Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je obrazložitev odločbe tožene stranke pomanjkljiva in pavšalna, saj ni pojasnila, katere okoliščine utemeljujejo zavrnitev prošnje, v pospešenem postopku po določbah 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki jih navaja kot podlago za svojo odločitev, ni pa pojasnjeno niti, na kateri podlagi meni, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, če bo vrnjen v izvorno državo. To svojo odločitev je sodišče pravilno oprlo na 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, torej da gre za kršitev pravil postopka.

Čeprav sodišče prve stopnje tega izrecno ni navedlo, se odločbe tožene stranke zaradi tako pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti. To pa pomeni, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), zaradi česar je treba odločbo odpraviti v vsakem primeru (četrti odstavek 27. člena ZUS-1).

Na drugačno odločitev sodišča pa navedbe tožene stranke v pritožbi, s katerimi želi dopolnjevati obrazložitev svoje odločbe, ne morejo vplivati, saj na ta način storjenih kršitev pravil postopka ni mogoče sanirati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo tožbi proti odločbi tožene stranke, št. 2142-94/2012/3 (1312-12) z dne 20. 9. 2012, izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila prošnjo tožnika, ki trdi, da je A. A., državljan Tunizije, za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljeno na podlagi tretje alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ) in svojo odločitev oprla na 4., 5. in 6. točko prvega odstavka 55. člena ZMZ.

2. Po presoji sodišča prve stopnje tožena stranka ni pravilno odločila, ko je o tožbi odločila v pospešenem postopku in tožbo zavrnila na podlagi 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. V pospešenem postopku bi tožena stranka lahko odločala le, če bi dejansko stanje v celoti ugotovila na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ in bi te okoliščine obstajale. V obravnavani zadevi pa za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku niso bili izpolnjeni formalni pogoji iz 54. člena ZMZ. Tožena stranka le pavšalno navaja, da je tožnik s svojimi različnimi navajanji vzbudil dvom v resničnost svojih izjav tako glede svoje istovetnosti kot glede razlogov za zapustitev izvorne države in možnosti podelitve mednarodne zaščite v Grčiji. Tožena stranka se ni opredelila do tožnikovih razlogov za zapustitev izvorne države in ni pojasnila, zakaj niso izpolnjeni pogoji za priznanje subsidiarne oblike zaščite po tretjem odstavku 2. člena ZMZ. Obrazložitev tožene stranke, da ni poročil o oboroženih spopadih v izvorni državi v obravnavanem primeru za odločitev ne zadostuje. Tožnik je namreč izrecno pojasnjeval, da je v očeh revolucionarjev vsak delavec, ki je delal pri najbližjem sorodniku nekdanjega predsednika Tunizije, za njih pripadnik starega režima. Tožena stranka pa je po presoji sodišča prve stopnje le na splošno ocenila, da v tožnikovi izvorni državi ne obstaja situacija mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada.

3. Tožena stranka v pritožbi zoper prvostopenjsko sodbo uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 75. člena ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbo zavrne, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Sicer res ni izrecno navedla, da tožnikovim izjavam ne verjame, vendar pa to iz obrazložitve odločbe smiselno izhaja. Tožnik je spreminjal svoje osebne podatke, zato je dvom v njegovo verodostojnost več kot utemeljen. Ne verjame mu glede njegove istovetnosti in tudi razlogov za zapustitev izvorne države, listinskih dokazov o tem ni predložil, torej so podane zgolj njegove izjave, tem pa ne verjame. Tožnikove izjave, da so mu požgali hišo in uničili avtomobil, ocenjuje kot malo verjetne, saj svojih navedb, da so ga nadlegovali in nanj pritiskali revolucionarji, ni konkretiziral. Zatrjevani pritiski revolucionarjev naj bi trajali le dan in pol. Ti dogodki naj bi se zgodili na dan, ko je bivši predsednik zapustil Tunizijo. Tega, ali se je zatrjevani dogodek res zgodil, ne more preveriti, sodišče prve stopnje pa od nje zahteva, da obstoj tega dogodka ugotovi s stopnjo gotovosti. Glede subsidiarne zaščite pa mora tožnik izkazati, da njemu osebno grozi resna škoda. To pa je možno le v primeru, če je bila ugotovljena tožnikova verodostojnost. Če pa tožena stranka ne verjame tožniku, da so ga v izvorni državi nadlegovali revolucionarji, potem tudi zbiranje informacij o stanju v izvorni državi ni smiselno. Meni, da tožnik v primeru vrnitve v izvorni državi ne bo izpostavljen mučenju ali nečloveškemu ali ponižujočemu ravnanju.

4. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Tožena stranka je v tem upravnem sporu v izpodbijani odločbi sicer navajala, da obstaja dvom v resničnost njegovih izjav, vendar le iz razloga, ker naj njegova ravnanja po zapustitvi izvorne države ne bi bila usmerjena v iskanju zaščite, zlasti v Grčiji, kjer je delal eno leto. Razmere v grškem sistemu mednarodne zaščite so znane, zato ni mogoče govoriti o nasprotju med njegovimi ravnanji in njegovimi izjavami. Z navedbami o domnevno pravno odločilnih dejstvih, ki jih tožena stranka navaja šele v pritožbi (na primer obstoj njegovega delodajalca S. S.), pa ni mogoče utemeljevati zakonitosti izpodbijane odločbe. Te navedbe še dodatno kažejo na to, da razlogi za zavrnitev prošnje v pospešenem postopku niso obstajali. Opozarja na okoliščino, da je tožbi priložil fotokopijo svojega potnega lista in je s tem dokazal svojo istovetnost. Ni mogoče pritrditi razlogovanju tožene stranke, da so njegove izjave malo verjetne, saj tožena stranka teh izjav sploh ni presojala ob upoštevanju informacij o njegovi izvorni državi (osma alineja 23. člena ZMZ). Zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito mora vsebovati tudi celovito presojo, da odklonitev mednarodne zaščite in vrnitev v izvorno državo ne bo povzročila ogroženosti prosilčevega življenja ali svobode.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. V obravnavani zadevi je sporna pravilnost in zakonitost odločitve tožene stranke o zavrnitvi tožnikove prošnje za mednarodno zaščito v pospešenem postopku na podlagi 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ.

7. Po določbi 54. člena ZMZ pristojni organ lahko odloči o prošnji za priznanje mednarodne zaščite v pospešenem postopku, če se da dejansko stanje v celoti ugotoviti na podlagi dejstev in okoliščin iz prve do osme alineje 23. člena ZMZ, in če so te podane. Tožena stranka je oprla svojo odločitev o zavrnitvi prošnje v pospešenem postopku na razloge iz 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ. Po 4. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ se prošnja za mednarodno zaščito lahko zavrne v pospešenem postopku, če prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne, nezadostne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz osme alineje 23. člena ZMZ. Po 5. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ se prošnja za mednarodno zaščito lahko zavrne v pospešenem postopku, če prosilec brez utemeljenega razloga ni izrazil namena za vložitev prošnje v najkrajšem možnem času, če je za to imel možnost, po 6. točki prvega odstavka 55. člena ZMZ pa tudi tedaj če je prosilec vložil prošnjo samo zato, da bi odložil ali onemogočil odstranitev iz države.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da je obrazložitev odločbe tožene stranke pomanjkljiva in pavšalna, saj ni pojasnila, katere okoliščine utemeljujejo zavrnitev prošnje, v pospešenem postopku po določbah 4., 5. in 6. točke prvega odstavka 55. člena ZMZ, ki jih navaja kot podlago za svojo odločitev, ni pa pojasnjeno niti, na kateri podlagi meni, da tožniku ne grozi resna škoda v smislu 28. člena ZMZ, če bo vrnjen v izvorno državo. To svojo odločitev je sodišče pravilno oprlo na 3. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1, torej da gre za kršitev pravil postopka.

9. Čeprav sodišče prve stopnje tega izrecno ni navedlo, se odločbe tožene stranke zaradi tako pomanjkljive obrazložitve ne da preizkusiti. To pa pomeni, da je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo pravil postopka (7. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP), zaradi česar je treba odločbo odpraviti v vsakem primeru (četrti odstavek 27. člena ZUS-1).

10. Na drugačno odločitev sodišča pa navedbe tožene stranke v pritožbi, s katerimi želi dopolnjevati obrazložitev svoje odločbe, ne morejo vplivati, saj na ta način storjenih kršitev pravil postopka ni mogoče sanirati.

11. V ponovljenem postopku bo morala torej tožena stranka slediti navodilom sodišča prve stopnje ter po proučitvi vseh okoliščin primera ponovno odločiti o zadevi in svojo odločitev natančno obrazložiti.

12. Vrhovno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 76. člena ZUS-1.