Jedro

Vprašanje ponovne odmere pokojnin je urejeno v 37. členu Sporazum o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Ker ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjenih 15 let, 4 mesece pokojninske dobe, v Republiki Hrvaški pa 19 let in 8 mesecev, je bilo potrebno po določbah sporazuma pokojnino na novo odmeriti.

Navedeni sporazum ne določa učinkov za nazaj, temveč šele po njegovi uveljavitvi. Gre za ponovno odmero po uradni dolžnosti, vendar šele od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Odločilen je torej datum in s tem dejansko stanje v času začetka novega postopka za ponovno odmero pokojnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 18. 3. 2013 in št. … z dne 18. 10. 2012 ter da je tožena stranka dolžna tožniku v roku 30 dni od prejema sodbe izdati novo odločbo o ponovni odmeri pokojnine po določbah Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Sodišče je tudi odločilo, da tožnik sam trpi svoje stroške postopka.

Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik. V pritožbi navaja, da naj bi njegova pokojnina konec meseca februarja 1998 znašala 624,79 EUR, vendar pa tožnik glede tega ni prejel nikakršne odločbe. Tudi mu ni znano, na kakšen način je bil znesek izračunan. V zvezi z navedbami, da nima pravice do izplačila razlike od 1. 4. 2004, tožnik poudarja, da ne ve za kakšno razliko gre in da tudi glede tega ni prejel nikakršne odločbe. Pokojnino v znesku 1.257,89 EUR je prejemal vse do 31. 5. 2012. V Sporazumu med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško ni določeno, da se bo dosedanja pokojnina zmanjšala. Tako pa mu je tožena stranka pokojnino zmanjšala za 707,14 EUR mesečno ali za 56,2 %. Tožnik je uživalec le slovenske starostne pokojnine, ki mu je bila priznana od 1. 10. 1992 dalje. Pokojnina v višini 1.257,89 EUR mu je bila najprej zmanjšana na podlagi ugotovitvene odločbe in sicer za 300,00 EUR, brez da bi bil omenjen Sporazum med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško. Tudi glede tega zmanjšanja je vložil pritožbo. Nato pa mu je bila pokojnina še dodatno zmanjšana. Hrvaške pokojnine ne prejema. Vsi izračuni, še posebej naknadni, so izvedeni tožniku v škodo in to skoraj 20 let po upokojitvi. Hrvaški del pokojnine (po informacijah hrvaškega pokojninskega zavoda) od 1. 1. 2014 znaša 1.233,77 HRK, ki pa ga ni prejel. Meni, da so mu bile z zmanjšanjem pokojnine kršene ustavne pravice. Od sodišča pričakuje, da bo potrdilo pokojnino, kot jo je prejemal do 31. 5. 2012 in sicer v znesku 1.257,89 EUR.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev o zadevi ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno razsodilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje je presojalo drugostopenjsko odločbo tožene stranke št. ... z dne 18. 3. 2013, s katero je bila zavrnjena tožnikova pritožba, vložena zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 18. 10. 2012. Z omenjeno odločbo je prvostopenjski organ tožene stranke odločil, da ima tožnik pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine v znesku 273,30 EUR na mesec od 1. 3. 1998 dalje. Od 1. 3. 1998 dalje ima tudi pravico do razlike med zadnjim izplačanim zneskom pokojnine ter seštevkom pokojnin, odmerjenih v obeh državah pogodbenicah, v znesku 230,97 EUR na mesec. Od 1. 4. 2004 dalje pa nima več pravice do razlike, ker skupni znesek presega višino prej izplačane pokojnine. S prvostopenjsko odločbo je bila nadomeščena odločba št. ... z dne 8. 10. 1996. Tožena stranka je nadalje odločila, da se že izplačani zneski pokojnine od 1. 3. 1998 do izdaje nove odločbe o preračunani slovenski pokojnini poračunajo z zadržanimi zneski hrvaške pokojnine. Sorazmerni del pokojnine pa se bo izplačeval neposredno upravičencu.

Iz dejanskega stanja, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje izhaja, da je bila tožniku v Republiki Sloveniji z odločbo št. ... z dne 1. 3. 1993 priznana pravica do predčasne pokojnine od 1. 10. 1992 dalje. Pri priznanju in odmeri pokojnine je bila upoštevana tako slovenska kot tudi hrvaška pokojninska doba. Z odločbo iste opr. št. z dne 8. 10. 1996 je bila za čas od 30. 10. 1996 dalje ponovno priznana in odmerjena predčasna pokojnina brez zmanjšanja. Na podlagi 37. člena Sporazuma o socialnem zavarovanju med Republiko Slovenijo in Republiko Hrvaško (Sporazum, Ur. l. RS - MP, št. 10/2008) je tožena stranka hrvaškemu nosilcu pokojninskega zavarovanja posredovala zahtevo za odmero pokojnine po določbah sporazuma, kar pomeni, da se je s tem dnem po uradni dolžnosti začel postopek za odmero pokojnine po 37. členu sporazuma.

V prvem odstavku 37. člena sporazuma je določeno, da pokojnine, ki jih je pristojni nosilec ene države pogodbenice priznal v obdobju od 8. 10. 1991 do uveljavitve tega sporazuma z upoštevanjem zavarovalnih dob, dopolnjenih po pravnih predpisih druge države pogodbenice, se po uradni dolžnosti odmerijo po določbah tega sporazuma. V teh primerih velja za dan vložitve zahtevka po pravnih predpisih druge države pogodbenice dan, ko je pristojni nosilec prve države pogodbenice začel postopek. Pokojnine se odmerijo po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic od prvega dne naslednjega meseca po mesecu v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine.

V zadevi je sporno, ali je tožnik še naprej upravičen do prejemanja enakega zneska pokojnine, do katerega je bil upravičen po že citiranih odločbah tožene stranke z dne 1. 3. 1993 oziroma 8. 10. 1996. Tudi po stališču pritožbenega sodišča sta tako tožena stranka kot sodišče prve stopnje pravilno uporabila določbe sporazuma. Vprašanje ponovne odmere pokojnin je urejeno v že citiranem 37. členu sporazuma. Ob dejstvu, da ima tožnik v Republiki Sloveniji dopolnjeno 15 let, 4 mesece pokojninske dobe, v Republiki Hrvaški pa 19 let in 8 mesecev, je bilo torej potrebno po določbah sporazuma pokojnino na novo odmeriti. Tožena stranka je začela postopek že dne 26. 2. 1998 in kot to izhaja iz dokumentacije v spisu, je hrvaški nosilec pokojninskega zavarovanja, tožniku upoštevaje hrvaško pokojninsko dobo, priznal pravico do sorazmernega dela starostne pokojnine z odločbo z dne 20. 1. 2006, tožena stranka pa je nato z izpodbijanima odločbama o sorazmernem delu pokojnine odločila z odločbo z dne 18. 10. 2012, oziroma dokončno odločbo z dne 18. 3. 2013. Gre za dolgotrajno odločanje, ki pa na vprašanje zakonitosti odločitve nima vpliva. Za odločitev je namreč bistveno, da se pri ponovni odmeri pokojnine upošteva dejansko stanje, kakršno je bilo v času začetka postopka za ponovno odmero pokojnine. Pokojnine se namreč skladno s 37. členom sporazuma odmerijo po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic od 1. dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Sorazmerni del starostne pokojnine je potrebno izračunati na podlagi 22. in 25. člena sporazuma, ki se nanašata na seštevanje zavarovalnih dob ter na določitev sorazmernega dela dajatve. Upoštevaje navedene določbe sorazmerni del tožnikove pokojnine od 1. 3. 1998 (od 1. dne naslednjega meseca po mesecu, v katerem je tožena stranka začela postopek za ponovno odmero pokojnine), tako znaša 273,30 EUR na mesec. Gre za sorazmerni del zneska tožnikove pokojnine, ki mu je pripadala v mesecu februarju 1998 in sicer v znesku 624,79 EUR. Na podlagi preračuna po določbi 25. člena sporazuma sorazmerni del tožnikove pokojnine, preračunane po ulomku 184 (slovenska pokojninska doba) / 420 (celotna pokojninska doba) od 1. 3. 1998 dalje znaša 273,30 EUR.

Sporazum je uredil tudi primere, ko je na podlagi upoštevanja prvega odstavka priznana pokojnina v nižjem znesku, kot pa jo je upravičenec prejemal v času izdaje odločbe o ponovni odmeri pokojnine. V drugem odstavku 37. člena sporazuma je namreč določeno, da če bi bil z uporabo prvega odstavka tega člena seštevek pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, nižji od že priznane pokojnine, ki bi se na dan ponovne odmere izplačevala po pravnih predpisih ene države pogodbenice, bo pristojni nosilec te države pogodbenice izplačeval upravičencu tudi razliko med svojo že priznano pokojnino in seštevkom pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, in sicer v primeru, ko je upravičencu, ki je pokojnino že pridobil v eni državi pogodbenici in ki ima na dan ponovne odmere pokojnine stalno prebivališče v drugi državi pogodbenici ali v neki tretji državi, bo pristojni nosilec prve države pogodbenice, izplačeval pokojnino, na novo odmerjeno po njegovih pravnih predpisih in razliko med zadnjim izplačanim zneskom prej priznane pokojnine ter seštevkom pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic. Razliko bo pristojni nosilec prve države pogodbenice izplačeval vse dokler seštevek pokojnin, odmerjenih po pravnih predpisih obeh držav pogodbenic, ne bo dosegel višine prej izplačevane pokojnine. V tem primeru bo pristojni nosilec druge države pogodbenice pokojnine izplačeval neposredno upravičencu ter bo o vsaki spremembi višine pokojnine obveščal pristojnega nosilca prve države pogodbenice. Ker je bil s ponovno odmero seštevek pokojnin nižji od že priznane pokojnine, je tožena stranka tožniku z izpodbijano odločbo tudi priznala pravico do razlike pokojnine v znesku 230,97 EUR na mesec in sicer vse do 1. 4. 2004 dalje, kajti skupen znesek je tedaj presegel višino prej izplačane pokojnine.

Tudi Vrhovno sodišče RS je s tem v zvezi že zavzelo stališče(1). V navedeni sodbi poudarja, da sporazum ne določa učinkov za nazaj, temveč šele po njegovi uveljavitvi. Gre za ponovno odmero po uradni dolžnosti, vendar šele od prvega naslednjega meseca po mesecu, v katerem je pristojni nosilec, ki je prvi priznal pravico do pokojnine, začel postopek za ponovno odmero pokojnine. Odločilen je torej datum in s tem dejansko stanje v času začetka novega postopka za ponovno odmero pokojnine. Glede na tedanje dejansko stanje, na odločitev tudi nima nobenega vpliva znižanje tožnikove pokojnine po določbah ZUJF. Ne držijo tudi tožnikove navedbe, da ni vključen v hrvaški sistem pokojninskega zavarovanja, kajti v dokumentaciji upravnega spisa je odločba hrvaškega nosilca pokojninskega zavarovanja sprejeta dne 20. 1. 2006, iz katere izhaja, da je bila tožniku na hrvaškem priznana pravica do sorazmernega dela starostne pokojnine, upoštevaje hrvaško pokojninsko dobo. Navedena odločba je bila prav tako sprejeta na podlagi določb sporazuma. Namen tega sporazuma je bil namreč tudi v tem, da pokojnino zagotavlja tisti sklad, v katerega so zavarovanci, delodajalci ali država, plačevali prispevke - torej tisti nosilec zavarovanja, katerega zavarovanec je bil posameznik(2). Po stališču Ustavnega sodišča RS je z uveljavitvijo sporazuma le-ta postal del notranjega prava Republike Slovenije, saj se po 8. členu Ustave RS ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe uporabljajo neposredno. Z uveljavitvijo sporazuma so za osebe, ki so del pokojninske dobe dopolnile na območju Republike Hrvaške, prenehale veljati določbe Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ/92, Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami) v obsegu, v katerem sporazum za njih drugače ureja način ugotavljanja pravice do pokojnine in njeno odmero.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

(1) Sodba VIII Ips 276/2009 z dne 5. 9. 2011. (2) Odločba Ustavnega sodišča RS opr. št. U-I-44/01 z dne 18. 11. 2004.