridruženi dokumenti:*

30.Tožnik je torej o slednjih dejstvih prvič izpovedal šele na naroku, pred tem jih niti v tožbi ni zatrjeval. Pa tudi sicer njegovi razlogi o zamolčanju razmer, ki naj bi jim bil izpostavljen na Hrvaškem, niso prepričljivi. Po oceni sodišča bi o teh lahko izpovedal vsaj svoji pooblaščenki že pred sestavo tožbe. Sodišče ne dvomi, da je razumel, da gre za osebo, ki zastopa njegove interese. Čemu je ravno v času obravnave pred sodiščem ugotovil, da mu Hrvati ne morejo nič storiti, če je v Sloveniji, pa tudi ni pojasnil. Poleg tega ne drži, da ga toženka ne bi opozorila, da je postopek s prošnjo za mednarodno zaščito zaupne narave. Iz zapisnika njegovega osebnega razgovora pred toženko z dne 3. 6. 2024 izhaja, da je bil glede tega izrecno poučen ob prisotnosti tolmača, izjavil je, da tolmača dobro razume, vsako stran zapisnika pa je tudi potrdil s svojim podpisom.

13.Meni, da, če se migranti izogibajo temu, da bi zaprosili za mednarodno zaščito v državah, ki skorajda ne priznavajo mednarodne zaščite ali zagotavljajo izrazito slabe pogoje za sprejem prosilcev, gre za povsem razumno ravnanje v smeri zagotovitve temeljnih pravic. Kljub temu se v proti imigrantskem diskurzu prosilce za mednarodno zaščito, ki želijo sami izbrati državo, ki bo obravnavala njihove prošnje, zreducira na ekonomske migrante. Konstrukcija ekonomskega migranta pa označuje tistega tujca, ki je nezaželen, si ne zasluži mednarodne zaščite, temveč postopek za priznanje mednarodne zaščite zgolj zlorablja.

31.Pa tudi, če bi sodišče tožnikovo izpoved sprejelo kot pravočasno, ta ne bi narekovala drugačne odločitve. Glede sistemskih pomanjkljivosti v azilnem sistemu je Vrhovno sodišče v primerljivih zadevah pojasnilo, da je bistvenega pomena to, kako ravnajo hrvaški organi (ne policija) z osebami, ki imajo status prosilcev za mednarodno zaščito. Morebitno grdo ravnanje hrvaških policistov, ki se ne nanaša na azilni postopek (pač pa na ravnanja ob poskusih ilegalnega prehoda meje) ne izkazuje tehtnih razlogov za obstoj sistemskih pomanjkljivosti glede obravnave predanih prosilcev po Uredbi Dublin III in zaradi teh okoliščin sam po sebi še ni podan dvom, da bo pritožnik med predajo ali po njej izpostavljen nevarnosti nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU. V nedavni odločbi I Up 177/2024 z dne 12. 7. 2024 je ponovno izrecno poudarilo in obrazložilo, da ravnanje hrvaške policije, vključno z zatrjevanimi "push backi" (brez drugih izpostavljenih posebnih okoliščin), ni ovira za predajo prosilcev Hrvaški. Poleg tega je po oceni sodišča tožnik o razmerah v azilnem domu verodostojno izpovedal, da je imel posteljo in hrano (če je moral čakati, ker so bili obroki ob določenih urah, to ne predstavlja nečloveškega ali ponižujočega ravnanja v smislu 4. člena Listine EU). Glede domnevne pomanjkljive zdravstvene oskrbe pa mu sodišče ni moglo verjeti, saj ni povedal nobenih podrobnosti o tem, kdaj naj bi bil poškodovan, poleg tega je v upravnem postopku v prošnji za mednarodno zaščito in na osebnem pogovoru povedal, da zdravniške oskrbe ni potreboval. Prav tako ni bil prepričljiv, da se nihče z njim v azilnem domu ni želel pogovarjati angleško, hkrati pa je dodal, da so mu rekli, da naj zapusti državo in gre v Evropo. Glede na to, da tožnik ne govori hrvaško in ni trdil, da bi v azilnem domu govorili arabsko, mu sodišče ni moglo verjeti.

14.Iz sodbe v zadevi Mirza (SEU C695/15 PPU z dne 17. 3. 2016) izhaja, da imajo prosilci za mednarodno zaščito pravico do vsebinske obravnave svojih prošenj na prvi stopnji (pred pristojnim upravnim organom) v primeru vrnitve na podlagi Uredbe Dublin III. Hrvaška ureditev, kot jo določa Zakon o medunarodnoj i privremenoj zaštiti (NN 70/15, 127/17, 33/23 - člen 39), pa tovrstne pravice do (nepogojnega) ponovnega odprtja zadeve prosilcem za mednarodno zaščito ne daje in v tem pogledu ni skladna z Uredbo Dublin III.

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

32.Neutemeljene in nedokazane so tudi navedbe tožnika, da bo v primeru predaje na Hrvaško podvržen strožjim pogojem za presojo pogojev za mednarodno zaščito. Dejstvo, da na Hrvaškem ni počakal na obravnavo prošnje za mednarodno zaščito, ne more iti v breme toženke. Poleg tega Hrvaško, tako kot Slovenijo zavezujejo uredbe EU, ki urejajo azilne postopke, določbe teh pa veljajo za vse prosilce enako. Uredbe so pravni vir EU, ki so splošno veljavne, v celoti zavezujoče in neposredno uporabne v vseh državah članicah. Zato se ne glede na ureditev Hrvaške glede postopka mednarodne zaščite na zakonski ravni, lahko prosilec vedno sklicuje neposredno na uredbe, ki urejajo to področje.

15.Tožnik meni, da bi bil ob predaji obravnavan "de facto" kot tujec in bi moral po dublinskem transferju na Hrvaškem vložiti ponovni zahtevek za uvedbo postopka za mednarodno zaščito, na katerega so vezani strožji dokazni standardi in je dokazno breme težje. Toženka ne poda jasnega zagotovila, kako bo obravnavan s strani tako hrvaških migracijskih kot varnostnih organov po predaji. Že kot "splošno znano dejstvo" iz nešteto sodnih odločitev državnih evropskih sodišč izhaja, da so t.i. push backi temeljna sistemska nepravilnost v azilnem postopku Hrvaške, ki dosega pomembno stopnjo resnosti in sicer tudi pri tujcih, ki jih je Hrvaška ponovno sprejela iz drugih članic.