Jedro

Obravnavana darilna pogodba je bila s preklicem po tožnici kot darovalki razvezana po samem zakonu, zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da se tožbeni zahtevek na razvezo darilne pogodbe zavrne.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo s sklepom zaradi umika primarnega tožbenega tožbenega na ugotovitev ničnosti darilne pogodbe v tem delu postopek ustavilo, s sodbo pa je pot 1. točko izreka kot neutemeljenega zavrnilo tožbeni zahtevek, da se darilna pogodba, ki sta jo dne 22.3.2005 sklenili pravdni stranki, razveže in da je toženka dolžna tožnici izročiti original overjene darilne pogodbe sklenjene dne 22.3.2005 med njima ter ji povrniti pravdne stroške, pod 2. točko izreka pa je tožeči stranki naložilo v povrnitev toženi stranki pravdne stroške v višini 3.736,87 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude.

Zoper odločitev s sodbo se je v roku pritožila tožeča stranka iz razlogov bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ki predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku stroškovno ugodi. Navaja, da pisni odpravek izpodbijane sodbe ne uporablja enotno pojmov „razveljavitev pogodbe“ in „razveza pogodbe“. Tožeča stranka je zahtevala le razvezo darilne pogodbe z dne 22.3.2005, ne tudi njene razveljavitve. Tako je nepravilno navedeno tudi v uvodu izpodbijane sodbe, da je predmet tožbenega zahtevka razveljavitev darilne pogodbe, pri čemer sodišče prve stopnje tudi izpusti navedbo o vrednosti spora. Ker gre pri sodbi Vrhovnega sodišča pod opr. št. II Ips 574/2006, z dne 29.1.2009, na katero se sodišče prve stopnje sklicuje, za primer razveljavitve darilne pogodbe, ne za njeno razvezo, jo sodišče prve stopnje ni moglo upoštevati kot sodne prakse v takih primerih. Da tožbeni zahtevek na razvezo darilne pogodbe predstavlja preklic darila, potrjuje tudi sodba Vrhovnega sodišča RS pod opr. št. II Ips 722/94, z dne 6.6.1099. Tožeča stranka je z zahtevkom za razvezo darilne pogodbe želela doseči, da bi sodišče ugotovilo, da je pogodba zaradi preklica, ki je bil dan z vložitvijo tožbe, razvezana, kar jasno izhaja iz navedb tožeče stranke. Tako je bil postavljen ugotovitveni in ne oblikovalni tožbeni zahtevek. Takšen zahtevek pa je bil potreben v povezavi z dajatvenim zahtevkom. Zaradi specifične situacije v konkretnem primeru je tožeča stranka z dajatvenim zahtevkom zahtevala izročitev originalno overjene darilne pogodbe. Stanovanje namreč ni vpisano v zemljiško knjigo, edina oseba, ki bo njegov vpis lahko predlagala, pa je tista, ki ima v rokah originalno overjeno darilno pogodbo. Sedaj je to tožena stranka, z njeno izročitvijo pa bi bila tožnica. Zaradi ne vpisa v zemljiški knjigi se tudi lastninska pravica prenaša s prenosom originalno overjenih izvodov ali kakšnih drugih pogodb, ne z vknjižbo v zemljiški knjigi. Tožeči stranki tudi ni bilo potrebno postavljati posebnega zahtevka za prepustitev posesti, ker ima tožeča stranka navedeno stanovanje ves čas v posesti, z darilno pogodbo pa je bilo dogovorjeno, da posest preide na toženo stranko s smrtjo tožeče stranke. Iz navedenega sledi, da je bil postavljeni tožbeni zahtevek pod 2. točko izreka pravilen, čemur ni nasprotovala niti tožena stranka in je na morebitno nepravilnost ni opozorilo niti sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva. V zvezi z dajatvenim zahtevkom je v izpodbijani sodbi navedba le, da po presoji sodišča zahtevka na vrnitev originalne darilne pogodbe v posest ni mogoče šteti za zahtevek za vrnitev darila v smislu 542. člena Obligacijskega zakonika (OZ), kar ne omogoča preizkusa pravilnosti takšne odločitve in kar ima za posledico bistveno kršitev določb postopka, ker se odločitev ne da preizkusiti. Sodišče prve stopnje se ni opredelilo niti do navedb tožeče stranke v vlogi z dne 8.9.2007 oziroma 11.9.2007, zakaj je zahtevek tako postavljen. Ni res, da naj bi sodišče prve stopnje v okviru materialno procesnega vodstva tožečo stranko pozvalo, da se izjasni, kaj uveljavlja kot posledico preklica, ampak jo je pozvalo le z besedami, kaj uveljavlja kot preklic, nakar je tožeča stranka odgovorila, da uveljavlja razvezo darilne pogodbe, kar je glede na postavljeni zahtevek pomenilo, da skupaj s tem zahtevkom tudi izročitev originalno overjene darilne pogodbe. Glede na navedeno bo moralo sodišče spremeniti tudi izrek o stroških, do povrnitve katerih je upravičena tožeča stranka.

V kolikor tožeča stranka v svoji vlogi z dne 26.11.2009, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 31.12.2009, podaja nadaljnje pritožbene navedbe, le-te niso upoštevne v pritožbenem postopku, ker so bile podane po poteku 15-dnevnega pritožbenega roka.

Pritožba ni utemeljena.

V uvodu izpodbijane odločbe narobe zapisan predmet spora in izostanek zapisa vrednosti spora ni bistvena kršitev določb postopka, ker ta kršitev ne more vplivati na pravilnost ali zakonitost odločitve o tožbi. Zato je ta kršitev v pritožbenem postopku neupoštevna (1. odstavek 338.člena ZPP).

Res sodišče prve stopnje v izpodbijani odločbi nedosledno uporablja dva med sabo različna pravna pojma, to je „razveljavitev“ in „razveza“ pogodbe, kar pa na pravilnost odločitve o tožbenem zahtevku ne vpliva, niti zaradi tega razlogi sodbe niso nerazumljivi ali sami s sabo v nasprotju. Kot pravilno sodišče prve stopnje ugotovi in utemelji, se skladno določbi 1. odstavka 540. člena OZ darilna pogodba zaradi hude nehvaležnosti prekliče z izjavo darovalca obdarjencu in ni potreben zahtevek v pravdi po prenehanju veljavnosti darilne pogodbe. Posledica preklica je le kondikcijski zahtevek, ko darovalec zahteva vrnitev darila in le ta zahtevek je lahko predmet tožbenega zahtevka. Čeprav se sodba Vrhovnega sodišča pod opr. št. II Ips 574/2006 z dne 29.1.2009 nanaša na razveljavitev darilne pogodbe, obravnavana pravda pa na njeno razvezo, je za to pravdo uporabljiva. Iz nje namreč izhaja, da, ker se darilna pogodba prekliče z izjavo darovalca, ni potreben oziroma možen še oblikovalni tožbeni zahtevek bodisi v smislu razveljavitve bodisi razveze pogodbe. Protispisna je pritožbena trditev, da je tožbeni zahtevek pod 1. točko izreka ugotovitveni, ne oblikovalni. Odločujoč je namreč postavljeni zahtevek, ne tisti, ki ga ima tožeča stranka v mislih. V zahtevku zapisano … „da se darilna pogodba razveže“ … je nedvoumen zapis oblikovalnega zahtevka, ker se zahteva razvezo pogodbe s sodbo. Da se vložitev tožbe v tej pravdi ne bi štela za tožničin preklic darilne pogodbe, tožeči stranki nihče ne oporeka, in ker jo je sodišče prve stopnje tudi tako upoštevalo, se pritožbeno sodišče o pritožbi v tem delu ne opredeljuje. Glede na zgoraj navedeno je bilo potrebno tožbeni zahtevek po razvezi darilne pogodbe kot neutemeljenega zavrniti iz razloga, ker je bila obravnavana darilna pogodba razvezana z njenim preklicem po tožnici kot darovalki po samem zakonu, kar je pravilno storilo že sodišče prve stopnje.

Res je navedba sodišča prve stopnje v zadnjem odstavku na peti strani izpodbijane odločbe, da zahtevka na vrnitev originala overjene darilne pogodbe v posest ne gre šteti za zahtevek vrnitve darila v smislu 542. člena OZ, sama po sebi skromna in nemožna preizkusa pravilnosti odločitve v tem delu. Vendar jo je potrebno vsebinsko upoštevati s preostalimi razlogi sodišča prve stopnje, zlasti s tistimi, iz katerih nedvomno izhaja, da darilo po obravnavani darilni pogodbi (priloga A 2) predstavlja tožničin solastniški del stanovanja št. 3 v pritličju objekta X, L. Ob takšnih razlogih pa je nedvoumno, da je sodišče prve stopnje zahtevek po vrnitvi darilne pogodbe zavrnilo iz razloga, ker sama pogodba ne predstavlja darila, to je podarjenega dela stanovanja. Sledi, da so razlogi sodišča v tem delu dovolj obširni, da se pravilnost odločitve da preizkusiti. Obenem so tudi pravilni oziroma je materialnopravno pravilna odločitev, da le izročitev originala overjene pogodbe ne pomeni vrnitve darila, kar ima za posledico zavrnitev tožbenega zahtevka tudi v tem delu. Dejstvo je, da se s prehodom darilne pogodbe ne bi prešla na drugo osebo tudi lastninska pravica na stanovanju. Tožbeni zahtevek bi se moral glasiti izrecno na izročitev lastninske pravice na stanovanju z možnim dodatkom, kako se to stori (na primer z izročitvijo originala overjene darilne pogodbe). Ni namreč spregledati, da če bi s sodbo bila naložena izročitev darilne pogodbe, iz izreka sodbe ni razviden namen izročitve pogodbe, kar bi lahko imelo za posledico tudi številne zlorabe v zvezi s tem, kdo je dejanski lastnik stanovanja.

Zmotno je tudi prepričanje, da bi moralo sodišče tožečo stranko v okviru materialnopravnega procesnega vodstva pozvati na pravilno oblikovanje tožbenega zahtevka. Po določbi 285. člena ZPP sodišče skrbi na primeren način, da se navedejo vsa odločilna dejstva, da se dopolnijo nepopolne navede strank o pomembnih dejstvih, da se poudarijo ali dopolnijo dokazi, ki se nanašajo na navedbe, in da se dajo vsa potrebna pojasnila, da se ugotovita sporno dejansko stanje in sporno pravno razmerje, ki sta pomembna za odločbo. Aktivnosti sodišča so torej usmerjena v ugotavljanje in razjasnjevanje dejanskega stanja, ne pa v oblikovanje tožbenega zahtevka. Ta mora biti določen (1. odstavek 180. člena ZPP), njegovo konkretno oblikovanje pa je prepuščeno strankam. V tej pravdi postavljeni tožbeni zahtevek je bil nedvoumno določen.

Pritožbeno sodišče je zato, ker ni ugotovilo niti kršitev, na katere pazi v skladu z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti, pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo z njo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).