Jedro

Le če bi obsojenec za prekršek, za katerega naj bi bil domnevno obravnavan, kazen (globo) tudi plačal, bi šlo za kršitev tretjega odstavka 49. člena KZ o vštevanju prejšnje kazni.

Izrek

Zahteva obsojenega Z.M. za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obsojenca se oprosti plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani je bil Z.M. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ, za katero mu je bila izrečena kazen štiri mesece zapora. Po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil oproščen plačila stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Ljubljani je prvostopenjsko sodbo potrdilo in zavrnilo pritožbo Z.M. kot neutemeljeno. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov pritožbenega postopka.

Obsojenec je dne 5.3.2007 zoper pravnomočno sodbo vložil "pritožbo", ki jo je šteti kot zahtevo za varstvo zakonitosti, katero je 28.3.2007 v okviru zakonskega roka dopolnil. Konkretnih razlogov, ki jih je z zahtevo mogoče uveljavljati, ne navaja; upa, da bo "zahteva njemu v korist".

Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo predlagal njeno zavrnitev, saj ne uveljavlja nobene kršitve zakona, zaradi katere jo je mogoče vložiti, pač pa izraža zgolj nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem.

Odgovor je bil posredovan obsojencu, ki se je o njem tudi izjavil. Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Obsojeni v zahtevi in njeni dopolnitvi zanika storitev kaznivega dejanja in trdi, da ga je najprej napadel nek mladenič, ki je nato pobegnil, nakar naj bi ga napadli še varnostniki in mu pri tem zlomili rebra. V nadaljevanju obširno opisuje dogajanje v zdravstvenih ustanovah, kamor je bil po dogodku prepeljan. Meni, da bi sodišče moralo zaslišati priče, ki so dogodek videle. Sprašuje se, kako je lahko kaznovan dvakrat "za isto dejanje" in sicer pred sodiščem in še na policiji. Sodnici očita, da je "po svoje narekovala zadevo". Ob koncu zahteve povzema posamezne dele določb 12., 15., 17. in 39. člena ZKP, ne da bi navedel, v čem naj bi bile podane zatrjevane kršitve zakona.

Preizkus pravnomočne sodbe z zahtevo za varstvo zakonitosti je omejen le na kršitve določb kazenskega zakona in določb kazenskega postopka (prvi odstavek 420. člena ZKP). Po določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja; to pomeni, da Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi ne preizkuša, ali so v pravnomočni odločbi pravilno in popolno ugotovljena pravnorelevantna dejstva kot tudi ne pravilnosti dokazne presoje in zaključkov pravnomočen sodbe.

Vrhovno sodišče je na dejansko stanje, ki ga je v konkretnem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje, in ki je prestalo pritožbeni preizkus, vezano. Zato utemeljenosti obsojenčevih navedb, s katerimi v nasprotju z zakonom graja dejansko stanje, ni preizkušalo. V ta okvir sodijo tudi očitki, da sodišče ni zaslišalo nekaterih očividcev, saj vložnik z ničemer ne izkaže, da je že pred sodiščem prve stopnje izkazal obstoj in pravno relevantnost dokazov, na katere se posplošeno sklicuje. Prav tako vložnik zgolj zatrjuje kaznovanost za isto dejanje pred sodiščem in na policiji, z ničemer pa ne izkaže, da naj bi znaki kaznivega dejanja imeli tudi znake prekrška, za katerega naj bi bil domnevno obravnavan, kot tudi ne, da je kazen (globo) tudi plačal. Le v takšnem primeru bi šlo za kršitev tretjega odstavka 49. člena KZ, na katero se zahteva smiselno sklicuje.

Vrhovnemu sodišču preizkus omogoča le zahteva, v kateri vložnik pove, katere konkretne kršitve zakona uveljavlja in v čem so podane. Obsojenec tem kriterijem ni zadostil (prvi odstavek 424. člena ZKP), saj zgolj našteva in deloma povzema posamezne procesne določbe, ki naj bi jih sodišče ne spoštovalo, podrobneje pa teh kršitev ne utemelji; to velja tudi za očitek glede vodenja glavne obravnave. Zato Vrhovno sodišče na takšno pavšalno zatrjevanje kršitev zakona ne more odgovoriti.

Ker je po navedenem zahteva za varstvo zakonitosti neutemeljena, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo (425. člen ZKP).

Iz enakih razlogov kot na prvi in drugi stopnji je bil obsojenec oproščen tudi plačila stroškov, nastalih v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom (98. a člen in četrti odstavek 95. člena ZKP).