Jedro

Toženka v obravnavanem primeru predmetnih skladišč ni obravnavala samih zase, temveč kot del naprave za proizvodnjo farmacevtskih izdelkov, niti svoje odločitve ni oprla na točki C.III.3 in C.III.3.1 Priloge 1 Uredbe o presoji vplivov na okolje in tam določena praga. Glede na navedeno je za konkretni poseg tako upoštevaje slovensko, kot evropsko pravno ureditev, treba izvesti postopek, v katerem se odloči, ali je za ta poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

**Potek upravnega postopka**

1. Agencija Republike Slovenije za okolje je kot prvostopenjski upravni organ s 1. točko izreka izpodbijanega sklepa odločila, da nameravana sprememba v obratovanju naprave, ki v proizvodnji osnovnih farmacevtskih izdelkov uporablja kemične in biološke postopke, upravljavca A., d. d., (v tem upravnem sporu prizadeta stranka) ni večja sprememba, vendar zahteva spremembo pogojev in ukrepov v veljavnem okoljevarstvenem dovoljenju št. 35407-92/2006-23 z dne 12. 4. 2010, spremenjenem z odločbami št. 35407-34/2011-38 z dne 2. 3. 2012, št. 35406-20/2013-6 z dne 7. 8. 2013 in št. 35406-55/2015-11 z dne 17. 3. 2016, in zanjo ni treba izvesti presoje vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstvenega soglasja. V 2. točki izreka izpodbijanega sklepa je ugotovila, da v tem postopku stroški niso nastali.

2. V obrazložitvi navaja, da gre v konkretnem primeru za spremembo v obratovanju naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega in ki v proizvodnji osnovnih farmacevtskih izdelkov uporablja kemične in biološke postopke, in sicer v neposredno tehnično povezani dejavnosti, tj. skladiščenju. Iz opisa nameravanega posega izhaja, da namerava prizadeta stranka v nezasedeni prostor znotraj obstoječega skladišča tekočih surovin vgraditi dva nadzemna rezervoarja za odpadna topila (2 x 40 m3). Obstoječe skladišče je bilo zgrajeno leta 2003 kot rezervoarsko skladišče za sveža in odpadna topila s črpališčem in manipulativnim delom skladišča, leta 2010 pa je bila povečana njegova kapaciteta in dograjeno skladišče za topila v premičnih IBC kontejnerjih tako, da so bili dodani 4 rezervoarji za sveža topila (4 x 40 m3) ter manjši 5 m3 rezervoar za aceton. Prostor za tri rezervoarje je ostal nezaseden, predmeti poseg pa predstavljata dva rezervoarja po 40 m3 za skladiščenje odpadnih nehalogeniranih topil (št. odpadka 07 05 04*), ki sta dodana v ta prazen prostor, in sicer sta nameščena v obstoječi lovilni skledi volumna 90 m3 in se polnita preko obstoječega cevovoda odpadnih topil, praznita pa preko obstoječega črpališča. S tem se je zmogljivost skladiščenih topil iz obstoječih 496,5 t povečala na 562,9 t. Toženka ugotavlja, da pri njunem obratovanju ne nastajajo odpadne vode, odpadki, emisije v zrak in hrup, morebitno razlitje preprečuje neprepustna lovilna skleda, zagotovljen je zajem požarnih vod v obstoječih zadrževalnikih in lovilnih skledah, verjetnost nastanka eksplozije pa je zaradi gradnje z najboljšimi razpoložljivimi tehnikami in opreme s sodobno protipožarno in protieksplozijsko zaščito zmanjšana na minimum. Ker se proizvodna zmogljivost naprave, za katero je bilo pridobljeno okoljevarstveno soglasje št. 35407-34/2011-38 z dne 2. 3. 2012, ne spreminja in tudi nima znatnih negativnih vplivov na zdravje ljudi in okolje, ugotavlja, da ne gre za večjo spremembo v obratovanju naprave v skladu z 8.3. točko 3. člena Zakona o varstvu okolja (ZVO-1). Prav tako ni treba izvesti presoje vplivov na okolje po drugi alineji drugega odstavka 3. člena, v zvezi s točko C.III.1 Priloge 1 Uredbe o posegih v okolje, za katere je treba izvesti presojo vplivov na okolje (v nadaljevanju Uredba o presoji vplivov na okolje).

3. Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper izpodbijani sklep.

**Bistvene navedbe strank v upravnem sporu**

4. Tožnik se z navedeno odločitvijo ne strinja in v tožbi opozarja, da je nevladna organizacija s statusom delovanja v javnem interesu. Navaja, da je dejansko stanje nepopolno in napačno ugotovljeno, saj toženka ni upoštevala, da je prizadeta stranka vpisana v Seveso register kot upravljavec obrata manjšega tveganja za okolje, zaradi česar je zavezana uskladiti in dopolniti okoljevarstveno dovoljenje iz leta 2010 z Uredbo EU Seveso II1 in Uredbo o preprečevanju večjih nesreč in zmanjševanju njihovih posledic (v nadaljevanju Uredba). Slednja je začela veljati šele 26. 3. 2016, torej po zadnji spremembi okoljevarstvenega dovoljenja za obravnavano napravo, zato to ni v skladu z Uredbo. Poleg tega meni, da predstavlja povečanje skladiščenja topil od 496,5 t na 562,9 t (tj. za 13,37%) v urbanem okolju nevarnost za zdravje ljudi „v primeru havarije,“ zato je z uporabo previdnostnega načela prizadeti stranki treba naložiti izpolnitev zahtev iz Uredbe. Meni namreč, da je sprememba, večja od 10%, ključna sprememba v obratovanju. Sodišču zato predlaga, naj izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu v ponovno odločanje. Uveljavlja tudi povrnitev stroškov tega postopka.

5. Sodišče je tožbo poslalo toženki in prizadeti stranki, toženka je sodišču dostavila upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila. Prizadeta stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je v skladu z Uredbo o presoji vplivov na okolje presoja vplivov na okolje zahtevana za skladiščenje kemičnih izdelkov z zmogljivostjo 200.000 t ali več. Zavrača tudi sklicevanje na Uredbo, saj gre za različna postopka. Sodišču zato predlaga, naj tožbo zavrne.

6. Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da z Uredbo o presoji vplivov na okolje ni bila pravilno prenesena Direktiva 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o presoji vplivov nekaterih javnih in zasebnih projektov na okolje, spremenjeno z Direktivo 2014/52/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 (v nadaljevanju Direktiva o presoji vplivov na okolje), ki ne opredeljujeta ali omejujeta skladiščenja kemičnih izdelkov, in opozarja, da je v B. zgorelo 500 t vnetljivih gorljivih kemikalij in kemijskih izdelkov. Izpostavlja, da je lokacija naprave v ... v urbanem območju.

**Dokazni sklep**

7. Sodišče je na naroku za glavno obravnavo 26. 5. 2021, ki sta se ga udeležili pooblaščenki tožnika in prizadete stranke, za toženko pa se kljub pravilnemu vabljenju naroka za glavno obravnavo ni udeležil nihče, kot dokaz vpogledalo v upravni spis zadeve, in sicer v obrazec zahteve za začetek predhodnega postopka z dne 21. 1. 2019 in prijavo spremembe v obratovanju naprave z dne 21. 1. 2019 z elaboratom eksplozijske s prilogami ter v register obratov v e-Seveso registru.

**K I. točki izreka**

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavani zadevi je sporno, ali je za predmetni poseg vgraditve dveh nadzemnih rezervoarjev za odpadna topila v nezasedeni prostor znotraj obstoječega skladišča tekočih surovin treba opraviti presojo vplivov na okolje.

10. Med strankami ni sporno, da se s predmetnim posegom spreminja obratovanje naprave, ki lahko povzroča onesnaževanje okolja večjega obsega in ki v proizvodnji osnovnih farmacevtskih izdelkov uporablja kemične in biološke postopke, ter za katero je že pridobljeno okoljevarstveno soglasje št. 35407-34/2011-38 z dne 2. 3. 2012. To pomeni, da se spreminja naprava, za katero je po točki C.III.1 Priloge 1 Uredbe o presoji vplivov na okolje treba opraviti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Ker se sprememba nanaša zgolj na povečanje skladiščenja topil od 496,5 t na 562,9 t, pa v obravnavani zadevi presoja vplivov na okolje ni obvezna že po točki C.III.3 Priloge 1 te uredbe, ki se nanaša na skladišča kemičnih izdelkov z zmogljivostjo 200.000 t ali več.

11. Toženka je v tej zadevi zato za predmetni poseg izvedla predhodni postopek, v katerem je ugotavljala, ali je nameravana sprememba zaradi njenih vplivov na okolje takšna, da bi bilo treba, kljub temu, kot že rečeno, da ta ni obvezna, izvesti presojo vplivov na okolje. Zato na odločitev v zadevi ne vpliva, da je po točki C.III.3.1 Priloge 1 te uredbe predhodni postopek treba izvesti zgolj za skladišča kemičnih izdelkov z zmogljivostjo 25.000 t ali več, saj je toženka že pojasnila, da se v skladu z drugo alinejo drugega odstavka 3. člena Uredbe o presoji vplivov na okolje predhodni postopek izvede tudi za spremembo posega v okolje, ki je v skladu s predpisi že dovoljen, se izvaja ali je že izveden, in ne glede na to, ali je bilo za poseg v okolje pred njegovo spremembo že pridobljeno okoljevarstveno soglasje ali sklep v predhodnem postopku v skladu z zakonom, ki ureja varstvo okolja, če gre za spremembo posega v okolje, ki pomeni spremembo položaja ali lege v prostoru, dimenzij objekta, zmogljivosti, sestave, načina ali obdobja obratovanja naprave, rabe surovin ali energije, in bi lahko imela pomembne škodljive vplive na okolje.

12. Predmet izpodbijanega sklepa je tako odločitev toženke, izdana v predhodnem postopku, v katerem se ugotavlja, ali je za konkretni poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje. To pomeni, da je za odločitev v obravnavani zadevi bistveno, da je bil za predmetni poseg izveden predhodni postopek, v katerem je toženka ugotavljala prav to, ali je za ta poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje. Zato na odločitev ne vplivajo tožnikovi očitki o nepravilnem prenosu Direktive o presoji vplivov na okolje. Poleg tega je tudi po tej direktivi obvezna presoja vplivov na okolje zgolj za skladišča kemičnih izdelkov z zmogljivostjo 200.000 t ali več (21. točka Priloge I), skladišča brez določenega praga zmogljivosti pa so navedena v Prilogi II k tej direktivi (6. c točka), tj. med projekti, za katere je šele treba (od primera do primera ali s pragovi ali merili - drugi odstavek 4. člena te direktive) odločiti, ali je treba izvesti presojo vplivov na okolje. V slovenski ureditvi se po povedanem o tem odloča v predhodnem postopku.

13. Poleg tega toženka v obravnavanem primeru predmetnih skladišč ni obravnavala samih zase, temveč kot del naprave za proizvodnjo farmacevtskih izdelkov, niti svoje odločitve ni oprla na točki C.III.3 in C.III.3.1 Priloge 1 Uredbe o presoji vplivov na okolje in tam določena praga. Glede na navedeno je za konkretni poseg tako upoštevaje slovensko, kot evropsko pravno ureditev, treba izvesti postopek, v katerem se odloči, ali je za ta poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje in pridobiti okoljevarstveno soglasje. Ravno to pa je toženka storila z izpodbijanim aktom.

14. V skladu z drugim odstavkom 51. a člena ZVO-1 je treba zahtevi, da upravni organ ugotovi, ali je za nameravani poseg v okolje treba izvesti presojo vplivov na okolje, priložiti opis tega posega, okolja ali delov okolja, za katere obstaja verjetnost, da bo poseg nanje vplival, in opis možnih pomembnih vplivov nameravanega posega na okolje ali dele okolja. Pri tej ugotovitvi upravni organ upošteva merila, ki se nanašajo na značilnosti nameravanega posega v okolje, njegovo lokacijo in značilnosti možnih vplivov posega na okolje.

15. V zvezi z okoliščino, da je obravnavana naprava vpisana v register obratov v e-Sevesu registru, sodišče pojasnjuje, da je Sodišče Evropske unije že sprejelo stališče, da Direktiva o presoji vplivov na okolje nikakor ne zahteva, da je vsak projekt, ki bi lahko pomembno vplival na okolje, predmet postopka presoje, določenega v tej direktivi, ampak da morajo biti temu postopku podvrženi samo projekti, ki so navedeni v prilogah I in II k navedeni direktivi (glej sklep C-156/07, točka 34). Zato okoliščina, da je obravnavana naprava vpisana v e-Seveso register, sama po sebi ne pomeni, da je zanjo treba izvesti presojo vplivov na okolje (čeprav je obravnavana naprava že bila presojana in je bilo zanjo tudi izdano okoljevarstveno soglasje št. 35407-34/2011-38 z dne 2. 3. 2012).

16. Kot že rečeno, je predmet izpodbijanega sklepa sprememba naprave, zato je treba ta podatek upoštevati v okviru meril, na podlagi katerih se ugotavlja, ali je za nameravani poseg treba izvesti presojo vplivov na okolje (5. člen Uredbe o presoji vplivov na okolje in njena priloga 2, točka 1.e). Po presoji sodišča je toženka to upoštevala, saj se je v predmetnem postopku opredelila do naprave kot celote, tj. naprave, ki lahko povzroča onesnaženje večjega obsega in v kateri se uporablja kemične in biološke postopke, opredelila se je tudi do vplivov obravnavane spremembe na odpadne vode, odpadke, emisije v zrak, hrup in eksplozijsko ogroženost. Kot je pojasnila, je prizadeta stranka kljub temu zavezana pridobiti tudi okoljevarstveno dovoljenje po Uredbi. Sodišče dodaja, da iz vloge prizadete stranke z dne 21. 1. 2019, s katero je prijavila predmetno spremembo, tudi izhaja, da je obravnavana naprava vpisana v ta register in da je bilo zanjo leta 2018 vložena zahteva za pridobitev okoljevarstvenega dovoljenja za obrat SEVESO ter je pri izračunu uvrstitve obrata upoštevana tudi količina odpadnih nehalogeniranih topil v predmetnih rezervoarjih. Dodano je, da se uvrstitev obrata zaradi tega ne spreminja in ostaja manjši vir tveganja za okolje. K tej vlogi je prizadeta stranka priložila elaborat eksplozijske ogroženosti z oceno tveganja.

17. Sodišče poudarja, da je prizadeta stranka kljub izpodbijani odločitvi dolžna izpolniti vse obveznosti iz navedene Uredbe in Direktive 2012/18/EU. Tudi iz četrtega odstavka 13. člena te direktive namreč izhaja, da se njene zahteve uporabljajo brez poseganja v določbe Direktive o presoji vplivov na okolje in Direktive 2001/42/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. junija 2001 o presoji vplivov nekaterih načrtov in programov na okolje ter druge zadevne zakonodaje Unije. Države članice pa lahko zagotovijo usklajene ali skupne postopke za izpolnjevanje zahtev tega člena in zahtev navedene zakonodaje, da se med drugim prepreči podvajanje ocen ali posvetovanj. Slovenski zakonodajalec se za skupni postopek ni odločil, vendar pa ima tožnik tudi po določbah 88. člena ZVO-1 pravico do sodelovanja v postopku odločanja o izdaji okoljevarstvenega dovoljenja za obrat SEVESO, kar je v skladu s 15. in 23. členom Direktive 2012/18/EU.

18. Poleg tega, kot že rečeno, obravnavani nameravani poseg ni sama (nova) naprava, temveč njena sprememba oz. sprememba njene neposredno tehnično povezane dejavnosti (skladiščenja), ki pa ni taka, da bi bila presoja vplivov na okolje zanjo obvezna, temveč je treba šele odločiti, ali gre za spremembo posega iz Priloge I navedene Direktive o presoji vplivov na okolje, ki ima lahko pomembne škodljive vplive na okolje (glej 13. točko Priloge II te direktive in 3. člen Uredbe o presoji vplivov na okolje).

19. Tožnik v tožbi ugotovitve toženke o vplivih nameravanega posega na okolje konkretno ne izpodbija, saj niti ne navaja, katera ugotovljena dejstva, na podlagi katerih prvostopenjski in drugostopenjski upravni organ ugotavljata, da vplivi predmetnega posega na okolje niso prekomerni, niso pravilna in zakaj ne. Zgolj tožbena trditev, da predstavlja povečanje skladiščenja topil s 496,5 t na 562,9 t (tj. za 13,37%) v urbanem okolju nevarnost za zdravje ljudi „v primeru havarije,“ brez navajanja konkretnih okoliščin o okolici in lokaciji objekta ter glede na ostale ugotovitve organa v izpodbijanem sklepu glede vplivov konkretnega posega, namreč še ne pomeni zadostne konkretizacije navedb, da bi sodišče sploh lahko opravilo presojo toženkinih ugotovitev, da ti vplivi v konkretnem primeru niso prekomerni. Pri tem sodišče posebej poudarja, da je treba upoštevati neprerekano dejstvo, da je bilo za obravnavano napravo kot celoto že izdano okoljevarstveno soglasje. Tožnik tako v zvezi z dejstvi, na katerih temelji izpodbijani sklep in so izrecno navedena v tem sklepu, v tožbi ne navaja nobenih razlogov, zato se sodišče do teh ugotovitev toženke sploh ne more opredeliti po vsebini, saj dejansko stanje preizkusi oziroma razišče v okviru tožbenih navedb (glej prvi odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1).

20. Glede na navedeno je bilo treba tožbo kot neutemeljeno zavrniti (63. člen ZUS-1).

**K II. točki izreka**

21. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne.

1 Pravilno: Direktiva 2012/18/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o obvladovanju nevarnosti večjih nesreč, v katere so vključene nevarne snovi, ki spreminja in nato razveljavlja Direktivo Sveta 96/82/ES (tj. Seveso-III, v nadaljevanju Direktiva 2012/18/EU) – op. sodišča.