Jedro

Tožnikove vloge, ki jo je izrecno poimenoval kot "pritožba zoper sklep sodišča druge stopnje" sodišče ne bi smelo obravnavati kot revizije, ampak kot pritožbo, ki ni dovoljena. Glede na to, da je sodišče vlogo zavrglo, ker jo je tožnik vložil sam, pa ne gre za univerzitetno diplomiranega pravnika z opravljenim pravniškim državnim izpitom, pritožbeno sodišče v odločitev ni poseglo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje z dne 22. 10. 2010.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo revizijo tožnika z dne 25. 8. 2010. Zoper sklep je tožnik vložil pritožbo, smiselno zaradi nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sprašuje se, zakaj Vrhovno sodišče Republike Slovenije ni tožnika pozvalo in zahtevalo, da se pritožba vloži po odvetniku, če je takšna zakonska obveza. Meni, da je to eden od dokazov, da tožniku ni potrebno imeti za pooblaščenca odvetnika. Kolikor mu je znano, mora imeti advokata samo v kazenskih zadevah, kadar je zagrožena kazen zapora 10 ali več let in mu zagovornika, kadar si ga sam ne more zagotoviti, po uradni dolžnosti določi sodišče. Sam je poskusil najti odvetnika, vendar nihče ni želel prevzeti takega primera. V kolikor sodišče ostane pri svoji zahtevi, da mora imeti pooblaščenca, predlaga, da mu ga postavi, ker živi v Ameriki. V nasprotnem primeru pa, da zadevo obravnava v njegovi odsotnosti.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje ob pravilno ugotovljenih dejstvih ter ob pravilni uporabi materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Glede pritožbenih navedb pa pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

Tožnik je dne 25. 8. 2010 na Vrhovno sodišče Republike Slovenije vložil pritožbo zoper odločbo št. ... z dne 22. 6. 2009, sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, opr. št. Ps 2196/2009 z dne 6. 11. 2009 in zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 256/2010 z dne 3. 6. 2010. Sodišče prve stopnje je citirano pritožbo, vloženo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča štelo za revizijo. Ker je ugotovilo, da ni bila vložena po odvetniku, prav tako pa tudi iz dosedanjega postopka ne izhaja, niti tožnik tega ne zatrjuje, da ima opravljen pravniški državni izpit, jo je na podlagi 1. odstavka 374. člena ZPP, kot nedovoljeno zavrglo.

Revizija sodi med izredna pravna sredstva. Skladno s 3. odstavka 86. člena ZPP lahko v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi stranka opravlja pravdne dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik, razen v primerih, če ima stranka ali njen zakoniti zastopnik opravljen pravniški državni izpit (4. odstavek 86. člena ZPP).

V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče pravilno ugotavlja, da za vložitev revizije pogoji po citiranem 86. členu ZPP niso izpolnjeni, kar pomeni, da takšna revizija ni dovoljena in da jo je po 1. odstavku 374. člena ZPP potrebno zavreči, ne da bi tožnika pozivalo, da revizijo vloži po odvetniku. V zvezi s pritožbenimi navedbami pritožbeno sodišče poudarja, da je sodna praksa sprejela stališče, da sodišče zavrže revizijo, ki jo je stranka vložila sama, če ni najpozneje v njej izkazala, da ima opravljen pravniški državni izpit in enako, če le-ta ni vložena po odvetniku. Sodišče torej stranki ne vrne in ji ne omogoči, da odpravi nepravilnost v zvezi z obveznim odvetniškim zastopanjem, pač pa jo takoj zavrže. V konkretnem primeru pa po mnenju pritožbenega sodišča tožnikove vloge, ki jo je določno poimenoval pritožba zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, ni mogoče obravnavati kot revizije, ker za to ni nobene podlage. Formalni preizkus pritožbe z dne 26. 8. 2010 zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča, opr. št. Psp 256/2010 z dne 3. 6. 2010, bi zato sodišče prve stopnje moralo opraviti po 343. členu ZPP in ne po 374. členu ZPP.

Pritožba je redno, suspenzivno, devulativno in dvostransko pravno sredstvo, ki jo imajo stranke pravico vložiti zoper sodno odločbo sodišča prve stopnje. Zakon o pravdnem postopku v 333. členu jasno določa, da se smejo stranke pritožiti v predpisanem roku zoper sodno odločbo, izdano na prvi stopnji, iz česar izhaja logičen zaključen, da pritožba zoper sodno odločbo drugostopnega pritožbenega sodišča, ni dovoljena.

To pomeni, da bi predsednik senata sodišča prve stopnje tudi pritožbo tožnika, vloženo zoper sklep Višjega delovnega in socialnega sodišča z dne 3. 6. 2010 kot nedovoljeno moral zavreči, tako kot je storil le, da je napačno štel tožnikovo vlogo za revizijo, namesto kot pritožbo.

Enako kot revizija, tudi pritožba, vložena zoper sklep drugostopnega sodišča, ni dovoljena. Razlika je le v tem, da revizija ni dovoljena, ker ni bila vložena po odvetniku oziroma tožnik ni izkazal, da ima opravljen pravniški državni izpit, pritožba pa ni dovoljena, ker je vložena zoper drugostopni sklep in da je podlaga za zavrženje pritožbe 352. člen v zvezi s 365. členom ZPP. To pa na samo odločitev v ničemer ne vpliva, zaradi česar pritožbeno sodišče v izpodbijani sklep ni poseglo.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, zastopanje po odvetniku v socialnih sporih pa ni obvezno, je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje.