Jedro

Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah že izrekla, da povečanje iz določbe 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Skladno z določbo 7. člena OT se namreč povišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavka porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage 7. člena OT namreč jasno izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot nagrado za porabljeni čas vrednotiti kot strošek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga 9. člena OT, ki med izdatki opredeljuje (tudi) dnevnice, te pa so po določbi petega odstavka 10. člena OT opredeljene kot izdatek v zvezi z delom, ki ga odvetnik opravi za stranko.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

_Izpodbijani sklep_

1. Z izpodbijanim sklepom Bpp 402/2018 z dne 12. 12. 2019 je toženka sklenila, da se tožniku za opravljene storitve iz naslova brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) na podlagi odločbe toženke opr. št. Bpp 402/2018 z dne 23. 8. 2018 odmerijo nagrada in stroški v skupni višini 25.632,81 EUR (I. točka izreka), da se višji tožnikov zahtevek zavrne (II. točka izreka) in da se priznani znesek tožniku izplača iz proračunskih sredstev toženke (postavka Bpp) na transakcijski račun tožnikove odvetniške pisarne v 30 dneh po prejemu računa (III. točka izreka).

2. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa je razvidno, da je bila z odločbo Bpp 402/2018 z dne 23. 8. 2018 upravičencu A. A. odobrena redna BPP v obliki pravnega svetovanja in zastopanja pred sodiščem prve stopnje v postopku Okrožnega sodišča v Kopru, opr. št. Kpr 35324/2018 in v morebitnem nadaljnjem kazenskem postopku, zaradi kaznivega dejanja po 116. členu Kazenskega zakonika (KZ-1), in sicer od 17. 8. 2018 do vročitve sodbe prve stopnje. Za izvajanje BPP je bil določen tožnik, ki je toženki dne 18. 11. 2019 pravočasno vrnil napotnico ter priglasil stroške, nastale z izvajanjem BPP.

3. Kot toženka obrazloži, je tožniku nagrado in stroške odmerila v skladu z Odvetniško tarifo (v nadaljevanju OT) v skupni višini 25.632,18 EUR, ob upoštevanju petega odstavka 17. člena Zakona o odvetništvu (v nadaljevanju: ZOdv), ki določa, da je odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po OT, ter ob upoštevanju vrednosti točke 0,60 EUR.

4. Toženka pojasnjuje, da je tožniku priznala nagrado in stroške v višini 34.051 točk oziroma 20.430,60 EUR, 553,52 EUR za potne stroške, 11,48 EUR za parkirnino, 14,90 EUR za dnevnice in 4.622,31 EUR za DDV, kar v nadaljevanju podrobno opisuje (3. točka obrazložitve).

5. Več priglašenih stroškov toženka tožniku ni priznala. Pojasnjuje, da je bila upravičencu BPP odobrena od 17. 8. 2019 dalje in se zato priglašena nagrada in stroški z dne 16. 8. 2019 za pristop na zaslišanje prič B. B., C. C. in Č. Č., za porabljen čas ob teh zaslišanjih, za odsotnost iz pisarne in za kilometrino, kar vse so nastali tega dne, ne priznajo.

**_Vsebina tožbe_**

6. Tožnik se z odločitvijo toženke ne strinja in je zato vložil tožbo v upravnem sporu, in sicer iz razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da se mu iz naslova izvajanja BPP v predmetni zadevi, poleg že priznane nagrade in stroškov v višini 25.632,81 EUR, prizna še nagrada v višini 21.217,02 EUR. Zahteva tudi, da mu toženka povrne stroške tega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

7. V tožbi navaja, da je toženka odločitev sprejela na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki pa je v nasprotju z načelom enakosti pred zakonom iz 14. člena ter načelom enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave Republike Slovenije. Kot izhaja iz ustaljene ustavnosodne prakse, ti ustavni načeli obvezujeta zakonodajalca, da bistveno enake položaje obravnava enako, če pa jih ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz stvari same. Tožniku je poznano stališče Ustavnega sodišča v odločbi U-I-2/15 z dne 3. 12. 2015, po katerem imajo odvetniki pri opravljanju storitev BPP status "agentov" države, saj opravljajo pozitivne obveznosti države, za kar jih ta tudi financira. Prav tako mu je poznano stališče iz predloga ZOdv-D, iz katerega izhaja, da je izplačilo polovične nagrade iz petega odstavka 17. člena ZOdv upravičeno, ker odvetnik pri opravljanju BPP opravlja ravno takšne, tj. pozitivne naloge države, in je za opravljene storitve plačan iz proračuna, pri čemer je deležen ugodnosti s tem, da mu ni treba iskati strank. Vendar po tožnikovem mnenju to ne upravičuje sporne ureditve iz petega odstavka 17. člena ZOdv, saj odvetnike v funkciji agentov države spravlja v neenak položaj v primerjavi z drugimi poklici, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih, tj. izvedenci, tolmači, vročevalci in drugimi, brez katerih postopka ni mogoče začeti, voditi in zaključiti. Vsi ti so plačani po veljavnih tarifah in ne le polovično, kot velja za odvetnike, ki izvajajo BPP. Tudi v kazenskem postopku so na podlagi 92. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) do povračila stroškov za svoje delo upravičeni izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci pošiljk, ki so prav tako "agenti" države, a jim pripada celotna nagrada, ne le polovica, čeprav tudi njim ni treba iskati strank in so plačani iz proračuna. Enakost med odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, ter izvedenci, tolmači, strokovnjaki in vročevalci se kaže v tem, da so vsi v postopek pritegnjeni z odločbo sodišča in v njem sodelujejo proti plačilu iz proračuna zato, da se postopek izpelje in da se zadosti načelu pravičnosti. Ker kljub temu odvetnikom pripada le polovica nagrade, gre za različno urejanje enakih položajev brez razumnega razloga, ki bi izhajal iz narave stvari. Ustavna zahteva enakosti pred zakonom velja tudi glede poklicev pred sodiščem in terja, da se vsi obravnavajo enako in se jim nagrada izplača po istem principu.

8. Tožnik še pojasnjuje, da tako kot država s plačevanjem omenjenih udeležencev sodnih postopkov zagotavlja spoštovanje načela socialne države in enakosti pred zakonom v zvezi s pravico do sodnega varstva, država s plačevanjem zdravstvenih storitev v okviru sistema javnega zdravstva, predvsem stroškov gradnje prostorov javnih zavodov in s plačevanjem zdravnikov koncesionarjev, zagotavlja spoštovanje načela socialne države v zvezi s pravico do zdravstvenega varstva iz 51. člena Ustave. S plačevanjem javnega izobraževalnega sistema, predvsem stroškov gradnje javnih izobraževalnih ustanov in honorarjev za učitelje in zunanje sodelavce, pa zagotavlja pravico do šolstva in šolanja iz 57. člena Ustave. Kot "agenti" države tako nastopajo tudi izvajalci gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, zdravniki koncesionarji ter učitelji in honorarno plačani zunanji sodelavci. Ti so za svoje delo oziroma storitve, čeprav strank ne iščejo na trgu, plačani iz proračuna v celotni vrednosti storitev. Njihovemu položaju je položaj odvetnikov, ki izvajajo BPP, v bistvenem enak ter za različno obravnavanje ni razumnega razloga. Ker izpodbijana odločitev temelji na določbi petega odstavka 17. člena ZOdv, ki je v nasprotju s 14. in 22. členom Ustave, tožnik sodišču predlaga, naj prekine ta postopek in z zahtevo pri Ustavnem sodišču začne postopek za oceno ustavnosti te zakonske določbe. Navaja še, da argument iz predloga ZOdv-D, da je treba odvetnike drugače obravnavati zaradi nujnih varčevalnih ukrepov, četudi bi bil pravilen, zagotovo ne obstaja več. Omenjeni nujni ukrepi so bili odraz slabe ekonomske situacije v letih finančne krize. Kot izhaja iz članka s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999", je po podatkih Statističnega urada RS ekonomsko stanje precej boljše: že iz naslova članka je sklepati, da celo boljše kot pred krizo, v članku navedeni podatki pa tudi kažejo, da so se najmanj v dveh preteklih četrtletjih prihodki države občutno povečali in presegajo njene izdatke. To se odraža na področju BPP, kjer se je dohodkovni cenzus od 1. 6. 2018 občutno povečal in BPP lahko pridobi posameznik ali družina, če dohodek na člana ne presega 785,00 EUR (prej 584,00 EUR). Očitno je torej finančna situacija do te mere boljša, da je za BPP mogoče nameniti več sredstev in je država razširila krog upravičencev do BPP, medtem ko so odvetniki za opravljene storitve plačani zgolj polovično.

9. Tožnik ugovarja še, da je toženka v izpodbijanem sklepu zmotno uporabila določbe 6. in 7. člena OT in tar. št. 39/1 OT, s tem, ko pri odmeri urnine za porabljeni čas med zastopanjem na narokih in odmeri nadomestila za odsotnost iz pisarne ni upoštevala 25 % povišanja. OT v drugem odstavku 7. člena določa, da se za zagovarjanje obdolženca skupna vrednost storitve za vsako drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje zviša za 25 %, vendar največ za 100 %. Upravni odbor Odvetniške zbornice Slovenije (v nadaljevanju: UO OZS), ki je pristojen za razlago OT, je glede identične določbe Odvetniške tarife iz leta 2003 dne 16. 3. 2004 sprejel sklep, da v skupno vrednost storitve spadajo vse storitve odvetniške pomoči, ki jih je odvetnik opravil v zvezi z zagovorom obdolženca v kazenskem postopku in so tarifirane v posebnem ali splošnem delu OT. Glede na vse povedano je zmotno stališče toženke, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne ne predstavljata nagrade iz 7. člena OT, saj sta tarifirana v splošnem delu OT in zato skladno z omenjenim sklepom UO OZS vključena v skupno vrednost storitve, ki jo je tožnik opravil v okviru dodeljene BPP. Tožnik zatrjuje, da je glede na vse navedeno upravičen do 25% povečanja (za zastopanje upravičenca zaradi očitka dveh kaznivih dejanj) tudi pri priglašeni urnini in nadomestilu za odsotnost iz pisarne v skupni vrednosti 1.905 točk, oziroma 1.143,00 EUR, zvišano za DDV (22%=251,46 EUR), torej skupno 1.394,46 EUR.

10. Kot predlagane dokaze je v tožbi, poleg izpodbijanega sklepa, navedel: odločbo toženke opr. št. Bpp 402/2018 z dne 23. 8. 2018, stroškovnik z dne 18. 11. 2019, članek s spletnega portala Siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999" in sklep UO OZS z dne 16. 3. 2004. **_Nadaljnji potek upravnega spora_**

11. Toženka, ki je sodišču predložila upravne spise zadeve na tožbo ni odgovorila.

12. Sodišče je o tem upravnem sporu z vročanjem vlog obvestilo tudi A. A., kot upravičenca do BPP in s tem osebo iz drugega odstavka 19. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1), pri čemer ga je v nadaljevanju postopka z dopisom z dne 29. 11. 2021 (vročenim 1. 12. 2021) posebej opozorilo, da mora oseba iz navedene določbe ZUS-1 za sodelovanje v upravnem sporu izjaviti, da vstopa v postopek. Takšne izjave upravičenec do BPP v 5-dnevnem roku, ki mu je bil dan v pozivu, in niti pozneje ni podal. 13. Tožnik je podal še pripravljalno vlogo z dne 23. 3. 2020, v kateri vztraja pri tožbenih ugovorih in navaja, da se ne strinja s stališči, ki jih je Vrhovno sodišče v zvezi z zatrjevano neustavnostjo petega odstavka 17. člena ZOdv zavzelo v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020. Tako kot v času izdaje izpodbijanega akta veljavna Pravilnik o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (v nadaljevanju: Pravilnik SIC) ter Pravilnik o sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik ST), je tudi OT sprejeta na podlagi zakona (19. člen ZOdv), zato gre za enake pravne podlage urejanja plačila, ki izhajajo iz enakih načel določanja višine plačil za storitve v tožbi navedenih poklicev in po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh teh poklicev na v bistvenem enak način. Tožnik se ne strinja s stališčem, da naj bi OT urejala plačilo odvetnikov za tržno dejavnost. Poudarja, da je plačilo za delo odvetnikov predpisano z OT, h kateri daje soglasje minister za pravosodje. Medtem ko sodni izvedenci, cenilci in tolmači lahko opravljajo tudi drugo dejavnost ali so zaposleni (po 44. členu Pravilnika SIC je bil izvedenec poleg nagrade upravičen tudi do nadomestila plače), odvetniki ne smejo opravljati druge dejavnosti (21. člen ZOdv), njihov edini vir zaslužka je opravljanje odvetniškega poklica. Iz 15. člena OT izhaja, da odvetnik pri opravljanju tržne dejavnosti ni vezan na določbe posebnega dela OT; skladno s 17. členom OT se s stranko lahko pisno dogovori tudi za nižje plačilo odvetniških stroškov, kot so določeni po tarifi. Posebni del OT je namenjen sodiščem in drugim državnim organom, ki odločajo o odvetniški nagradi v raznih postopkih (drugi odstavek 14. člena OT), in ne za tržno dejavnost, kot zmotno meni Vrhovno sodišče. Zaradi s strani države predpisane OT in omejitve odvetnikov zgolj na odvetniško dejavnost ni mogoče trditi, da je opravljanje odvetništva tržna dejavnost. Razlikovanje plačila odvetnikov ter plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev glede na pravno podlago plačila ni utemeljeno, sicer pa pravna podlaga za določanje plačila udeležencem sodnih postopkov ne more pomeniti razumnega razloga za polovično plačilo odvetnikov. Tožnik še pojasnjuje, da je pred OT veljal Zakon o odvetniški tarifi (v nadaljevanju: ZOdvT), ki je tudi posebej določal višino nagrad odvetnikov, ko se te izplačajo iz proračuna, medtem ko je za izvedence, cenilce in tolmače vse od leta 2010 dalje veljal enak pravilnik. To kaže sistematično željo zakonodajalca po omejevanju nagrad samo odvetnikom in ne tudi drugim udeležencem postopka. Opisano slabšanje tožnikovega pravnega položaja brez stvarnega razloga, utemeljenega v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, krha načelo zaupanja v pravo kot eno od načel pravne države (2. člen Ustave).

14. Kot še navaja tožnik, primerjava nagrad po OT in Pravilniku SIC kaže, da se plačilo odvetnikov za enako opravilo neustavno bistveno razlikuje od plačila sodnih izvedencev in cenilcev. Tako je npr. odvetnik za trajanje naroka upravičen do dodatne nagrade 50 točk (ob vrednosti točke 0,459 EUR je to 22,95 EUR), vendar šele po prvi uri naroka. Izvedenec ali cenilec pa je upravičen do nagrade za pripravo na ustno podajanje mnenja na naroku, nato pa še za vsake začete pol ure do nagrade v višini 35,00 EUR (52. člen Pravilnika SIC). Če odvetnik kot izvajalec BPP in sodni izvedenec delo opravita v istem postopku, bo odvetnik za dodatno uro nad eno uro naroka glede na peti odstavek 17. člena ZOdv plačan 11,475 EUR, sodni izvedenec pa za vsake pol ure 35,00 EUR, torej trikrat več. Za čas potovanja na sodišče pripada izvedencu za vsake pol ure 10,00 EUR (četrti odstavek 52. člena Pravilnika SIC, enako 49. člen Pravilnika ST), medtem ko odvetniku za isto opravilo pripada 20 točk ali 9,18 EUR (7. člen OT), pri čemer bo v primeru izvajanja BPP prejel le 4,59 EUR, izvedenec pa 10,00 EUR. Za preglede in oglede izvedencu za eno uro pripada nagrada 46,00 EUR (50. člen Pravilnika SIC), odvetniku po OT (tar. št. 39, točka 2) pa za pregled spisa za eno uro 100 točk ali 45,90 EUR, pri čemer bo v primeru plačila iz proračuna prejel le 22,95 EUR. Po 47. členu Pravilnika SIC (in enako po sedaj veljavnem pravilniku) se izvedencu za delo ob nedeljah in praznikih ali v času od 22. do 6. ure nagrada poviša za 100 %, medtem ko se po 5. členu OT za storitev, ki jo odvetnik na zahtevo stranke ali organa, ki vodi postopek, opravi ob dela prostih dnevih (prazniki, sobota in nedelja) ali v nočnem času med delavniki (med 20.00 uro zvečer in 8.00 uro zjutraj), točkovna vrednost zviša za 50 %, ko zastopa stranko po BPP ali uradni dolžnosti, pa se to še razpolovi. Zato peti odstavek 17. člena ZOdv odvetnike pri plačilu za opravljeno delo brez razumnega in utemeljenega razloga postavlja v bistveno slabši položaj v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Gre za arbitrarno odločitev zakonodajalca, ki krši 14. in 22. člen Ustave, poleg tega tožnik ni bil deležen poštenega sodnega postopka, ki ga zagotavlja 6. člen Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Opisano razlikovanje med udeleženci postopka je nepravično ter pomeni razvrednotenje odvetniškega poklica.

15. Sodni senat tukajšnjega sodišča je s sklepom III U 314/2019-16 z dne 26. 11. 2021, ki ga je sprejel na podlagi 3. alineje drugega odstavka in tretjega odstavka 13. člena (tedaj veljavnega besedila) ZUS-1, sklenil, da bo v zadevi odločal sodnik posameznik.

16. Sodišče je v tem upravnem sporu odločilo brez glavne obravnave, saj sta tako tožnik kot toženka podala izrecno pisno soglasje, da sodišče odloči brez glavne obravnave, in sta se tej izrecno odpovedala (prvi odstavek 279.a člena Zakona o pravdnem postopku, v nadaljevanju: ZPP, v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1). Upravičenec do BPP A. A. pa, kot je bilo že povedano, ni podal izjave o vstopu v ta sodni postopek in tudi ni zahteval izvedbe glavne obravnave.

**K I. točki izreka:**

17. Tožba ni utemeljena.

18. Uvodoma sodišče pojasnjuje, da je glede na vsebino tožbenega predloga štelo, da tožnik sklep toženke z dne 12. 12. 2019 izpodbija v delu, v katerem je bil z njim obravnavani tožnikov zahtevek zavrnjen, torej v zavrnilnem delu II. točke izreka.

**_Glede za zadevo relevantne določbe petega odstavka 17. člena ZOdv_**

19. Sodišče se najprej opredeljuje do ugovorov, s katerimi tožnik uveljavlja, da je v izpodbijanem sklepu uporabljena določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena Ustave ter pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Tožnik namreč zatrjuje, da gre za nedopustno različno ureditev plačila odvetnikom, ki izvajajo BPP, glede na plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem, pa tudi vročevalcem, ki prav tako sodelujejo v sodnih postopkih (konkretno: v kazenskem postopku), saj meni, da ni razumnega razloga, ki bi utemeljeval različno obravnavanje.

20. Peti odstavek 17. člena ZOdv, kot ga je uporabila toženka in kot je relevanten za obravnavano zadevo,1 določa, da je odvetnik, postavljen po uradni dolžnosti, in odvetnik, ki izvaja storitve BPP, upravičen do plačila za svoje delo v višini polovice zneska, ki bi mu pripadal po odvetniški tarifi (torej OT).

21. Sodišče pritrjuje tožniku, da je treba bistveno enake položaje obravnavati enako ter da mora, če zakonodajalec takšne položaje ureja različno, za to razlikovanje obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. V tej zvezi je treba pojasniti, da je že predlagatelj Zakona o dopolnitvah Zakona o odvetništvu (ZOdv-D), s katerim je bila v ZOdv vključena sporna določba petega odstavka 17. člena, v postopku sprejemanja tega zakona navedel razloge, ki se nanašajo na skladnost predlagane spremembe oziroma dopolnitve zakona z Ustavo (zakonodajno gradivo EVA: 2014-2030-0052, št. 00720-17/2014/7 z dne 4. 12. 2014). Kot je navedel, je zaradi nujnih varčevalnih ukrepov države treba določiti nižja plačila za tovrstne storitve odvetnikov, ki se krijejo iz proračuna Republike Slovenije. Tožnik se v zvezi s tem sklicuje, da se je finančna situacija v Republiki Sloveniji izboljšala do te mere, da ni več razloga za sporno ureditev plačila odvetnikov, ki izvajajo BPP, vendar te navedbe do drugačne sodne presoje ne morejo pripeljati, saj so posplošene, njihove konkretizacije pa ni mogoče nadomestiti s sklicevanjem na članek s portala siol.net "Državna blagajna z najvišjim presežkom od leta 1999". Tožnik se po presoji sodišča prav tako ne more z uspehom sklicevati na povišanje dohodkovnega cenzusa za dodelitev BPP, saj (tudi z vidika delitve razpoložljivih sredstev) pravnega položaja upravičencev do BPP, ki se jim BPP dodeljuje, ker sicer ne bi mogli uresničiti pravice do sodnega varstva, in na drugi strani položaja odvetnikov, ki po svoji predhodni prostovoljni uvrstitvi na seznam izvajalcev BPP na podlagi odločbe pristojnega organa izvajajo BPP, ni mogoče enačiti oziroma pravni položaj teh dveh skupin ni v bistvenem primerljiv. Predlagatelj ZOdv-D je dalje izhajal tudi iz stališča, da je že Ustavno sodišče v odločbi U-II-1/09 z dne 5. 5. 2009 ugotovilo, da je treba z vidika svobodne gospodarske pobude iz prvega odstavka 74. člena Ustave ločiti položaj, ko odvetniki delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, od položaja, ko delujejo v okviru obveznega sistema zastopanja po uradni dolžnosti v kazenskih postopkih in v okviru zagotavljanja BPP. V teh primerih odvetniki opravljajo naloge, ki iz Ustave izhajajo kot pozitivne obveznosti države in jih država tudi financira. V tem delu torej odvetniki opravljajo dolžnosti države po njenem pooblastilu in ob plačilu iz državnih sredstev, zato v tem delu določanje cen odvetniških storitev ne more biti v neskladju s prvim odstavkom 74. člena Ustave. Tudi predlagatelj ZOdv-D je zato poudaril, da ima postavljeni oziroma dodeljeni odvetnik zagotovljene stranke in plačilo iz državnega proračuna, izbrani odvetnik pa si mora za pridobitev strank sam prizadevati in je poleg tega v potencialni negotovosti glede plačila.

22. Do vprašanja, ali je zakonska ureditev, ki je v petem odstavku 17. člena ZOdv za odvetnike, ki izvajajo BPP, omejevala višino odvetniške nagrade na polovico nagrade po OT, skladna z drugim odstavkom 14. člena Ustave (ki določa, da so vsi pred zakonom enaki) z vidika zatrjevanega razlikovanja glede na položaj sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, se je že izreklo tudi Vrhovno sodišče. In sicer najprej v sodbi X Ips 27/2018 z dne 5. 2. 2020 (v nadaljevanju: sodba X Ips 27/2018), v kateri je ponovilo ustaljeno stališče, da drugi odstavek 14. člena Ustave zagotavlja splošno enakost pred zakonom in zahteva, da je treba v bistvenem enake položaje obravnavati enako. Če zakonodajalec bistveno enake položaje ureja različno, mora za to obstajati razumen razlog, ki izhaja iz narave stvari. Načelo enakosti pred zakonom torej ne pomeni, da zakon ne bi smel različno urejati položajev pravnih subjektov, vendar tega ne sme početi samovoljno, brez razumnega in stvarnega razloga. To pomeni, da mora razlikovanje služiti ustavno dopustnemu cilju, da mora biti ta cilj v razumni povezavi s predmetom urejanja v predpisu in da mora biti uvedeno razlikovanje primerno sredstvo za dosego tega cilja. Za presojo o tem, katere podobnosti in razlike v položajih so bistvene, je treba izhajati iz predmeta pravnega urejanja.

23. Vrhovno sodišče je v sodbi X Ips 27/2018 dalje navedlo, da je položaj odvetnikov ter sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev v bistvenem enak z vidika njihovega delovanja kot udeležencev postopka, ki so pod zakonsko določenimi pogoji upravičeni do plačila (nagrade) za svoje delo iz javnih sredstev. Vendar pa je treba pri primerjavi njihovih položajev upoštevati tudi dejstvo, da so pravne podlage za njihovo plačilo različne, saj se plačilo odvetnikom določa na podlagi OT, plačilo izvedencem, cenilcem in tolmačem v času izdaje (v tam obravnavani zadevi) izpodbijanega sklepa pa na podlagi Pravilnika SIC in Pravilnika ST. Trditev, da so odvetniki, ki izvajajo BPP, z navedenimi poklici v bistveno enakem položaju glede upravičenosti do višine določenega plačila, bi zato morala temeljiti na zatrjevanju in utemeljevanju, da navedene pravne podlage urejajo plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh navedenih poklicev, in da po vsebini torej urejajo plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Take enakosti zgolj ob primerjavi navedenih pravnih podlag ni mogoče ugotoviti _prima facie_, saj je že iz samega namena teh predpisov razvidna bistvena medsebojna razlika v tem, da OT ureja plačilo odvetnikom za tržno dejavnost, medtem ko omenjena pravilnika urejata plačilo sodnim izvedencem, cenilcem in tolmačem za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče je v navedeni zadevi zaključilo, da ni izkazana trditev stranke, da naj bi bili odvetniki, ki izvajajo BPP, z določbo petega odstavka 17. člena ZOdv obravnavani neenako glede na sodne izvedence, cenilce in tolmače. 24. Do vprašanja, ali sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv postavlja odvetnike, ki izvajajo storitve BPP, v neenakopraven položaj s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači, pa se je Vrhovno sodišče nato opredelilo še v sodbi X Ips 23/2022 z dne 24. 1. 2024 (v nadaljevanju: sodba X Ips 23/2022), s katero je zavrnilo revizijo, ki jo je vložil prav tožnik iz sedaj obravnavanega upravnega spora. Kot je v omenjeni zadevi uvodoma pojasnilo Vrhovno sodišče (13. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), je pravni temelj za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v zakonu, kadar nosilec pravice zatrjuje splošno neenakopravno obravnavanje, drugi odstavek 14. člena Ustave. V 22. členu Ustave, ki zagotavlja enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem in pred drugimi državnimi organi, organi lokalnih skupnosti in nosilci javnih pooblastil, ki odločajo o pravicah, dolžnostih ali pravnih interesih, pa je pravna podlaga za uveljavljanje pravice do enakopravnosti v konkretnih postopkih (npr. pravice do izjavljanja, do obrazloženosti sodne odločbe, prepoved samovoljnega odstopa od sodne prakse itd.) in zato 22. člen Ustave v zvezi z (v omenjeni zadevi dopuščenim revizijskim) vprašanjem, ki se ne nanaša na procesna jamstva, ni uporabljiv. V omenjeni sodbi (14. točka obrazložitve) je Vrhovno sodišče pojasnilo, da po drugem odstavku 14. člena Ustave ne gre za enostavno splošno enakost vseh, temveč za to, da je treba enako obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so v bistvenem podobni. In obratno, različno je treba obravnavati tiste subjekte ter pravne in dejanske stanove, ki so si v bistvenem različni. Različna obravnava enakih subjektov ter pravnih in dejanskih okoliščin pomeni poseg v pravico do enakopravnosti, razen če jo oblastveni organ lahko upraviči, ker za takšno razlikovanje obstaja razumen razlog. Temeljna predpostavka, iz katere izhaja Ustavno sodišče, ko presoja, ali gre za kršitev drugega odstavka 14. člena Ustave, je, da opredeli položaja, ki ju primerja - ali torej sploh gre za bistveno enaka položaja. Za presojo tega, katere podobnosti ali razlike v položajih so bistvene, Ustavno sodišče izhaja iz predmeta pravnega urejanja. Izbrano merilo razlikovanja mora biti namreč v razumni povezavi s predmetom (različnega) pravnega urejanja.

25. Pri presoji skladnosti petega odstavka 17. člena ZOdv z drugim odstavkom 14. člena Ustave je zato treba najprej odgovoriti na vprašanje, ali so odvetniki, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodni izvedenci, cenilci in tolmači na drugi strani v bistveno enakih položajih. Po presoji Vrhovnega sodišča so vsi navedeni nepogrešljivi udeleženci sodnih postopkov, vendar to ne pomeni tudi, da so njihovi položaji v sodnih postopkih v bistvenem enaki (15. in 16. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022).

26. Kot pojasnjuje Vrhovno sodišče (17. točka obrazložitve zgoraj navedene sodbe), je odvetništvo del pravosodja. Je samostojna in neodvisna služba, ki jo odvetniki opravljajo kot svoboden poklic (prvi odstavek 137. člena Ustave in 1. člen ZOdv). V okviru opravljanja odvetniškega poklica odvetniki pravno svetujejo, zastopajo in zagovarjajo stranke pred sodišči in drugimi državnimi organi, sestavljajo listine in zastopajo stranke v njihovih pravnih razmerjih (prvi odstavek 2. člena ZOdv). Po izobrazbi so pravniki (3. točka prvega odstavka 25. člena ZOdv). Stranka odvetnika izbere sama. Če ji je dodeljena BPP (kot upravičencu v konkretnem primeru) in če si odvetnika ne izbere sama, ji ga določi pristojni organ za BPP (tretji odstavek 2. člena in prvi odstavek 30. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči, v nadaljevanju: ZBPP). Pristojni organ za BPP ne more izbrati kateregakoli odvetnika, ampak (praviloma) samo tiste, ki so se prosto odločili, da se bodo uvrstili na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, ki ga vodi OZS. Z njega se lahko tudi kadarkoli izbrišejo (tretji in peti odstavek 5. člena ZOdv). Četudi odvetnika postavi organ za BPP, odvetnik še vedno deluje v vlogi pomočnika stranke.

27. Za razliko od odvetnikov pa (kot izpostavi Vrhovno sodišče v 18. točki obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) sodni izvedenci, cenilci in tolmači niso del pravosodja. V sodnih postopkih niso pooblaščenci ali zagovorniki strank, ampak dokazna sredstva (sodišče izvede dokaz z izvedencem, če je za ugotovitev ali za razjasnitev kakšnega dejstva potrebno strokovno znanje, s katerim ne razpolaga). Določi jih torej razpravljajoče sodišče (in ne posebni organ), ki tudi usmerja dokazovanje z njimi oziroma njihovo delo, saj jim označi predmet, ki naj ga pregledajo, jim postavlja vprašanja in po potrebi od njih zahteva pojasnila glede danega izvida in mnenja. Značilnost izvedenca kot dokaznega sredstva je, da je to lahko kdorkoli od strokovnjakov z določenega strokovnega področja ter da ga je zato mogoče izbirati in izločiti iz istih razlogov kot sodnika. Z določbami o izločitvi izvedencev se (za razliko od odvetnikov, ki so vselej na strani stranke) zagotavlja njihova nepristranskost. Izvedenec je specifičen pomočnik sodišča, njegov sodelavec, saj sodišču posreduje znanje, s katerim samo ne razpolaga. Biti sodni izvedenec, cenilec ali tolmač ni poklic, ti subjekti po izobrazbi praviloma tudi niso pravniki. Prav njihov poklic in izobrazba, ki se razlikujeta od klasičnih pravosodnih poklicev, sta razlog za to, da imajo strokovno znanje in izkušnje, zaradi katerih jih sodišče pritegne v postopek.

28. Kot nato v obrazložitvi sodbe X Ips 23/2022 (19. do 21. točka) navaja Vrhovno sodišče, je že v sodbi X Ips 27/2018 poudarilo, da so tudi pravne podlage za plačilo navedenih poklicev različne in da ob njihovi primerjavi prima facie ni mogoče ugotoviti, da bi izhajale iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh omenjenih poklicev in bi po vsebini torej urejale plačilo za opravljeno delo vseh navedenih poklicev na v bistvenem enak način. Že iz samega namena teh predpisov je razvidna bistvena medsebojna razlika, da OT ureja plačilo odvetnikov za tržno dejavnost; pravilnika, ki urejata višino plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, pa plačilo za opravljanje dela za sodišče, torej za dejavnost, ki temelji na naročilu navedenega dela s strani sodišča v določenem sodnem postopku in ne na podlagi nastopanja na trgu. Vrhovno sodišče še pojasnjuje, da je v času, ko je bil izdan v zadevi X Ips 23/2022 izpodbijani upravni akt (10. 4. 2019),2 pravno podlago za določitev višine plačila odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP, predstavljala OT (v zvezi s spornim petim odstavkom 17. člena ZOdv). Pravne podlage za določitev višine plačila sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev pa ni več predstavljal Pravilnik SIC, ampak Pravilnik o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih (v nadaljevanju: Pravilnik), sprejet na podlagi Zakona o sodnih izvedencih, sodnih cenilcih in sodnih tolmačih. Po presoji Vrhovnega sodišča ni izkazano, da bi OT in Pravilnik urejala plačila, izhajajoč iz enakih načel določanja višine plačil za storitve vseh obravnavanih subjektov in po vsebini torej urejala njihovo plačilo na v bistvenem enak način. Vrhovno sodišče poudarja, da gotovo ne drži, da sta OT in Pravilnik v tem smislu primerljiva že zato, ker sta oba sprejeta na podlagi zakona. To namreč velja (oziroma vsaj naj bi veljalo) za vse podzakonske predpise in druge splošne akte. Vse gospodarske dejavnosti so tudi do določene mere regulirane - da je odvetništvo regulirano s strani države, zato ne pomeni, da ga ni mogoče hkrati opredeliti kot tržno dejavnost. Ustavno sodišče je že pojasnilo, da odvetniki v položaju, ko delujejo na trgu ter prosto iščejo in sprejemajo stranke, opravljajo gospodarsko dejavnost, ki je predmet varstva v okviru svobodne gospodarske pobude. In prav določitvi višine plačila stranke odvetniku za opravljanje te gospodarske dejavnosti je primarno namenjena OT. To potrjuje tudi prvi odstavek njenega 1. člena, po katerem ta tarifa določa način vrednotenja, obračunavanje in plačilo odvetniških storitev in izdatkov, ki so jih stranke oziroma naročniki storitev dolžni plačati odvetnikom za izvršene pravne storitve. Navedeno pa ne velja za Pravilnik, ki je za razliko od OT namenjen zgolj in samo odmeri nagrade in stroškov sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, s strani sodišča, za njihovo delo, ki ga v okviru sodnih postopkih opravijo kot pomočniki sodišča. Namenjen ni niti okvirni opredelitvi cen storitev sodnih izvedencev, cenilcev in tolmačev, ki jih ti opravljajo v posledici svojega nastopanja na trgu, pa čeprav so te vsebinsko lahko enake tistim, ki jih sicer opravljajo za sodišče. 29. Po stališču Vrhovnega sodišča (22. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022) tudi okoliščina, da ima stranka dodeljeno BPP tako za pravno svetovanje in zastopanje, kot za oprostitev plačila stroškov sodnega postopka (deveta alineja prvega odstavka 26. člena ZBPP) - med njimi stroškov za izvedenca, cenilca ali tolmača, torej v primerih, ko so tako odvetnik, kot navedeni subjekti plačani iz proračuna, ne vpliva na (ne)primerljivost njihovih položajev. Odvetnik je še vedno zastopnik stranke in zagovarja njene interese, izvedenec pa ostaja nepristransko dokazno sredstvo. Kot rečeno, je odvetnik že vnaprej (z vpisom na seznam odvetnikov, ki izvajajo storitve BPP) pristal na zastopanje stranke, ki ji je dodeljena BPP, izvedenec pa na sodelovanje v takem postopku nima vpliva in se ne more vnaprej odločiti, da v takšnih zadevah ne bo sodeloval. 30. Vrhovno sodišče je po navedenem presodilo (23. do 30. točka obrazložitve sodbe X Ips 23/2022), da med odvetniki ter sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači obstajajo bistvene razlike, ki izhajajo tako iz drugačne narave njihovega dela oziroma vsebine njihovih storitev, kot tudi iz pravnih podlag, ki določajo višino njihovega plačila. To Vrhovno sodišče utemeljuje tudi s primerjavo opravil in plačil odvetnikov ter izvedencev, ki jih je izpostavil tožnik, pri čemer opozarja, da je treba položaje, ki se primerjajo, vedno analizirati celostno in ne, kot to stori tožnik, z vidika posameznih parcialnih in postranskih vidikov, ter da je treba upoštevati pravila, veljavna v času izdaje izpodbijanega akta, in pravilno vrednost odvetniške točke (0,60 EUR in ne staro vrednost 0,459 EUR). Vrhovno sodišče je zaključilo, da so odvetniki, ki v sodnih postopkih izvajajo storitve BPP, zaradi drugačne narave in načina izvajanja njihovega dela, pa tudi zaradi drugačne pravne podlage, ki določa višino njihovega plačila, v bistveno drugačnem pravnem položaju kot sodni izvedenci, cenilci in tolmači. Zato ni ovir, da zakonodajalec teh položajev ne bi smel različno urejati. Ob tem je Vrhovno sodišče pripomnilo, da je Ustavno sodišče v odločbi U-I-84/15-19 z dne 18. 5. 2017 že ugotovilo, da zaradi drugačne narave in načina izvajanja dela v bistveno enakih položajih niso niti sodni izvedenci in cenilci na eni strani ter sodni tolmači na drugi. Razlike, ki izhajajo iz narave dela posameznega poklica, pa so v primeru, kot je obravnavani, samo še bolj očitne. S pojasnilom, da ne odpirajo pomembnih ustavnopravnih vprašanj (drugi odstavek 26. člena Zakona o ustavnem sodišču, v nadaljevanju: ZUstS), je tudi Ustavno sodišče že večkrat zavrnilo ustavne pobude glede skladnosti izpodbijanega petega odstavka 17. člena ZOdv z Ustavo. Z njimi povezanih ustavnih pritožb ni sprejelo v obravnavo, ker ne gre za kršitev človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, ki bi imela hujše posledice za pritožnika, ali za pomembno ustavnopravno vprašanje, ki presega pomen konkretne zadeve (drugi odstavek 55.b člena ZUstS). Ob tem ni nepomembno, da so pobudniki (odvetniki) v nekaterih izmed teh zadev zatrjevali tudi neenakopravnost v primerjavi s sodnimi izvedenci, cenilci in tolmači. Glede na vse obrazloženo Vrhovno sodišče sklene, da pri odvetnikih, ki izvajajo storitve BPP, na eni strani ter sodnih izvedencih, cenilcih in tolmačih na drugi strani že v osnovi ne gre za v bistvenem enaka položaja, posledično pa njuno različno urejanje ne more predstavljati posega v pravico iz drugega odstavka 14. člena Ustave. Po presoji tukajšnjega sodišča je enak zaključek utemeljen tudi v tem upravnem sporu, saj se tožnikove navedbe bistveno ne razlikujejo od tistih, ki jih je podal v zadevi X Ips 23/2022. 31. Tožbenega stališča, da je sporna določba petega odstavka 17. člena ZOdv v nasprotju z načelom enakosti iz 14. člena in z 22. členom Ustave, po povedanem tudi očitno ni mogoče utemeljiti z obrazlaganjem, da ni razloga za razlikovanje med plačili nagrad odvetnikom, ki izvajajo BPP, ter plačili izvajalcem gradbenih del, ki gradijo prostore javnih zdravstvenih in izobraževalnih ustanov, plačili zdravnikom koncesionarjem ter honorarji učiteljev in zunanjih sodelavcev. Gre namreč za različne situacije oziroma poklice, ki so neprimerljivi s položajem odvetnikov, ki izvajajo BPP. Ne izvajalci gradbenih del, ne zdravniki koncesionarji, niti učitelji in zunanji sodelavci v izobraževalnih ustanovah niso udeleženci sodnih postopkov, ampak so na različne načine udeleženi na področju zagotavljanja zdravstvenega varstva in izobraževanja. Tožnik še omenja, da gre za slabšanje njegovega pravnega položaja brez stvarnega razloga v prevladujočem in legitimnem javnem interesu, kar da krha načelo zaupanja v pravo, vendar ne utemelji, da bi (in kako) izpodbijana odločitev, sprejeta na podlagi petega odstavka 17. člena ZOdv, nedopustno posegala v zatečeno, torej predhodno nastalo in še nezaključeno konkretno razmerje, kar bi lahko bilo podlaga za presojo z vidika 2. člena Ustave. Ker kot primerjano kategorijo omenja tudi vročevalce, sodišče dodaja, da je bil zanje v času izdaje izpodbijanega sklepa relevanten Pravilnik o delovanju oseb, ki opravljajo vročanje v kazenskem in pravdnem postopku, vendar tožnik v tej zvezi ni podal nobenih konkretnih navedb.

32. Ker, glede na vse navedeno, za obravnavano zadevo relevantna določba petega odstavka 17. člena ZOdv po mnenju sodišča ni protiustavna, sodišče ni sledilo predlogu, naj prekine ta sodni postopek in začne postopek za presojo zakona pred Ustavnim sodiščem (156. člen Ustave).

**_Glede povečanja plačila iz naslova urnine ter nadomestila za čas odsotnosti iz pisarne po 7. členu OT_**

33. Tožnik ugovarja tudi odločitvi toženke glede povečanja plačila na podlagi za obravnavano zadevo relevantne določbe (tedaj veljavnega) drugega odstavka 7. člena OT, po kateri se za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 odstotkov, vendar največ za 100 odstotkov. Med strankama je sporno, ali je povišanje za 25 % treba uporabiti tudi za urnino ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne. Toženka meni, da ne, in svojo odločitev utemeljuje na stališču (ki je, kot navede, ustaljeno v sodni praksi), da je na navedeni podlagi dopustno povečanje priznanih nagrad le za odvetniške storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi nagrad, ki so časovno ovrednotene. Tožnik temu oporeka in pri tem izpostavlja razlago UO OZS z dne 16. 3. 2004. 34. Ker se tožnik sklicuje na obvezno razlago OT, ki jo je sprejel UO OZS, je treba najprej pojasniti, da je sodišče vezano na Ustavo in zakon (125. člen Ustave). OT je podzakonski akt, ki ga OZS sprejme na podlagi javnega pooblastila, danega v 19. členu ZOdv, po predhodnem soglasju ministra, pristojnega za pravosodje, veljati pa začne po objavi v Uradnem listu RS. ZOdv (prvi odstavek 20. člena) določa, da sodišča in drugi organi pri odločanju o določitvi plačila in povračilu stroškov odvetniškega zastopanja v postopkih uporabljajo OT, ne predpisuje pa, da so dolžni uporabljati tudi obvezno razlago OT, ki jo sprejme sama OZS. Slednje je določeno le v drugem odstavku 19. člena OT, ki pa je s tem presegel zakonski okvir javnega pooblastila. Zato obvezne razlage OT, ki jo sprejme OZS brez soglasja ministra za pravosodje in ki ni objavljena v Uradnem listu RS, sodišče ni dolžno upoštevati. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v zadevah I Up 996/2005 in I Ips 345/2005, o tem vprašanju pa se je izreklo tudi v sodbi X Ips 23/2022 (31. in sledeče točke obrazložitve), v kateri je poudarilo, da so sodniki na splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil vezani le, če so ti skladni z Ustavo in zakonom, in ne že zato, ker so sprejeti na podlagi zakona ali (še manj) ker bi ti akti sami tako določali. Kot je še navedlo Vrhovno sodišče, na presojo sodišča o (ne)skladju splošnega akta za izvrševanje javnih pooblastil z zakonom prav tako ne vpliva, ali je z njegovim sprejemom soglašal minister za pravosodje. Institut _exceptio illegalis_ je namreč namenjen prav sodnemu nadzoru zakonitosti izvršilne veje oblasti in kot tak uporabljiv za vse podzakonske predpise in splošne akte za izvrševanje javnih pooblastil, torej tudi za tiste, ki jih sprejme (ali z njimi soglaša) minister. Ta s sporno obvezno razlago sicer ni soglašal. Glede na to, da sodišča po ustaljeni sodni praksi Vrhovnega sodišča3 niti na obvezne (avtentične) razlage zakonov niso vezana, je še toliko manj primerno, da se ta ideja prenaša na podzakonsko raven. Opisanemu stališču, ki je tudi sicer ustaljeno v upravnosodni praksi,4 sledi tudi tukajšnje sodišče, ki je torej moralo (brez upoštevanja obvezne razlage UO OZS) presoditi, ali je toženka s tem, ko je iz povečanja skupne vrednosti storitve izvzela urnino in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, pravilno uporabila materialno pravo.

35. Kot že povedano, se po določbi za zadevo relevantnega drugega odstavka 7. člena OT za zagovarjanje obdolženca, za zastopanje oškodovanca ali nadomestnega tožilca ali zasebnega tožilca v kazenskem postopku zviša skupna vrednost storitve za drugo in vsako nadaljnje očitano dejanje za 25 %, vendar največ za 100 %. Glede na navedeno se kot ključno zastavi vprašanje, kaj pomeni pojem "storitev". Kot ugotavlja sodišče, OT odvetniško storitev opredeljuje v 2. členu kot delo, ki ga odvetnik opravi v smislu določb zakona, ki ureja odvetništvo, za stranko na podlagi pooblastila ali po sklepu pristojnega organa. V skladu z drugim odstavkom 2. člena OT so odvetniški stroški skupna cena odvetniških storitev in izdatkov, ki so potrebni za izvršitev dela, povečani za DDV v primeru, ko je odvetnik davčni zavezanec v Republiki Sloveniji. Na podlagi razlage teh določb je zaključiti, da gre pri odvetniških stroških za dve vrsti stroškov: 1. za odvetniške storitve in 2. za izdatke, ki so potrebni za izvršitev dela. Izdatke, potrebne za izvršitev storitve, v nadaljevanju ureja 9. člen OT, ki določa, da so to potni stroški, dnevnice, poštnine, telefonski stroški, izdatki za takse, izdatki za bančne storitve, izdatki za fotokopiranje, prepisovanje in drugi stroški. Odvetniške storitve pa so ovrednotene v tarifi kot posebnem delu OT. Sodišče je tako moralo presoditi, v katero kategorijo sodita postavki iz 6. člena OT, in sicer urnina (ki pripada odvetniku za porabljeni čas zlasti med zastopanjem na narokih, ogledih in drugih sorodnih storitvah, in sicer gre odvetniku vselej poleg plačila za zastopanje, določenega v tarifnih številkah posebnega dela, za vsake začete pol ure nad eno uro tudi urnina v višini 50 točk, vendar za vsakokratno zastopanje največ do višine postavke, ki je v tarifnih številkah posebnega dela določena za prvo tovrstno zastopanje - prvi odstavek 6. člena OT) ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne (iz četrtega odstavka 6. člena OT, po katerem pripada odvetniku za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko za vsake začete pol ure 20 točk).

36. Upravnosodna praksa se je v primerljivih zadevah5 že izrekla, da povečanje iz določbe 7. člena OT ne vključuje priznanih nagrad, ki so časovno ovrednotene, kot sta urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne, saj bi v tem primeru prišlo do neupravičenega podvajanja nagrad. Skladno z določbo 7. člena OT se namreč povišujejo samo plačila za storitve iz posebnega dela OT, ne pa tudi postavka porabljenega časa, kot je urnina, ki ne predstavlja odvetniške storitve v smislu OT, temveč jo odvetnik lahko obračuna le poleg plačila za zastopanje. Že iz jezikovne razlage 7. člena OT namreč jasno izhaja, da se zviša skupna vrednost storitve, torej vsota vseh storitev, ki jih je odvetnik opravil za stranko, razen izdatkov in drugih stroškov. Urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne pa ne predstavljata odvetniške storitve. Da gre nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko oziroma urnino kot nagrado za porabljeni čas vrednotiti kot strošek, po mnenju tukajšnjega sodišča kaže tudi razlaga 9. člena OT, ki med izdatki opredeljuje (tudi) dnevnice, te pa so po določbi petega odstavka 10. člena OT opredeljene kot izdatek v zvezi z delom, ki ga odvetnik opravi za stranko. Po povedanem po presoji tukajšnjega sodišča tudi urnina kot plačilo za porabljeni čas med opravljanjem oziroma zaradi opravljanja odvetniške storitve ter nadomestilo za odsotnost iz pisarne v času potovanja za stranko predstavljata svojevrsten izdatek v zvezi z delom odvetnika, zato sodišče, čeprav urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne nista izrecno zajeta med izdatki iz 9. člena OT, z razlago po podobnosti _(argumentum a simili ad simile)_ sodi, da ju ni mogoče uvrstiti med odvetniške storitve, kar obenem pomeni, da je toženka pravilno zaključila, da tožnik neupravičeno zahteva povišanje vrednosti storitve v delu, ki se nanaša na časovno ovrednoteni nagradi. K stališču, da urnina in nadomestilo za odsotnost iz pisarne po svoji naravi ne sodita med storitve, je sodišče vodila tudi ugotovitev, da je takšno stališče zavzela tudi civilnopravna sodna praksa,6 ki odvetniške storitve razmejuje od ostalih odvetniških stroškov, tj. urnine, izdatkov, potrebnih za izvršitev storitve in podobno. Nadomestilo za čas potovanja za stranko pa priznava poleg kilometrine oziroma potnih stroškov kot poseben strošek, povezan s potovanjem.

37. Glede na vse navedeno je sodišče zaključilo, da tožba ni utemeljena, in jo je zato zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. **K II. točki izreka:**

38. Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri v primeru, ko sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Ta določba je bila spremenjena z Zakonom o spremembi in dopolnitvi Zakona o odvetništvu (ZOdv-G), ki je stopil v veljavo 26. 10. 2022 in se uporablja od 26. 4. 2023, vendar je v obravnavani zadevi treba uporabiti določbe ZOdv, ki so veljale v času izdaje izpodbijanega sklepa. 2 Navedeno pa smiselno enako velja tudi za v tem upravnem sporu obravnavano zadevo, v kateri je bil izpodbijani sklep izdan 11. 6. 2019. 3 Pri tem se Vrhovno sodišče sklicuje na svoje odločbe II Ips 201/2018 z dne 31. 1. 2019, Cpg 8/2018 z dne 16. 10. 2018, I Ips 15930/2017 z dne 13. 9. 2017 in Cpg 2/2014 z dne 17. 6. 2014. 4 Prim. sodbe tega sodišča v zadevah I U 1298/2018, I U 2427/2018 in III U 116/2019. 5 Prim. sodbe tega sodišča IV U 67/2014 z dne 13. 11. 2014, I U 251/2019 z dne 21. 5. 2020, III U 116/2019 z dne 28. 5. 2021 in I U 465/2021 z dne 22. 11. 2022. 6 Prim. sklep Višjega sodišča v Mariboru I Cp 66/2020 z dne 24. 4. 2020 in sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Cp 325/2021 z dne 8. 4. 2021.