Jedro

Če je bila obdolžencu odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v oseminštiridesetih urah odkar mu je bila vzeta prostost, pri čemer se začetek teka roka računa različno; če policija zoper obdolženca ni odredila pridržanja, teče ta rok od trenutka odvzema prostosti, v primeru policijskega pridržanja pa se oseminštirideseturni rok računa od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil pridržanje po četrtem odstavku 203. člena ZKP ali pa ga je takoj zaslišal.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

A. 1. Preiskovalna sodnica Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 15. 2. 2013 obdolženemu B. G. iz pripornih razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) odredila pripor zaradi obstoja utemeljenega suma storitve kaznivih dejanj poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena, nadaljevanega kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena in pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Kopru je s sklepom z dne 18. 2. 2013 pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnil kot neutemeljeno.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je obdolženčev zagovornik dne 1. 3. 2013 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti (Vrhovno sodišče je zahtevo prejelo dne 4. 3. 2013), kot navaja v uvodu zahteve, iz razlogov po 1., 2. in 3. točki 420. člena ZKP. V obrazložitvi zahteve navaja, da ZKP ne predvideva odreditve pripora tako, da preiskovalni sodnik ustno naznani svojo odločitev o odreditvi pripora na zapisnik, nato pa v 24 urah izdela pisni odpravek sklepa o priporu z obrazložitvijo, zoper katerega bi bila mogoča pritožba. Obdolžencu in njegovemu zagovorniku je bil neposredno po zaslišanju obdolženca, dne 15. 2. 2013 ob 16.35 uri, vročen neobrazložen sklep o odreditvi pripora, nato pa je obdolženčev zagovornik dne 16. 2. 2013 po faksu ob 16.31 uri prejel še obrazložen sklep preiskovalne sodnice o odreditvi pripora. Situacija, v kateri je preiskovalna sodnica pripor zoper obdolženca odredila z neobrazloženim pisnim sklepom, ni v nasprotju z določbo drugega odstavka 20. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju Ustava), je pa v nasprotju z določbami ZKP. Edini sklep o odreditvi pripora, za katerega je mogoče šteti, da je bil izdan v okviru roka iz tretjega odstavka 202. člena ZKP, je bil obdolžencu vročen 15. 2. 2013, sklep o odreditvi pripora, ki ga je obdolženčev zagovornik od sodišča prejel po faksu naslednjega dne, pa je treba šteti za nov sklep preiskovalne sodnice, ki je bil izdan brez predloga državnega tožilca in je zato nezakonit. V zvezi z zatrjevanim neobstojem utemeljenega suma obdolžencu očitanih kaznivih dejanj trdi, da je vprašanje, ali je obdolženec storil kaznivi dejanji zlorabe uradnega položaja in pranja denarja, v celoti odvisno od vprašanja, ali je podan utemeljen sum storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije. Dokaz, da v primeru kupca R. d. o. o. ne gre za goljufijo, je sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 721/2010 z dne 30. 5. 2012, v kateri je sodišče ugotovilo, da je bil kupec seznanjen z vsemi okoliščinami nakupa pravne osebe v stečaju, zlasti glede vrste, pravnega statusa in vrednosti nepremičnin. V zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga ponovitvene nevarnosti trdi, „da je sporno“, da se sklep preiskovalne sodnice v celoti sklicuje na navedbe državne tožilke, da na ponovitveno nevarnost ni mogoče sklepati zgolj na podlagi dejstva, da se obdolženec nahaja v drugem kazenskem postopku, da se obdolžencu očitajo izključno dejanja, povezana z opravljanjem njegove funkcije stečajnega upravitelja, ki pa mu je zaradi suspenza Ministrstva za pravosodje prenehala, zato, kot stečajni upravitelj, ne more več ponoviti nobenega kaznivega dejanja. Nevarnost, da bi obdolženec na prostosti ponavljal kazniva dejanja s področja gospodarskih kaznivih dejanj, ker je poslovodja svoje odvetniške pisarne in družbe F., pa je povsem nekonkretizirana in špekulativna. Obrazložitev tega pripornega razloga je v sklepu preiskovalne sodnice in zunajobravnavnega senata nejasna in nelogična, ker iz nje ne izhaja nevarnost, da bo obdolženec na prostosti ponovil določeno specifično kaznivo dejanje. V zvezi z zatrjevanim neobstojem pripornega razloga begosumnosti trdi, da je odločitev o tem pripornem razlogu v nasprotju z zakonskimi pogoji in ustavno-pravnimi kriteriji. Trditev utemeljuje z navedbami, da je zoper obdolženca pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani v teku kazenski postopek že od leta 2009, pa obdolženec z nobenim aktivnim ravnanjem doslej ni nakazal, da bi se želel kazenskemu postopku izogibati. Zgolj okoliščina, da obdolžencu grozi nov kazenski postopek za več kaznivih dejanj ter da se mu očita pridobitev velike premoženjske koristi, ni okoliščina, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da se bo obdolženec s pobegom izognil kazenskemu postopku. Poudarja, da je obdolženec državljan Republike Slovenije, ki ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, premoženje, družino z dvema polnoletnima otrokoma ter zaposlitev, od katere je življenjsko odvisen. Neutemeljena je tudi trditev v izpodbijanem pravnomočnem sklepu, da ima obdolženec na območju Republike Hrvaške premoženje. V obrazložitvi zahteve za varstvo zakonitosti trdi še, da se preiskovalna sodnica ni opredelila do vprašanja neogibne potrebnosti pripora ter da bi bilo mogoče potencialno ponovitveno nevarnost in begosumnost obdolženca zagotoviti z milejšimi ukrepi, to je varščino ali hišnim priporom. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijani pravnomočni sklep o odreditvi pripora razveljavi ter zoper obdolženca odpravi pripor.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem skladno z določbo drugega odstavka 423. člena ZKP, dne 13. 3. 2013 predlagala zavrnitev zahteve. Navedla je, da je preiskovalna sodnica sprejela sklep o odreditvi pripora neposredno po zaslišanju obdolženca in ga tudi ustno obrazložila, še pred potekom 24-urnega roka pa je izdala tudi obrazloženo odločbo o priporu, ki sta jo prejela obdolženec in njegov zagovornik. V zvezi s pripornim razlogom ponovitvene nevarnosti navaja, da je obdolženec poslovodja treh gospodarskih družb, s katerimi še vedno opravlja gospodarsko dejavnost in nastopa v pravnem prometu, kaznivo dejanje pranja denarja pa ni omejeno na opravljanje gospodarske dejavnosti. V sklepu o odreditvi pripora so navedeni tudi razlogi, ki utemeljujejo nevarnost, da bi obdolženec na prostosti pobegnil in se izognil kazenskemu postopku, zagovornik pa z navedbami o osebnih okoliščinah obdolženca uveljavlja nedovoljen razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja. Preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat sta v razlogih sklepov navedla, da pripora ni mogoče nadomestiti z milejšim ukrepom, zunajobravnavni senat pa je v izpodbijanem sklepu tudi izrecno navedel, da je pripor sorazmeren ukrep posega v obdolženčevo prostost. 4. Z odgovorom vrhovne državne tožilke sta bila obdolženec in njegov zagovornik mag. M. J. seznanjena dne 13. 3. 2013. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je istega dne izjavil obdolženčev zagovornik mag. E. Z., ki je izrazil nestrinjanje s stališčem vrhovne državne tožilke, ponovil navedbe zahteve za varstvo zakonitosti ter poudaril, da vložena zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. O odgovoru vrhovne državne tožilke se je dne 18. 3. 2013 izjavil tudi obdolženec, ki je navedel, da ne obstajajo okoliščine, ki bi kazale na njegovo ponovitveno nevarnost, prav tako pa se je doslej redno udeleževal narokov v postopku pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani, v izpodbijanem sklepu pa ni izkazana nobena okoliščina, ki bi utemeljevala obstoj pripornega razloga begosumnosti.

B – 1. 5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso pravilno ali v celoti ugotovljena ter da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere mora vložnik konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B – 2. 6. Vložnik zahteve za varstvo zakonitosti trdi, da je preiskovalna sodnica sklep o odreditvi pripora izdala v nasprotju z določbo 202. člena ZKP, ker je bil obdolžencu pripor odrejen z neobrazloženim sklepom dne 15. 2. 2013 ob 16.35 uri, obrazložen sklep pa je obdolženčev zagovornik prejel po faksu šele naslednji dan ob 16. 31 uri. Kršitev utemeljuje z navedbo, da ZKP, ki daje obdolžencu več pravic kot Ustava, ki v 20. členu dopušča možnost, da sodišče obdolžencu obrazloženo pisno odločbo o priporu vroči tudi v 24-ih urah po odreditvi pripora, ne predvideva odreditve pripora na način, da preiskovalni sodnik ustno naznani odločitev o odreditvi pripora na zapisnik, nato pa v 24-ih urah izdela pisni odpravek sklepa z obrazložitvijo, zoper katerega je mogoča pritožba. Meni, da je sklep o odreditvi pripora, ki ga je obdolženčev zagovornik od sodišča prejel po faksu naslednjega dne, treba šteti za nov sklep preiskovalne sodnice, ki je bil izdan brez predloga državnega tožilca in je zato nezakonit. 7. Iz podatkov spisa izhaja, da je bila obdolžencu s strani policije odvzeta prostost dne 13. 2. 2013 ob 6.20 uri ko mu je bilo z odločbo Policijske uprave Koper št. D2006218/K1100018/6229493 odrejeno pridržanje. Obdolženec je bil dne 14. 2. 2012 priveden k preiskovalnemu sodniku Okrožnega sodišča v Kopru, ki mu je ob 19.30 uri, na podlagi četrtega odstavka 203. člena ZKP, odredil sodno pridržanje. Dne 15. 2. 2013 je bil obdolženec priveden k preiskovalni sodnici in je v navzočnosti svojega zagovornika mag. M. J. podal zagovor, nato pa je okrožna državna tožilka predlagala, da se zoper njega iz razlogov po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP odredi pripor. Preiskovalna sodnica je njenemu predlogu sledila ter zoper obdolženca iz navedenih pripornih razlogov odredila pripor, ki teče od 13. 2. 2013 od 6. 20 ure in sme po tem sklepu trajati najdlje mesec dni od dneva, ko je bila obdolžencu odvzeta prostost. Preiskovalna sodnica je sklep o odreditvi pripora na kratko obrazložila, ga brez pisne obrazložitve izročila strankam, ter pojasnila, da bo obdolženec obrazložen sklep o odreditvi pripora prejel v roku 24-ih ur. Obdolženec in njegov zagovornik sta izjavila, da sta poslušala glasen narek zapisnika ter da nanj nimata pripomb. Narok pri preiskovalni sodnici je bil končan ob 16.35 uri.

8. Obrazložen sklep o odreditvi pripora je bil obdolžencu vročen v Zavod za prestajanje kazni zapora Koper 16. 2. 2013 ob 16.00 uri, njegovemu zagovorniku pa istega dne preko faksa ob 16. 32 uri.

9. Po tretjem odstavku 202. člena ZKP se sklep o priporu izroči tistemu, na katerega se nanaša takrat, ko mu je vzeta prostost, najpozneje pa v oseminštiridesetih urah, odkar mu je bila odvzeta prostost oziroma ko je bil priveden k preiskovalnemu sodniku. Iz te določbe izhaja, da če je bila obdolžencu odvzeta prostost brez odločbe sodišča, mu mora biti sklep o priporu vročen v oseminštiridesetih urah odkar mu je bila vzeta prostost, pri čemer se začetek teka roka računa različno; če policija zoper obdolženca ni odredila pridržanja, teče ta rok od trenutka odvzema prostosti, v primeru policijskega pridržanja pa se oseminštirideseturni rok za vročitev sklepa o priporu računa od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku ne glede na to, ali je preiskovalni sodnik zoper obdolženca odredil pridržanje po četrtem odstavku 203. člena ZKP ali pa ga je takoj zaslišal. 10. V obravnavanem primeru je bil obdolžencu pripor odrejen v skladu z določbo tretjega v zvezi z drugim odstavkom 202. člena ZKP ter drugim odstavkom 20. člena Ustave. Obdolženec je bil k preiskovalnemu sodniku iz policijskega pridržanja prvič priveden dne 14. 2. 2012 ob 19.45 uri, ko mu je bilo odrejeno sodno pridržanje, dne 15. 2. 2013 ob 16.35 uri je preiskovalna sodnica sprejela sklep, da se zoper obdolženca odredi pripor, ki je bil obdolžencu in njegovemu zagovorniku vročen brez pisne obrazložitve, nato pa je bil obdolžencu naslednji dan ob 16.00 uri, njegovemu zagovorniku pa ob 16.32 uri vročen pisni obrazložen sklep o odreditvi pripora. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta bili obe vročitvi obrazloženega sklepa o odreditvi pripora (tako obdolžencu, kot njegovemu zagovorniku) opravljeni znotraj oseminštirideseturnega roka iz tretjega odstavka 202. člena ZKP, ki teče od trenutka privedbe obdolženca k preiskovalnemu sodniku, kakor tudi znotraj štiriindvajseturnega roka iz drugega odstavka 20. člena Ustave, ki teče od izdaje sklepa o odreditvi pripora brez pisne obrazložitve po opravljenem pripornem naroku.

11. Obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti trdi, da ni podan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj. Kršitev utemeljuje z navedbo, da je obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ter pranja denarja v celoti odvisen od obstoja utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije na škodo R. d. o. o. Utemeljen sum storitve slednjega kaznivega dejanja pa ni podan, ker da iz sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 721/2010 z dne 30. 5. 2012 izhaja, da je bil kupec seznanjen s pravnim statusom in vrednostjo nepremičnin.

12. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu utemeljenost suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja, oprlo predvsem na redni izpisek iz sodnega registra za družbo H. d. d. (priloga 8), sklep St 28/2002 z dne 10. 1. 2008 (priloga 3.3), pogodbo o prodaji pravne osebe, uradni zaznamek o zbranih obvestilih od odvetnika G. S. z dne 11. 1. 2010 (v prilogi 2), zemljiškoknjižni predlog z dne 21. 5. 2007 (priloga 3.1), dopis okrajnemu sodišču, ki ga je sodišče prejelo dne 7. 6. 2007, izredno poročilo z dne 4. 10. 2007 (priloga 4.24), dopis stečajnega upravitelja stečajnemu sodišču z dne 8. 5. 2006 (priloga 4.23), podatke o stanju in prometu na transakcijskih računih stečajnega dolžnika, družbe O. d. o. o., in ostalih pravnih in fizičnih oseb, ki naj bi finančno sodelovale v transakcijah, izpis iz sodnega registra za družbo O. d. o. o., uradne zaznamke o razgovorih z upniki (priloga 5 ovadbe Policijske uprave Koper), dopis upravi Zavarovalnice Adriatic Slovenica (priloga 5.4), izjavo V. L. (priloga 5.11), uradne zaznamke o zbranih obvestilih od zastopnika upnikov, zaupne bančne podatke za bančne račune družbe H. K. d. o. o. - v stečaju, družbe K. d. o. o., družbe F. d. o. o., B. G., odvetnika B. G., Odvetniške družbe G. o. p. d. o. o., družbe S. d. o. o., S. S. in družbe A. d. o. o., izpis iz sodnega registra za družbo I. d. o. o., (v prilogi 8 ovadbe), uradni zaznamek o zbranih obvestilih od S. R., izpis bilance družbe O. d. o. o., iz baze GVIN.com (v prilogi 8 ovadbe), dopis UPPD (v prilogi 7 ovadbe) ter na izpis AJPES za družbo F. d. o. o. Sodišče je v razlogih sklepa povzelo tudi vsebino zbranih dokazov in podatkov ter podalo njihovo presojo, ki kaže na obstoj utemeljenega suma, da je obdolženec storil očitana mu kazniva dejanja. Navedeni dokazi tudi po presoji Vrhovnega sodišča v tej fazi postopka dajejo zadostno podlago za sklepanje sodišča o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženec ob sklepanju pogodbe o prodaji pravne osebe prikrival pravi obseg stečajne mase (kaznivo dejanje poslovne goljufije po drugem in prvem odstavku 228. člena KZ-1), s prikazovanjem, da bodo za svoje terjatve iztržili manj, kot jim je ponujeno, od stečajnih upnikov odkupoval terjatve pod njihovo pravo vrednostjo (nadaljevano kaznivo dejanje zlorabe uradnega položaja po tretjem in petem odstavku 257. člena KZ-1) ter s pridobljenim denarjem razpolagal tako, da je bil njegov izvor prikrit in po seriji prenosov iz računa na račun različnih pravnih oseb na koncu izplačan na njegov račun (kaznivo dejanje pranja denarja po prvem, drugem in tretjem odstavku 245. člena KZ-1).

13. Ugovor, da sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani VIII Pg 721/2010 z dne 30. 5. 2012 dokazuje, da je bil kupec stečajnega dolžnika seznanjen s pravnim statusom in vrednostjo nepremičnin, zato da ni podan utemeljen sum storitve obdolžencu očitanih kaznivih dejanj je obdolženčev zagovornik uveljavljal že v postopku pred preiskovalno sodnico ter v pritožbi zoper sklep o odreditvi pripora. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu (zadnji odstavek na 9. strani in 10. stran sklepa preiskovalne sodnice, zadnji odstavek na 4. strani in prvi odstavek na 5. strani sklepa zunajobravnavnega senata) utemeljeno presodilo, da v skladu z drugim odstavkom 23. člena ZKP odločba drugega državnega organa ne veže kazenskega sodišča glede vprašanja ali je bilo določeno kaznivo dejanje storjeno, poleg tega v tej civilni zadevi sploh še ni pravnomočno odločeno, sodišče pa ob izdaji sodbe sodišča prve stopnje ni razpolagalo s podatki s katerimi razpolaga sodišče ob odreditvi pripora.

14. Neutemeljena je tudi trditev zahteve za varstvo zakonitosti, da preiskovalna sodnica in zunajobravnavni senat nista zavzela konkretnega stališča do vseh okoliščin, ki so pomembne za odločitev o obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti oziroma da se je sklicevala zgolj na navedbe državne tožilke.

15. O obstoju pripornega razloga ponovitvene nevarnosti iz 3. točke prvega odstavka 201. člena ZKP sta preiskovalna sodnica (šesti in sedmi odstavek na 21. strani in prvi in drugi odstavek na 22. strani sklepa) in zunajobravnavni senat (7. točka na 5. strani sklepa) v izpodbijanem pravnomočnem sklepu navedla konkretne in razumne razloge, ki tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljujejo sklep, da bi obdolženec na prostosti lahko ponavljal kazniva dejanja. Sodišče je poleg teže v tem postopku obravnavanih kaznivih dejanj, ki naj bi imela za posledico povzročitev velike premoženjske škode fizičnim in pravnim osebam, upoštevalo, da zoper obdolženca pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani (v fazi glavne obravnave) teče kazenski postopek zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri opravljanju gospodarske dejavnosti po drugem in prvem odstavku 240. člena KZ-1, ki naj bi ga obdolženec storil v letu 2004, obravnavana kazniva dejanja pa naj bi pripravljal in izvrševal od leta 2006 do 2010, kar kaže na njegovo vztrajnost in odločnost pri izvrševanju kaznivih dejanj. Sodišče je upoštevalo tudi, da je obdolženec še vedno poslovodja treh gospodarskih družb, s katerimi nastopa v pravnem prometu, kaznivo dejanje pranja denarja pa ni omejeno na opravljanje gospodarske dejavnosti in ga lahko stori vsakdo. Takšnega utemeljenega sklepanja sodišča o ponovitveni nevarnosti obdolženca ne morejo omajati obsežne navedbe zahteve, da na ponovitveno nevarnost ni mogoče sklepati na podlagi dejstva, da se obdolženec nahaja v drugem kazenskem postopku ter da se obdolžencu očitajo izključno kazniva dejanja, vezana na opravljanje njegove funkcije stečajnega upravitelja, ki mu je prenehala, zato da ne more več ponoviti kaznivega dejanja, s katerimi vložnik ne uveljavlja nobene kršitve zakona, temveč izraža nestrinjanje z dokazno presojo sodišča v izpodbijanem sklepu o odreditvi pripora glede obstoja pripornega razloga. Po vsebini te trditve v zahtevi za varstvo zakonitosti pomenijo izpodbijanje s pravnomočno odločbo ugotovljenega dejanskega stanja; iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti.

16. Prav tako ni mogoče pritrditi zagovorniku, da je odločitev o obstoju pripornega razloga begosumnosti v nasprotju z zakonskimi pogoji in ustavnopravnimi kriteriji. Iz obrazložitve izpodbijanega pravnomočnega sklepa (prvi odstavek na 23. strani sklepa preiskovalne sodnice in 8. točka na 5. in 6. strani sklepa zunajobravnavnega senata) izhaja, da so za obdolžencu očitana kazniva dejanja predpisane visoke zaporne kazni, da naj bi si obdolženec z obravnavanimi kaznivimi dejanji pridobil veliko premoženjsko korist v znesku preko dveh milijonov evrov, ki mu omogoča pobeg in ureditev življenja kjerkoli, poleg tega pa ima obdolženec v tujini premoženje in registrirane gospodarske družbe. Te specifične okoliščine tudi po presoji Vrhovnega sodišča omogočajo utemeljen sklep, da bi obsojenec na prostosti lahko pobegnil in se na ta način skušal izogniti kazenskemu postopku. Vložnik zahteve z navedbami, da je obdolženec državljan Republike Slovenije, ki ima v Republiki Sloveniji stalno prebivališče, premoženje, družino z dvema polnoletnima, še nepreskrbljenima otrokoma ter zaposlitev, od katere je življenjsko odvisen ter da na Hrvaškem ne more živeti, ker tam nima možnosti ustvarjanja dohodkov, ne uveljavlja kršitve zakona, temveč ponovno izpodbija v pravnomočnem sklepu ugotovljene dejanske okoliščine.

17. Trditev, da sodišče v izpodbijanem pravnomočnem sklepu ni opravilo testa sorazmernosti in pretehtalo, ali je varnost ljudi ogrožena do te mere, da odtehta poseg v obdolženčevo pravico do osebne svobode, je v očitnem nasprotju s tem, kar je sodišče navedlo v razlogih izpodbijanega pravnomočnega sklepa. Preiskovalna sodnica je v drugem odstavku na 22. strani navedla, da naj bi obdolžencu očitana kazniva dejanj imela za posledico nastanek škode ne le pravnim, temveč tudi fizičnim osebam in v oškodovanih družbah zaposlenim delavcem, v zadnjem odstavku na 23. strani sklepa pa je izrecno presodila, da je pripor glede na težo kaznivih dejanj v razmerju do obdolženčeve pravice do osebne svobode, utemeljen ukrep. Temu je upravičeno pritrdil zunajobravnavni senat (zadnji odstavek 7. točke na 5. strani in 8. točka na 5. in 6. strani sklepa), ki je v povezavi z visoko stopnjo ponovitvene nevarnosti obdolženca presodil, da je podano sorazmerje med težo očitanih kaznivih dejanj in pravico obdolženca do osebne svobode.

18. Prav tako ni mogoče pritrditi zahtevi, da bi v tej zadevi zadostovala odreditev hišnega pripora ali varščine, ter da se preiskovalna sodnica ni opredelila do vprašanja neogibnosti pripora. Vrhovno sodišče je že v več svojih odločbah (sodbi I Ips 41/1999 z dne 18. 2. 1999, XI Ips 46/2009 z dne 28. 5. 2009 ter številne druge) presodilo, da utemeljitev neogibnosti pripora sama po sebi vsebuje presojo, da milejši ukrep ne pride v poštev. Sodišče je v izpodbijanem pravnomočnem sklepu tudi po presoji Vrhovnega sodišča utemeljeno presodilo (drugi odstavek na 22. strani sklepa preiskovalne sodnice in tretji odstavek 7. točke in 8. točka sklepa zunajobravnavnega senata), da obdolženčeve nevarnosti za premoženje ljudi ter možnosti pobega ni mogoče odpraviti z milejšim ukrepom, še zlasti, ker je mogoče obdolžencu očitana kazniva dejanja izvrševati s pomočjo komunikacijskih sredstev do katerih bi imel dostop tudi v hišnem priporu.

C.

19. Kršitve zakona, na katere se sklicuje obdolženčev zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti, niso podane, zahteva pa je vložena tudi zaradi nedovoljenega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), zato jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

20. Če bo za obdolženca nastopila dolžnost plačila stroškov kazenskega postopka (95. člen ZKP), bo sodno takso za zavrnitev zahteve za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o odreditvi pripora po tarifni številki 74014 Taksne tarife, v zvezi s petim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah, odmerilo sodišče prve stopnje po pravnomočnosti sodbe.