Jedro

Ker ZDR (1990) in ZTPDR glede odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi nista imela posebnih določb, so bili ti delavci, ne glede na sklenjeno individualno pogodbo o zaposlitvi, vezani na dokončne in pravnomočne sklepe delodajalca o njihovih pravicah in obveznostih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka sama krije svoje revizijske stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v pretežni meri ugodilo tožničinemu zahtevku in toženi stranki naložilo, da tožnici iz naslova nezakonito znižane plače za mesec april 1998 izplača bruto 449.536,20 SIT, za mesec maj 1998 izplača bruto 435.515,50 SIT, za mesec junij 1998 izplača bruto 422.453,70 SIT, za mesec julij 1998 izplača bruto 380.986,50 SIT in za mesec avgust 1998 izplača bruto 273.464,50 SIT, po obračunu in odvodu davkov in prispevkov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljenih neto zneskov ter ji povrne stroške postopka. Ugotovilo je, da je tožena stranka za navedeno obdobje plačo, določeno z individualno pogodbo o zaposlitvi na delovnem mestu s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, tožnici nezakonito znižala.

Na pritožbo tožene stranke je sodišče druge stopnje v ugodilnem delu sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožničin zahtevek v celoti zavrnilo. Ugotovilo je, da je bila tožnici plača znižana na podlagi sklepov pristojnih organov tožene stranke z dne 19.5.1998 in z dne 29.6.1998, ki sta postala dokončna in pravnomočna, saj jih tožnica v zakonitem roku ni izpodbijala pred sodiščem.

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnica revizijo iz razlogov bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil za določitev plače delavcem s posebnimi pooblastili in odgovornostmi pri toženi stranki res pooblaščen generalni direktor, ki je v okviru teh pooblastil s tožnico dne 1.4.1996 sklenil pogodbo o zaposlitvi z določitvijo višine plače. Za naprej bi se zato lahko plača spreminjala le s spremembo pogodbe o zaposlitvi, ne pa z enostranskim sklepom generalnega direktorja z dne 19.5.1998 in to celo z veljavnostjo za nazaj, zaradi česar je bil tak sklep ničen in ne more imeti pravnih učinkov.

V skladu z določili 375. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - prečiščeno besedilo, Ur.l. RS, št. 12/03) je bila revizija vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženi stranki, ki je nanjo odgovorila. V odgovoru navaja, da revizija dejansko sploh ne navaja bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, temveč sodišču druge stopnje očita zgolj zmotno uporabo materialnega prava. Tovrstni očitek pa ni utemeljen in zato tožena stranka predlaga, da se revizija kot neutemeljena zavrne.

Revizija ni utemeljena.

V skladu s 371. členom ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava.

Tožena stranka v odgovoru na revizijo utemeljeno opozarja, da tožnica v zvezi z izdajo izpodbijane sodbe v reviziji ni navedla nobene določne bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni preizkušalo.

Glede na določbe 3. odstavka 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Glede na to določbo je revizijsko sodišče pri preizkusu izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, ki je bilo podlaga za presojo sodišča druge stopnje pri izdaji izpodbijane sodbe.

Pred sodiščem druge stopnje, kot pred sodiščem prve stopnje je bilo ugotovljeno, da je o znižanju tožničine plače za sporno obdobje odločal pristojni generalni direktor tožene stranke s sklepom z dne 19.5.1998, ki ga je na tožničin ugovor dne 29.6.1998 potrdila tudi komisija za varstvo pravic pri toženi stranki, teh sklepov pa tožnica v zakonitem roku petnajstih dni ni izpodbijala pred sodiščem.

Zakon o delovnih razmerjih (ZDR (1990) - Ur.l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) in Zakon o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur.l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90), ki sta v spornem času urejala delovna razmerja, nista glede odločanja o pravicah in obveznostih iz delovnega razmerja delavcev s posebnimi pooblastili in odgovornostmi v času trajanja delovnega razmerja določala nobenih posebnosti. Tako so imeli tudi ti delavci pravico do ugovora zoper sklep pristojnega organa delodajalca o njihovih pravicah, obveznostih in odgovornostih (80. člen ZTPDR) in pravico zahtevati sodno varstvo zoper dokončno odločitev pristojnega organa delodajalca v roku petnajstih dni (1. in 2. odstavek 83. člena ZTPDR). Z iztekom zakonitega roka za sodno varstvo je postala drugostopna odločitev delodajalca pravnomočna in njene vsebine delavec kasneje pred sodiščem ni mogel več izpodbijati, niti ne uveljavljati takšni pravnomočni odločitvi nasprotnih pravic. Hkrati je takšna ureditev pomenila, da pogodbeni koncept delovnega razmerja ni bil dosledno izpeljan, saj je lahko delodajalec z enostranskimi dokončnimi akti svojih organov posegal v pravice in obveznosti, dogovorjene v pogodbi o zaposlitvi.

Glede na povedano revizijsko sodišče soglaša s stališčem sodišča druge stopnje, da je bilo o višini tožničine plače od 1.4.1998 dalje, ne glede na predhodno vsebino njene pogodbe o zaposlitvi, pravnomočno odločeno s sklepoma tožene stranke z dne 19.5.1998 in 29.6.1998, tako da tožnica izplačil iz naslova plače, ki so presegala opredelitev višine njene plače v teh pravnomočnih sklepih, pred sodiščem ni mogla uspešno uveljaviti.

Ker tudi revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni bil podan, je sodišče v skladu z določili 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.

Ker tožena stranka s svojim odgovorom ni bistveno prispevala k pojasnitvi zadeve, sama krije stroške, ki so ji nastali v zvezi z vložitvijo odgovora na revizijo.