Jedro

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnikov mesečni dohodek na družinskega člana v zadnjih šestih mesecih znaša 479,31 EUR na mesec. To pomeni, da tožnik ne izpolnjuje dohodkovnega kriterija za odpis celotnega dolga, saj njegov dohodek presega osnovni znesek minimalnega dohodka (tj. 421,89 EUR), lahko pa bi dosegel delni odpis, če bi bil izpolnjen tudi premoženjski pogoj. V postopku je bilo v zvezi s tem ugotovljeno, da ima tožnik poleg osebnega vozila, ki ga davčni organ ni upošteval kot njegovo premoženje, v lasti tudi motorno vozilo z ocenjeno vrednostjo 900,00 EUR. Tožnik bi s prodajo navedenega motornega vozila lahko poplačal svojo davčno obveznost, ki znaša znatno manj od vrednosti vozila. To pomeni, da tožnik ne izpolnjuje premoženjskega kriterija v skladu z drugim odstavkom 37. člena Pravilnika.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Z izpodbijano odločbo je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju davčni organ) zavrnila tožnikov zahtevek za odpis davčne obveznosti iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča po obračunu za leto 2022, ki na dan vložitve vloge, tj. 10. 5. 2022, znaša 13,64 EUR, z opozorilom, da bo začel postopek davčne izvršbe, če davek ne bo plačan v določenem roku. Odločila je še, da tožnik nosi svoje stroške postopka, davčnemu organu pa posebni stroški niso nastali.

2.Davčni organ v obrazložitvi izpodbijane odločbe citira določbe 101. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) ter 29., 29a., 30., 31., 33., 34. in 37. člen Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Pojasni, da je imel tožnik v obdobju zadnjih šestih mesecev pred vložitvijo vloge 479,31 EUR prihodka mesečno in da je lastnik osebnega vozila PEUGEOT 407, katerega davčni organ ni štel kot tožnikovo premoženje, saj ne presega vrednosti 12 minimalnih plač (34. člen Pravilnika). Prav tako je tožnik lastnik motornega vozila Kymco, RF ZING 125, letnik 1999, z ocenjeno vrednostjo 900,00 EUR, s prodajo katerega bi tožnik lahko poplačal svojo davčno obveznost. Davčni organ lahko odpiše davčno obveznost zavezanca, če te obveznosti ni mogoče plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov, pri čemer zavezančevi mesečni dohodki, preračunano na družinskega člana, ne smejo presegati osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, tj. 421,89 EUR, oziroma se dolg delno odpiše, kolikor ti dohodki ne presegajo 1,5-kratnika tega osnovnega zneska, tj. 632,84 EUR. Tožnik torej izpolnjuje dohodkovni kriterij za delni odpis dolga, ker pa ima poleg osebnega vozila v lasti tudi motorno vozilo, je šteti, da plačilo davčnega dolga iz naslova nadomestila za uporabo stavbnega zemljišča v višini 13,64 EUR, ne ogroža njegovega preživljanja Davčni organ je zato vlogo za odpis oz. delni odpis dolga zavrnil.

3.Ministrstvo za finance (v nadaljevanju toženka) je pritožbo zavrnilo. Toženka je ugotovila, da je odločitev glede zavrnitve vloge za odpis davčnega dolga pravilna, saj tožnik ne izpolnjuje pogojev, ki jih določata ZDavP-2 in Pravilnik. Zavezanec za davek mora izpolnjevati tako dohodkovni kot premoženjski kriterij. V konkretnem primeru so izpolnjeni dohodkovni pogoji za odpis davčnega dolga, vendar je treba upoštevati tudi lastništvo motorja, katerega vrednost presega višino davčnega dolga, zato odpisa obveznosti ni bilo mogoče odobriti.

4.Tožnik vlaga laično tožbo, v kateri navaja, da je izpodbijana odločba nezakonita, opozarja pa tudi na kršitev zakonov. Sklicuje se na odločbo Centra za socialno delo Krško, s katero je bilo ugotovljeno njegovo premoženjske stanje. V nadaljevanju pa našteva več opravilnih številk postopkov, ki so v teku pred sodišči oz. upravnimi organi.

5.V odgovoru na tožbo toženka v celoti prereka navedbe tožnika in vztraja pri razlogih iz obrazložitve izpodbijane odločbe. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne kot neutemeljeno.

6.Tožba ni utemeljena.

7.Davčni organ lahko dovoli odpis, delni odpis in odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi se s plačilom davčne obveznosti lahko ogrozilo preživljanje davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (prvi odstavek 101. člena ZDavP-2). Podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila določa Pravilnik. Sodišče pritrjuje toženki, da so (delni) odpisi davčnega dolga predvideni za najbolj ogrožene socialne primere, ko zavezanec nima sredstev, premoženja ali prihrankov, s katerimi bi lahko poravnal davčne obveznosti.

8.Pred izdajo odločbe o odpisu oziroma delnem odpisu zapadle davčne obveznosti iz 101. člena ZDavP-2 mora davčni organ na podlagi podatkov o davčnem zavezancu in njegovih družinskih članih, ki jih pridobiva iz svojih evidenc, evidenc drugih organov in predloženih dokazov davčnega zavezanca, ugotoviti višino dohodkov davčnega zavezanca - fizične osebe in njegovih družinskih članov (prvi odstavek 29. člena Pravilnika). Višina dohodkov se ugotavlja za zadnjih šest mesecev pred vložitvijo vloge, če gre za redne dohodke, ki so jih davčni zavezanec ali njegovi družinski člani prejemali mesečno; višina dohodkov, ki jih niso prejemali redno vsak mesec (izredni dohodki), pa se ugotavlja za zadnjih 12 mesecev pred vložitvijo vloge in se upošteva kot mesečni dohodek v višini 1/12 prejetega (tretji odstavek 29. člena Pravilnika). Davčni organ lahko v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov (drugi odstavek 37. člena Pravilnika).

9.Iz izpodbijane odločbe izhaja, da tožnikov mesečni dohodek na družinskega člana v zadnjih šestih mesecih znaša 479,31 EUR na mesec. Temu dejstvu tožnik ne ugovarja. To pomeni, da tožnik ne izpolnjuje dohodkovnega kriterija za odpis celotnega dolga, saj njegov dohodek presega osnovni znesek minimalnega dohodka (tj. 421,89 EUR), lahko pa bi dosegel delni odpis, če bi bil izpolnjen tudi premoženjski pogoj. V postopku je bilo v zvezi s tem ugotovljeno, da ima tožnik poleg osebnega vozila, ki ga davčni organ ni upošteval kot njegovo premoženje, v lasti tudi motorno vozilo z ocenjeno vrednostjo 900,00 EUR. Tudi temu dejstvu tožnik ne ugovarja in se zato na podlagi drugega odstavka 214. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) šteje za priznano. Kot pravilno ugotavlja davčni organ, bi tožnik s prodajo navedenega motornega vozila lahko poplačal svojo davčno obveznost, ki znaša znatno manj od vrednosti vozila. To tudi po presoji sodišča pomeni, da tožnik ne izpolnjuje premoženjskega kriterija v skladu z drugim odstavkom 37. člena Pravilnika. Za odpis davčnega dolga pa morata biti izpolnjena oba kriterija, tako dohodkovni kot premoženjski (30. in 34. člen Pravilnika). Tožnikovo sklicevanje na odločbo Centra za socialno delo, iz katere izhaja, da je tožnik upravičen do denarne socialne pomoči in do plačila za socialne pravice za preživetje, na pravilnost odločitve ne vpliva, saj davčna zakonodaja glede odpisa davčnih obveznosti določa posebne pogoje, ki v konkretnem primeru niso izpolnjeni.

10.Tožnik v tožbi ne navaja dejstev in okoliščin, ki se nanašajo na v postopku ugotovljeni povprečni mesečni dohodek in na ugotovljeno premoženjsko stanje. Zanj tudi ni sporna višina davčnega dolga. Na podlagi zbranih podatkov o tožnikovem premoženjskem stanju tako ni mogoče utemeljiti trditve, da bi plačilo davčnega dolga iz naslova NUSZ v višini 13,64 EUR ogrozilo njegovo preživljanje. Do ostalih tožbenih ugovorov, ki se ne nanašajo na obravnavano zadevo, se sodišče ne opredeljuje.

11.Po povedanem je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa so neutemeljene, prav tako sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti. Zato je tožbo na podlagi 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

12.Ker dejansko stanje, relevantno za odločitev o zadevi, med strankama ni sporno, temveč je sodišče odločalo o pravnem vprašanju (pravilni uporabi 101. člena ZDavP-2), je odločilo brez glavne obravnave na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1.