Jedro

Naslov, na katerega je sodišče prve stopnje obsojencu vročalo predhodna pisanja, je tako očitno bil naslov, na katerem je obsojenec bival, nenazadnje je ta naslov navedla tudi zagovornica pri podatkih obsojenca na pritožbi. Pri tem je sodišče prve stopnje sodna pisanja obsojencu na navedeni naslov neposredno vročalo na podlagi zavezujočih mednarodnih konvencij (Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 8. 11. 2001 in Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985). Nadalje je pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je obsojenec izkazal povsem nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, saj bi lahko stopil v stik z oškodovankama že takoj po prejemu pravnomočne obsodilne sodbe, v kateri je bil opozorjen na možnost preklica pogojne obsodbe, če svoje obveznosti ne bo izpolnil. Obsojenec ni ničesar poravnal niti po tem, ko je bil z dopisom sodišča z dne 20. 10. 2021 posebej pozvan na pojasnilo, ali je posebni pogoj, določen v izrečeni pogojni obsodbi, izpolnil, pri čemer ga je sodišče še posebej opozorilo, da je rok za izpolnitev posebnega pogoja iztekel 10. 8. 2021. Ne samo, da po tem opozorilu ni ničesar poravnal, pokazal ni niti toliko prizadevanja, da bi odgovoril sodišču.

Izrek

I. Pritožba zagovornice obsojenega A. A. se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v višini 60,00 EUR kot strošek pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Mariboru je z izpodbijano sodbo na podlagi četrtega odstavka 506. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) preklicalo pogojno obsodbo, ki je bila obsojenemu A. A. izrečena s sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru I K 12741/2020 z dne 19. 1. 2021, ter mu v pogojni obsodbi določeno kazen sedem mesecev zapora izreklo. Po prvem odstavku 95. člena ZKP v zvezi s 507. členom ZKP je še odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške preklicnega postopka, in sicer sodno takso, ki bo odmerjena po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sodbo se je pritožil obsojenec po zagovornici zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, smiselno zaradi kršitve kazenskega zakona ter zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno obravnavo, podrejeno pa predlaga spremembo sodbe, tako da se obsojencu podaljša rok za izpolnitev obveznosti iz posebnega pogoja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Zagovornica v pritožbi zatrjuje bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP z navedbami, da sodišče prve stopnje obsojencu ni pravilno vročalo vabila na narok za zaslišanje. Iz vročilnice, ki se nahaja v spisu, izhaja, da je sodišče obsojencu vabilo vročalo na naslov B., Švica, na katerem pa po navedbah pritožbe v času vročanja ni prebival. Zagovornica zatrjuje, da se je obsojenec v navedenem obdobju dvakrat selil, in sicer je 14. 1. 2022, ko je bilo vabilo vročeno, živel na naslovu C., Švica. Vročilnice, ki se nahaja v spisu, tako ni podpisal obsojenec, zato po mnenju zagovornice vročitev ni bila pravilno opravljena. Obsojenec torej po pritožbenih navedbah ni bil seznanjen z vabilom na zaslišanje v postopku za preklic pogojne obsodbe in se zaslišanja ni mogel udeležiti.

5. Zagovornici ni mogoče pritrditi. Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da je sodišče prve stopnje že v postopku na podlagi predloga za izdajo kaznovalnega naloga pristojno policijsko upravo zaprosilo za podatke o naslovu (tedaj) obdolženca, pri čemer iz odgovora policije z dne 3. 12. 2020 izhaja, da je imel obdolženec glede na obvestilo Interpola Dunaj, Avstrija, do 26. 8. 2020 prijavljen naslov za bivanje v Avstriji, nadalje, da ima od 27. 8. 2014 trajno dovoljenje za delo v Avstriji in od leta 2014 tudi registrirana štiri vozila. Prav tako iz navedenega obvestila policije izhaja, da je po podatkih Interpola Bern, Švica, obdolženec uradno prijavljen na naslovu, kamor mu je sodišče prve stopnje vročalo sodna pisanja, in ima švicarsko dovoljenje za prebivanje veljavno do 30. 11. 2027. Na navedeni naslov je tako sodišče prve stopnje obsojencu najprej vročilo sodbo, s katero je bil spoznan za krivega (pripeta vročilnica na list. št. 134), na isti naslov pa mu je bila poslana tudi poizvedba z dne 20. 10. 2021, v kateri ga je sodišče prve stopnje opozorilo na iztek roka za izpolnitev posebnega pogoja in ga pozvalo na odgovor, ali je posebni pogoj izpolnil (pripeta vročilnica na list. št. 171). Na isti naslov v Švici je sodišče prve stopnje obsojenca tudi vabilo na narok za zaslišanje v postopku za preklic pogojne obsodbe (vročilnica, pripeta na list. št. 190), pri čemer so podpisi na vseh navedenih vročilnicah že na prvi pogled enaki. Enak podpis, kot je naveden na predhodnih vročilnicah, je razviden tudi iz potrdila o vročitvi sodbe o preklicu pogojne obsodbe (list. št. 217), nenazadnje pa je enako podpisan priimek obsojenca tudi na pooblastilu zagovornici (priloga B1).

6. Naslov, na katerega je sodišče prve stopnje obsojencu vročalo predhodna pisanja, je tako očitno bil naslov, na katerem je obsojenec bival, nenazadnje je ta naslov navedla tudi zagovornica pri podatkih obsojenca na pritožbi. Pri tem je sodišče prve stopnje sodna pisanja obsojencu na navedeni naslov neposredno vročalo na podlagi zavezujočih mednarodnih konvencij (Drugega dodatnega protokola k Evropski konvenciji o medsebojni pravni pomoči v kazenskih zadevah z dne 8. 11. 2001 in Konvencije o izvajanju Schengenskega sporazuma z dne 14. 6. 1985).

7. Glede na spisovne podatke je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi pravilno ugotovilo, da se obsojenec niti na dopis s poizvedbo, ki mu je bil vročen 6. 11. 2021, niti na vabilo na zaslišanje v postopku preklica pogojne obsodbe kljub izkazani vročitvi ni odzval. Pri tem zagovornica v pritožbi ne pojasnjuje, zakaj obsojenec ni odgovoril na izpostavljene poizvedbe sodišča, saj glede tega dopisa ne zatrjuje, da mu ne bi bil pravilno vročen. To navaja le v povezavi z vročitvijo vabila na narok za zaslišanje, pri čemer vročilnica za to pisanje po presoji višjega sodišča v ničemer ne odstopa od predhodnih. Vse vročilnice, ki jih je pritožbeno sodišče do sedaj izpostavilo, so namreč podpisane na enak način, vključno s problematizirano, zato zagovornica ne more uspeti z navedbami, da obsojenec ni prejel vabila na narok za zaslišanje. Ob tem pa v pritožbi niti ne pojasnjuje, kdo naj bi bil tisti, ki naj bi v imenu obsojenca podpisal sporno vročilnico, saj je dejstvo, da je bila vročilnica na sodišče vrnjena, ker je bilo vabilo vročeno.

8. Nadalje je pritrditi ugotovitvam sodišča prve stopnje, da je obsojenec izkazal povsem nekritičen odnos do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, saj bi lahko stopil v stik z oškodovankama že takoj po prejemu pravnomočne obsodilne sodbe, v kateri je bil opozorjen na možnost preklica pogojne obsodbe, če svoje obveznosti ne bo izpolnil. Obsojenec ni ničesar poravnal niti po tem, ko je bil z dopisom sodišča z dne 20. 10. 2021 posebej pozvan na pojasnilo, ali je posebni pogoj, določen v izrečeni pogojni obsodbi, izpolnil, pri čemer ga je sodišče še posebej opozorilo, da je rok za izpolnitev posebnega pogoja iztekel 10. 8. 2021. Ne samo, da po tem opozorilu ni ničesar poravnal, pokazal ni niti toliko prizadevanja, da bi odgovoril sodišču. Ob tem pa tudi kljub pravilni vročitvi vabila ni pristopil na narok za zaslišanje dne 18. 2. 2022, da bi pojasnil, zakaj še ni začel s plačevanjem svojih obveznosti, kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Tako je pritrditi ugotovitvam iz izpodbijane sodbe, da je obsojenec s svojim ravnanjem izkazal povsem ignorantski odnos do storjenega kaznivega dejanja, zaradi česar je tudi po presoji višjega sodišča na mestu preklic pogojne obsodbe.

9. Zagovornica ne more uspeti niti z navedbami, da premoženjsko stanje obsojenca ni bilo takšno, da bi lahko v roku za izpolnitev obveznosti poravnal svoje dolgove do oškodovank. Obsojenec je imel vse možnosti, da bi v dosedanjem postopku pojasnil razloge za neizpolnitev obveznosti, vendar tega ni storil. Pritožbenim navedbam, da si prizadeva z oškodovankama skleniti dogovor o obročnem plačilu obveznosti, ki bi jih poravnal v zaporednih obrokih do izteka preizkusne dobe dveh let, ni mogoče pripisati resne teže, saj je obsojenec obsodilno sodbo prejel že 29. 1. 2021, preizkusna doba pa poteče že 10. 2. 2023. V vsem tem času obsojenec ni niti v najmanjšem znesku poravnal svoje obveznosti, tega pa ni izkazal niti s pritožbo. Ob tem ne gre prezreti, da je sodbo o preklicu pogojne obsodbe prejel že 15. 10. 2022, pa vse od tedaj ni niti deloma pričel s plačevanjem dolga. Višje sodišče zato ocenjuje, da njegovih zatrjevanih, a z ničemer konkretiziranih namenov poravnati svoje obveznosti ni mogoče upoštevati kot resne namere za izpolnitev posebnega pogoja.

10. Sodišče prve stopnje je tako dejansko stanje ugotovilo pravilno, prav tako je pravilno uporabilo določbo prvega odstavka 61. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in določbo četrtega odstavka 506. člena ZKP, saj glede na očitno pasivnost in ignoranco obsojenca ni bilo podlage, da bi se mu rok za izpolnitev obveznosti iz posebnega pogoja podaljšal. Sicer pa bi to bilo glede na zakonske omejitve mogoče le do poteka preizkusne dobe (prvi odstavek 61. člena v zvezi z drugim odstavkom 62. člena KZ-1), ki, kot že omenjeno, izteče že 10. 2. 2023. 11. Glede na vse obrazloženo je tako tudi po presoji višjega sodišča neizpolnitev posebnega pogoja posledica obsojenčevega družbeno nesprejemljivega in nekritičnega odnosa do storjenega kaznivega dejanja in njegovih posledic, zaradi česar se odločitev prvostopenjskega sodišča izkaže za pravilno.

12. Iz navedenih razlogov, ko obsojenec po svoji zagovornici tudi v preostalem ne navaja ničesar takšnega, kar bi lahko omajalo odločitev sodišča prve stopnje iz izpodbijane sodbe, in ker pritožbeno sodišče tudi pri uradnem preizkusu ni zasledilo kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (prvi odstavek 383. člena ZKP), je bilo treba pritožbo zagovornice zavrniti kot neutemeljeno (391. člen ZKP).

13. Izrek o plačilu sodne takse temelji na določbah prvega odstavka 507. člena, prvega odstavka 98. člena ter prvega odstavka 95. člena ZKP in je posledica neuspele pritožbe zagovornice obsojenega A. A., pri čemer je bila sodna taksa odmerjena v skladu s tar. št. 74011 Taksne tarife Zakona o sodnih taksah.