Jedro

Narok v postopkih v sporih majhne vrednosti ni obvezen. Izvedbo naroka morata stranki izrecno predlagati.

Vsak prebivalec pripomore k nastanku komunalnih odpadkov. Občina je z zakonom zadolžena, da za odpadke poskrbi, vendar ne brezplačno. Storitve občine financirajo (tudi) njeni prebivalci.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti 149,33 EUR stroškov pritožbenega postopka v roku 8 dni od prejema te sodbe, od tedaj dalje do plačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v celoti ugodilo tožbenemu zahtevku in tožencu naložilo plačilo 104,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, natančno opredeljenimi v izreku (točka I. izreka) ter 298,66 EUR stroškov postopka (točka II. izreka).

2. Toženec v pritožbi uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, naj pritožbeno sodišče razveljavi sodbo sodišča prve stopnje in odloči o zadevi tako, da predlog za izvršbo zavrne, podrejeno naj prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne v novo odločanje pred drugim sodnikom. Izpodbijana odločitev temelji na nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju, narejene so bile kršitve postopka po 6., 10., 14. in 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in po prvem odstavku 339. člena ZPP. Sodišče je odločbo oprlo na nedovoljena razpolaganja tožeče stranke, ki je neutemeljeno vložila predlog za izvršbo na podlagi verodostojne listine, saj za izdajo računov ni imela zakonite podlage. To izhaja iz obrazložitve sklepa VSL I Ip 1611/2020. Izpodbijana odločitev je nezakonita in arbitrarna, saj sodišče ni ugotavljalo obstoja terjatve niti po temelju niti po višini in ni sledilo navedenemu sklepu VSL. Pogoji za izdajo sodbe brez izvedbe naroka niso bili izpolnjeni. Ni res, da dejansko stanje ni sporno. Sodišče ni ugotavljalo, ali je toženec povzročitelj komunalnih odpadkov, ali ima na svojem naslovu zabojnik, ali in kako mu je tožeča stranka obračunavala storitve že prej. Tudi ni mogoče šteti, da ni nasprotoval višini zahtevka, saj je to smiselno izrazil že s tem, ko je nasprotoval temelju. Izvedbo naroka je zahteval že s tem, ko ni podal soglasja za udeležbo v postopku mediacije. Tudi tožeča stranka je zahtevala izvedbo naroka, saj je predlagala zaslišanje priče. Neutemeljeno se sodišče sklicuje na obvezno uporabo določb prvega odstavka 41. člena Odloka o načinu opravljanja gospodarske javne službe ravnanja s komunalnimi odpadki Občine Gorenja vas - Poljane (v nadaljevanju Odlok) za vse povzročitelje komunalnih odpadkov. Komunalnih storitev ni potreboval, zato se zanj Odlok ne uporablja. Tudi ni izključni zemljiškoknjižni lastnik nepremičnine, za katero naj bi plačeval komunalne storitve. V tem delu je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Tožeča stranka je kršila 149. člen Zakona o varstvu okolja, saj obvezne gospodarske javne službe varstva okolja ni mogoče razširjati v Odloku na uporabnike komunalnih storitev. Obveznost se namreč nanaša na tožečo stranko in ne na lastnike bivalnih objektov ali tiste, ki imajo v občini stalno ali začasno bivališče. Obveznost plačila komunalnih storitev nastane, če je storitev opravljena, zato ni dolžan nič plačati. Kršena mu je bila pravica dostopa do sodišča; v razmerju do občine je šibkejša stranka in je bil v postopku neenakopravno obravnavan. To izhaja iz sklepa VSL I Ip 1611/2020. Z izpodbijano odločitvijo mu je bila nesorazmerno kršena pravica do zasebne lastnine in dedovanja, dokazi so bili zmotno, diskriminatorno in nepopolno upoštevani, brez ustreznih obrazložitev. Glede vseh zatrjevanih kršitev pa sta bili kršeni tudi pravici do učinkovitega pravnega sredstva in prepovedi diskriminacije.

3. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe in obrazloženo zavrača navedbe pritožbe ter višjemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. ZPP za spore, kakršen je obravnavani, ko tožbeni zahtevek ne presega 2.000,00 EUR, predpisuje poseben postopek (442. - 458. člen). Poudarjeni sta načeli pospešitve in ekonomičnosti postopka, omejeno pa načelo materialne resnice, kar se med drugim odraža v tem, da prvostopenjske sodbe ni mogoče izpodbijati zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter relativnih kršitev določb postopka iz prvega odstavka 338. člena ZPP (prvi odstavek 458. člena ZPP). Zato so pritožbene navedbe o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja ter kršitvah po prvem odstavku 339. člena ZPP brezpredmetne.

6. Pravno podlago na kateri tožeča stranka temelji zaračunavanje zbiranja in odvoza komunalnih odpadkov, navaja pritožba sama: 149. člen Zakona o varstvu okolja uzakonja obveznost občine (tožeča stranka) opravljati gospodarsko javno službo varstva okolja, ki obsega tudi zbiranje in obdelavo določenih vrst komunalnih odpadkov, ter določbe na podlagi navedenega zakonskega določila sprejetega Odloka. Pritožbeni očitek o nedovoljenem razpolaganju tožeče stranke ter njenem ravnanju v nasprotju s prisilnimi predpisi in moralnimi pravili je glede na to nerazumljiv. Ob dejstvu, da je toženec podal pritožbo po odvetnici, velja enako za sklicevanje na sklep VSL I Ip 1611/2020. Z njim je višje sodišče pritrdilo izvršilnemu sodišču, da je zaradi ugovora toženca (takrat dolžnika) treba v pravdnem postopku razčistiti utemeljenost izdanih računov. V pravdnem postopku je sodišče pravilno upoštevalo pravila, ki veljajo v postopkih v sporih majhne vrednosti. Narok v teh postopkih ni obvezen. Za presojo relevantna dejstva so izhajala iz trditev in dokazov tožeče stranke, toženec pa ni podal obrazloženih in dokazno podprtih ter za razsojo relevantnih ugovorov. Izvedbo naroka morata stranki izrecno predlagati (454. člen ZPP). Nestrinjanja z mediacijo seveda ni mogoče šteti kot predlog za izvedbo naroka. Tudi če bi res tožeča stranka predlagala izvedbo naroka,1 tožencu to ne bi moglo koristiti, saj se v pritožbi ne more uspešno sklicevati na procesna dejanja nasprotne stranke. Pogoji za odločanje brez naroka iz 454. člena ZPP so bili izpolnjeni.

7. Kot je pravilno obrazložilo že prvostopenjsko sodišče, ni relevantno, če ima toženec zabojnike za komunalne odpadke, ali mu je tožeča stranka storitve obračunavala že prej in kako. Jasno je, da vsak prebivalec pripomore k nastanku komunalnih odpadkov. Občina je z zakonom zadolžena, da za odpadke poskrbi, vendar ne brezplačno. Storitve občine financirajo (tudi) njeni prebivalci. Da to ni, toženec ni nikoli navajal. Ugovor, da storitve niso bile opravljene, pa je ostal na ravni gole trditve. Z neobrazloženo trditvijo toženec ni mogel ovreči s splošno znanimi dejstvi in dokazi v spisu podprtih trditev tožeče stranke. Temelj vtoževane terjatve je podan. Sami višini računov pa toženec nikoli ni obrazloženo nasprotoval. 8. Kršitev pravice dostopa do sodišča toženec utemeljuje s tem, da je v razmerju do občine šibkejša stranka. Povezave med zatrjevano močjo tožeče stranke in toženčevo možnostjo dostopa do sodišča ni mogoče najti. Sodišče je toženca v pisnih pozivih poučilo o njegovih procesnih pravicah in toženec je vložil ugovor zoper sklep o izvršbi, nato pa v pravdnem postopku odgovor na tožbo in odgovor na pripravljalno vlogo tožeče stranke, to je toliko vlog kot dopušča ZPP v 452. členu. Tožencu je torej v postopku imel možnost sodelovati in tudi je sodeloval. 9. Pritožnik ne pojasni, s čim naj bi mu bila kršena pravica do zasebne lastnine in dedovanja, če mora plačati komunalne storitve, ki jih na območju kjer živi, opravlja tožeča stranka. Prav tako ni jasno, s čim naj bi bila tožencu kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva, saj je vložil pritožbo, ki se obravnava. In ničesar, kar bi kazalo na kršitev prepovedi diskriminacije, pritožba ne navaja.

10. V pritožbi uveljavljani razlogi niso utemeljeni. Tudi uradoma upoštevnih kršitev, ki so taksativno naštete v drugem odstavku 350. člena ZPP, ni. Višje sodišče je zato pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

11. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP in prvem odstavku 154. člena ZPP. Toženec mora, ker s pritožbo ni uspel, tožeči stranki povrniti potrebne (155. člen ZPP) stroške, ki jih je imela z odgovorom na pritožbo. Višje sodišče jih je odmerilo na podlagi stroškovnika na koncu odgovora na pritožbo (163. člen ZPP) in skladno z Odvetniško tarifo (OT): 200 točk po tar. št. 21/1, skladno z 11. členom OT 2 % materialnih stroškov in 22 % DDV. Ob vrednosti točke 0,6 EUR znašajo stroški tožeče stranke 149,33 EUR. Toženec ji jih mora povrniti v roku 8 dni (četrti odstavek 458. člena ZPP), sicer bo prišel v zamudo in bo od tedaj dalje dolgoval še zakonske zamudne obresti (299. in 378. člen Obligacijskega zakonika).

1 pa ni, saj dokazni predlog za zaslišanje priče ni hkrati predlog za razpis naroka