Jedro

Uvodoma je zavrniti pritožbena izvajanja o nedovoljenosti odmere pravdnih stroškov po fazah postopka. Kadar pride med pravdo do zvišanja tožbenega zahtevka in s tem do povišanja vrednosti spornega predmeta, je pri ugotavljanju višine pravdnih stroškov v posamezni fazi postopka, treba upoštevati, koliko je znašala vrednost spornega predmeta v posamezni fazi.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi ter se sklep sodišča spremeni tako, da se v:

I. točki izreka znesek 14.708,70 EUR nadomesti z zneskom 14.736,42 EUR.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom naložilo toženki, da v roku 15 dni tožnici povrne 14.708,70 EUR priznanih pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper višino odmerjenih stroškov se iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravočasno pritožuje tožnica. Navaja, da sodišče prve stopnje pri obračunu pravdnih stroškov ne bi smelo deliti postopka na dve fazi, prav tako bi moralo kot osnovo za izračun stroškov vzeti sporno vrednost, kot je bila postavljena na koncu postopka, tj. 129.436,13 EUR. Glede na to, je upravičena do postavke za odvetniške storitve glede na osnovo 1300 točk. V primeru delitve postopka na dve fazi, pa bi sodišče prve stopnje kot sporno vrednost druge faze postopka moralo upoštevati 129.436,13 EUR, kot izhaja iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 9. 3. 2023. Dodaja še, da bi sodišče prve stopnje stroške obračuna kilometrine moralo priznati in obračunati glede na vrednost ob izdaji sodbe, tj. v višini 0,43 EUR. Sodišču druge stopnje predlaga spremembo izpodbijanega sklepa s pravilnim obračunom pravdnih stroškov oziroma podredno razveljavitev izpodbijanega sklepa z vrnitvijo zadeve v ponovno odločanje. Priglaša pritožbene stroške.

3. Toženka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Ker vrednost izpodbijanega sklepa presega 800,00 EUR je o pritožbi odločal senat sodišča druge stopnje (7. alineja drugega odstavka 366.a člena ZPP).

6. Sodišče druge stopnje je izpodbijani sklep preizkusilo v okviru pritožbenih razlogov in razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti po drugem odstavku 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka, prav tako je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovilo, napačno pa je uporabilo materialno pravo, kot bo obrazloženo v nadaljevanju.

7. Glede na to, da je odločitev o povrniti pravdnih stroškov pravnomočna, je sodišče prve stopnje odločalo le še o višini pravdnih stroškov in pri tem uporabilo napotek določila iz 155. člena ZPP o potrebnosti stroškov ter veljavno Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT).

8. Uvodoma je zavrniti pritožbena izvajanja o nedovoljenosti odmere pravdnih stroškov po fazah postopka. Kadar pride med pravdo do zvišanja tožbenega zahtevka in s tem do povišanja vrednosti spornega predmeta,1 je pri ugotavljanju višine pravdnih stroškov v posamezni fazi postopka, treba upoštevati, koliko je znašala vrednost spornega predmeta v posamezni fazi. Sodišče prve stopnje je to pravilno upoštevalo, vendar pa je nato kot vrednost spornega predmeta v drugi fazi napačno upoštevalo znesek 105.436,13 EUR. Iz zapisnika o naroku za glavno obravnavo z dne 9. 3. 20232 je namreč razvidno, da je tožnica ob povišanju posameznih postavk nematerialne in materialne škode sicer navedla skupni vtoževani znesek 105.436,13 EUR, vendar je predmet tožbenega zahtevka bila tudi določitev mesečne rente, zaradi njenega dviga na 400,00 EUR in upoštevajoč seštevek teh dajatev za dobo pet let,3 je nato tožnica kot sporno vrednost postopka navedla 129.436,13 EUR. Slednjo je zato kot pravilno upoštevati pri osnovi za izračun odvetniške nagrade v drugi fazi postopka.

9. Zmotno pa je prepričanje tožnice, da bi sodišče prve stopnje kot strošek povračila kilometrine moralo priznati vrednost 0,43 EUR na prevožen kilometer, kot velja na dan izdaje sodbe. Namreč, šele od 1. 7. 2022 je na podlagi spremembe Uredbe o povračilu stroškov v zvezi z delom (Uradni list, št. 87/2022), odvetnik upravičen do povračila stroška za prevoz v višini 0,43 EUR na prevožen kilometer. Odločitev sodišča prve stopnje v tem delu je zato pravilna.

10. Posledično je sodišče druge stopnje skladno s 3. točko prvega odstavka 365. člena ZPP pritožbi delno ugodilo, odločitev o stroških v drugi fazi postopka spremenilo in stroške na novo izračunalo glede na vrednost spora 129.436,13 EUR, pri tem pa upoštevalo načelo potrebnosti stroškov (155. člen ZPP) ter OT.

11. Pooblaščencu tožnice je priznalo: 650 točk za zastopanje na nadaljnjem naroku za glavno obravnavo dne 9. 3. 2023 (tar. št. 21/2 OT), kar ob pravilno priznanih nagradi za odsotnost iz pisarne v višini 80 točk ter 2% materialnih stroškov znaša 446,76 EUR. K temu znesku je prišteti še kilometrino v višini 33,71 EUR ter 22% DDV, tako da je tožnica v drugi fazi postopka upravičena do 586,17 EUR pravdnih strokov, glede na njen uspeh v pravdi v višini 74,28 %, pa do 435,40 EUR. Skupni stroški tožnice tako znašajo 15.671,60 EUR.

12. Po opravljenem medsebojnem pobotu priznanih pravdnih stroškov, in sicer stroškov tožnice v znesku 15.671,60 EUR in stroškov toženke v znesku 935,18 EUR, znašajo pravdni stroški tožnice 14.736,42 EUR.

13. Po obrazloženem je sodišče druge stopnje pritožbi tožnice delno ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP), v preostalem pa njeno pritožbo zavrnilo (2. točka 365. člena ZPP).

14. Ker je tožnica s pritožbo uspela le v neznatnem delu, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

1 Vrednost spornega predmeta predstavlja osnovo za obračunavanje vrednosti odvetniških storitev po OT. 2 l. št. 601 in 604. 3 40. člen ZPP.