Jedro

Preživnina se ob oceni otrokovih potreb določi glede na materialne in pridobitne zmožnosti zavezanca. Zato ni pomembno le njegovo premoženjsko stanje, temveč tudi, kakšne so njegove možnosti za zaslužek v danem okolju, upoštevajoč njegovo izobrazbo ter zdravstveno stanje.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) se delno ugodi in se izpodbijana odločba glede odločitve o preživnini za mladoletno N. S. in mladoletno A. S. spremeni tako, da se IV. točka izreka glasi: „M. S. je dolžan plačevati mesečno preživnino za mladoletna otroka N. S., rojeno ... in A. S., rojeno ..., v višini 220,00 EUR za vsako, skupaj 440,00 EUR, od 1. 8. 2012 dalje. Do 9. 6. 2013 zapadle in neplačane obroke v skupnem znesku 1.424,00 EUR je dolžan plačati v roku 15 dni, v bodoče dospele pa do vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec. V primeru zamude s plačilom tečejo zakonske zamudne obresti od zapadlosti vsakega posameznega preživninskega obroka dalje do plačila. Preživnino je M. S. dolžan plačevati na osebni račun M. S., št. SI 000, odprt pri X banki d.d.. Tako določeno preživnino je dolžan plačevati do prve uskladitve preživnin z gibanjem življenjskih stroškov in osebnih dohodkov, od tedaj dalje pa v skladu s vsakokratnim sklepom vlade RS o valorizaciji preživnin in v skladu z obvestilom pristojnega centra za socialno delo.

V preostalem delu se pritožba tožene stranke (tožeče stranke po nasprotni tožbi) in v celoti pritožba tožeče stranke (tožene stranke po nasprotni tožbi) zavrneta in se v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka (tožena stranka po nasprotni tožbi) je dolžna toženi stranki (tožeči stranki po nasprotni tožbi) povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 79,54 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev dalje.

Obrazložitev

1. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo v obrazložitvi odločbe za tožnika (in toženca po nasprotni tožbi) zaradi jasne in večje preglednosti uporabljalo izraz tožnik, za toženko (in tožnico po nasprotni tožbi) pa izraz toženka.

2. Sodišče prve stopnje je zakonsko zvezo, ki sta jo pravdni stranki sklenili dne 28. 5. 2005, razvezalo (II. točka izreka). Na podlagi sklenjene sodne poravnave sta bili mladoletni A. in N. S. zaupani v varstvo in vzgojo materi ter določeni stiki z njunim očetom (III. točka izreka). Tožniku je naložilo, da za mladoletni hčeri plačuje preživnino v višini 200,00 EUR mesečno za vsako od 1. 8. 2012 dalje, ter da je dolžan do 9. 6. 2013 zapadle in neplačane obroke v skupnem znesku 1.176,00 EUR plačati v 15-ih dneh (IV. točka izreka). Kar sta pravdni stranki zahtevali več oziroma drugače, je zavrnilo (V. točka izreka). Sklenilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (VI. točka izreka).

3. Tožnik je vložil laično pritožbo, v kateri navaja, da je glede na trenutno gospodarsko krizo preživnina v višini 400,00 EUR mesečno previsoka. Ne strinja se tudi z neplačanimi oziroma premalo plačanimi obroki za nazaj v znesku 1.176,00 EUR.

4. Toženka po pooblaščencu vlaga pritožbo zoper V. in VI. točko izreka sodbe iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) s predlogom, da pritožbeno sodišče v izpodbijanem delu sodbo spremeni tako, da tožniku naloži plačevanje preživnine od 14. 3. 2013 dalje v višini 300,00 EUR za N. S. in 300,00 EUR za A. S. Meni, da je sodišče nepravilno ugotovilo, da sta pravdni stranki živeli v skupnem gospodinjstvu do 31. 7. 2012 ter da je zato tožnik dolžan za deklici plačevati preživnino šele od 1. 8. 2012 in ne že od vložitve tožbe, to je od 14. 3. 2012 naprej. V spornem obdobju od 14. 3. 2012 do 31. 7. 2012 sta pravdni stranki sicer še živeli v skupnem stanovanju, ne pa tudi v skupnem gospodinjstvu. Tožnik je skrbel izključno zase, prehranjeval se je pri materi in za preživljanje družine, razen položnic za stanovanjske stroške, ni prispeval. Tudi iz izpiska prometa na tožnikovem računu za navedeno obdobje izhaja, da v tem obdobju tožnik ni imel nobenih stroškov za gospodinjstvo in za preživljanje deklet. Temu pritrjuje tudi njegova izpoved, da so se stiki s hčerama začeli izvajati že pred toženkino odselitvijo. Sodišče je tudi zmotno presodilo, da znašajo povprečni mesečni stroški za preživljanje N. in A. od 1. 8. 2012 dalje v povprečju samo 370,00 EUR na vsako. Sodišče prve stopnje ni pravilno ocenilo potreb deklic za obleko in obutev, hrano, osebno nego in lekarno ter za stanovanje. Sodišče tudi ni pravilno porazdelilo stroškov za preživljanje skupnih otrok med pravdnima strankama. Iz prometa na tožnikovem osebnem računu je razvidno, da mesečno zasluži najmanj 1.000,00 EUR, kar je za 30 % več od toženke. Sodišče bi glede na ugotovljeno premoženjsko stanje, pridobitne zmožnosti pravdnih strank in dejstvo, da bosta deklici v pretežnem delu v varstvu in vzgoji pri toženki, moralo tožniku naložiti, da krije vsaj 60 % stroškov za preživljanje deklic. Sodišče je zmotno odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Sodišče ni upoštevalo, da se je toženka po svojih najboljših močeh trudila za obstoj zakonske zveze, medtem ko je tožnik trmasto vztrajal pri vloženi tožbi.

5. Pritožba tožnika ni utemeljena. Pritožba toženke je delno utemeljena.

6. Pomembnejša sestavina obveznosti staršev skrbeti za življenje otrok je obveznost njihovega preživljanja. ZZZDR v 123. členu določa, da so starši dolžni preživljati svoje otroke v skladu s svojimi sposobnostmi in zmožnostmi tako, da jim zagotovijo za njihov razvoj ustrezne razmere. Določba 129. člena ZZZDR pa sodišču nalaga, da pri odločanju o višini preživnine ugotovi otrokove potrebe, jih oceni v denarju, nato pa njihovo kritje porazdeli med starša, ob upoštevanju njune materialne in pridobitne zmožnosti.

7. Sodišče prve stopnje je potrebe mladoletnih hčer ocenilo med 360,00 in 380,00 EUR mesečno. Pritožbeno sodišče meni, da je ocenjena višina v celoti gledano povsem sprejemljiva in primerljiva s siceršnjimi potrebami otrok take starosti. Stroški obleke in obutve v višini 60,00 oziroma 50,00 EUR ter stroški za hrano, osebno nego in lekarno v višini 70,00 EUR, ki ju pritožba posebej izpostavlja, so tudi po mnenju pritožbenega sodišča primerni. Sicer pa, kot je sodna praksa že večkrat izrekla, gre pri določitvi preživnine predvsem za oceno otrokovih potreb in ne za goli matematični izračun, ki bi predstavljal vsoto zneskov po predloženih računih. Sodišče je pravilno ugotovilo tudi višino stanovanjskih stroškov, saj je glede na to, da je njihova višina odvisna od zimske oziroma poletne sezone in se giblje v razponu od 48,94 EUR v mesecu avgustu do 131,36 EUR v mesecu decembru, upoštevalo njihovo povprečje.

8. Ob oceni otrokovih potreb pa sodišče upošteva tudi zmožnosti vsakega od staršev in šele tako določi višino prispevka za preživljanje v sorazmerju s temi možnostmi. V zvezi z možnostmi za pridobitev dohodkov je potrebno upoštevati na eni strani možnosti za zaslužek v danem okolju, na drugi strani pa vse zavezančeve sposobnosti glede na njegovo izobrazbo, možnosti ter zdravstveno stanje. Niso namreč pomembni le podatki oziroma ugotovitev o obstoječem premoženjskem stanju zavezanca, marveč tudi njegove realne pridobitne možnosti (glej sodbo Vrhovnega sodišča RS II Ips 134/99). Že iz prometa na tožnikovem računu je razvidno, da je tožnik v povprečju zaslužil več, kot je izpovedal, poleg tega pa so tudi njegove pridobitne zmožnosti višje od toženkinih, saj je tožnik samostojni podjetnik, ki po lastni izpovedbi efektivno dela le 4 ure na dan. Zato po prepričanju pritožbenega sodišča s plačilom preživnine zavezančevo nujno preživljanje ne bo ogroženo.

9. Pravilno pa pritožba toženke opozarja na nepravilno porazdelitev preživninskega bremena za mladoletni hčeri med oba starša. Po oceni pritožbenega sodišča je primerno razmerje, po katerem naj tožnik prispeva za kritje 60 % potreb mladoletnih hčera. Tožnik ima višji dohodek kot toženka, potrebno pa je tudi upoštevati, da je vsakdanje breme, povezano z gospodinjstvom in skrbjo za varstvo in vzgojo deklic, kljub relativno pogostim stikom tožnika s hčerama, še vedno v pretežni meri na toženki. S tem pa ima toženka tudi manj možnosti, da si poišče dodatno delo in zaslužek, kot pa tožnik. Višje sodišče je zato na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP izpodbijano sodbo v IV. točki izreka spremenilo tako, da se preživnina, ki jo je tožnik dolžan plačevati, zviša na 220,00 EUR mesečno za vsako od hčera.

10. Toženka je vložila zahtevek za določitev preživnine dne 28.6.2012, zato je potrebno upoštevati pravilo 131. c člena ZZZDR, po katerem se preživnina določi v mesečnem znesku in za naprej, zahteva pa se lahko od trenutka, ko je bila vložena tožba na preživnino, kar pomeni, da je tožnik šele od dne 28. 6. 2012 dalje zavezan na plačilo preživnine. Med pravdnima strankama ni sporno, da se je toženka iz skupnega stanovanja odselila 1. 8. 2012. Pritožbeno sodišče sprejema zaključek sodišča prve stopnje, da je v spornem obdobju od 28. 6. 2012 do 1. 8. 2012, ko je tožnik živel skupaj s toženko in otrokoma, plačeval vse stanovanjske položnice, delno tudi hrano ter dva ali tri obroke kredita, toženka pa ostale stroške, torej je vsak zakonec prispeval za potrebe družine, kar pomeni, da je tožnik svojo preživninsko obveznost do otrok izpolnil, zaradi česar za to obdobje ni dolžan plačati preživnine.

11. Kot izhaja iz izpisa prometa toženke je tožnik dne 12. 9. 2013 plačal preživnino v višini 360,00 EUR, torej je dolžan plačati za mesec avgust 2012 še znesek 80,00 EUR, nadalje je dne 2. 10. 2012 plačal znesek 360,00 EUR, kar pomeni, da je za mesec september 2012 dolžan plačati še 80,00 EUR. Dne 6. 11. 2012 je plačal znesek 260,00 EUR, kar pomeni, da mu za mesec oktober 2012 ostane še plačilo preživnine v višini 180,00 EUR. Nato je dne 7. 12. 2012 plačal znesek 320,00 EUR, kar pomeni, da mora za mesec november 2012 plačati še 120,00 EUR. Dne 14. 1. 2013 je plačal znesek 320,00 EUR, kar pomeni, da mora za mesec december 2012 plačati še 120,00 EUR. Dne 11. 2. 2013 je plačal 320,00 EUR, torej mora za mesec januar 2013 plačati še 120,00 EUR. Dne 4.3.2012 je plačal 320,00 EUR, kar pomeni, da mora za mesec februar 2013 plačati še 120,00 EUR, dne 5. 4. 2013 je plačal 320,00 EUR, torej mora za mesec marec 2013 plačati še 120,00 EUR, dne 9. 5. 2013 je plačal 320,00 EUR, kar pomeni, da mora za mesec april 2013 plačati še 120,00 EUR, ter za mesec maj 2013 v celoti znesek 440,00 EUR, skupaj torej 1.500,00 EUR. Ker pa je za vsako deklico plačal po 38,00 EUR za letovanje, mora plačati do 9. 6. 2013 zapadle preživninske obroke v višini 1.424,00 EUR.

12. Določba 413. člena ZPP, po kateri sodišče v postopku v zakonskih sporih ter sporih iz razmerij med starši in otroki o stroških postopka odloči po prostem preudarku, nalaga sodišču, da pri odločanju o povrnitvi pravdnih stroškov upošteva vse okoliščine konkretnega primera. Pritožbeno sodišče se strinja z mnenjem sodišča prve stopnje, da sta k nevzdržnosti zakonske zveze v določenem delu prispevali obe pravdni stranki, postopek pa je tudi v interesu vseh vpletenih v ta sodni spor, in ker so bila sporna razmerja delno urejena tudi s sodno poravnavo, je pravilna odločitev prvega sodišča, da vsaka stranka krije svoje stroške tega postopka.

13. Glede na navedeno je sodišče pritožbi toženke delno ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka, v ostalem delu pa je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo in v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Toženkina pritožba je bila potrebna, saj je z njo dosegla zvišanje preživnine. Načelo pravične izenačitve stroškovnega bremena narekuje, da ji tožnik za njeno pritožbo, s katero je le delno uspela, povrne polovico stroškov, ki jih je pritožbeno sodišče odmerilo na znesek 159,09 EUR ( nagrada za postopek (tar. št. 3210) 110, 40 EUR, pavšalni znesek za PTT storitve (tar. št. 6002) 20,00 EUR in 22 % DDV).