Jedro

Tožnik ima zahtevek lastninsko pravne narave za delež, ki mu pripada na sporni nepremičnini kot dediču pokojne, takšen zahtevek pa je lahko le dajatveni. Ker pa že imamo pravnomočen sklep o dedovanju, gre za samostojni zahtevek, kateri pa mora nujno vsebovati dajatveni del, saj bo lahko tožnik svojo pravico uveljavljal zgolj v tem postopku, ne pa na podlagi sodbe pravdnega sodišča v zapuščinskem postopku, kot to sam napačno navaja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča I. stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo tožbo. Tožnik je v tožbi postavil zahtevek na ugotovitev, da v zapuščino po pokojni AG, nazadnje stanujoči v L, roj. 25. 04. 1931, umrli 06. 05. 2008 spada ½ hiše na parc št. 193/8, k.o. ... Dedič, v konkretnem primeru tožnik, po pravnomočno končanem zapuščinskem postopku pravnega varstva ne more uveljavljati z ugotovitveno tožbo. Varstvo do zapuščine bi moral dedič uveljavljati z dajatvenim zahtevkom, za ugotovitveno tožbo pa bi moral izkazati poseben interes, česar pa po oceni sodišča ni storil. Posledično je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog za izdajo začasne odredbe o prepovedi odsvojitve in obremenitve spornega dela nepremičnine.

2. Tožnik se je zoper sklep pritožil, in sicer iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi je navedel, da je pravno korist dovolj izkazal, saj je zahteval ugotovitev dodatne nepremičnine zapuščinskega postopka, v katerem bo sodeloval in uveljavil svojo pravico, s tem pa se bodo spremenili pravni deleži na sporni nepremičnini. Sodišče bi tudi moralo najprej vročiti tožbo tožencu in počakati na njegov odgovor. V pritožbi je še navedel, da je sodišče prve stopnje napačno štelo njegov zahtevek med primere, ki pridejo v poštev kot korekcija po pravnomočnosti sklepa o dedovanju, saj ne zahteva vzpostavitve stanja, kakršnega je pridobil s smrtjo zapustnice, niti ni vložil dediščinske tožbe ter ne zahteva korekcije sklepa zapuščinskega sodišča, temveč zahteva ugotovitev, da nepremičnina, ki je trenutno v lastni tožene stranke, spada v zapuščino po pokojni. Tožnik še meni, da so podani pogoji za izdajo začasne odredbe, saj je svojo terjatev do toženca natančno obrazložil, sodišče pa je spregledalo določbo, da pod določenimi pogoji ni potrebno dokazovati nevarnosti.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo. Po končanem zapuščinskem postopku pravnomočen sklep o dedovanju veže stranke, ki so sodelovale v zapuščinskem postopku (220. člen Zakona o dedovanju). Zato se lahko pravice do zapuščine uveljavljalo le v pravdnem postopku, nikakor pa se ne uvede ponovno zapuščinski postopek, kot to napačno navaja tožnik. Tožnik uveljavlja svoje pravice z ugotovitveno tožbo, za katero pa se pravni interes ne predvideva, temveč ga je potrebno posebej izkazati (drugi odstavek 181. člena Zakona o pravdnem postopku). Pritožbeno sodišča pritrjuje oceni prvostopenjskega sodišča, da tožnik posebnega pravnega interesa za ugotovitveno tožbo ni izkazal, pri tem pa pritožbeno sodišče še pojasnjuje, da ga niti ni mogel izkazati, saj ima v konkretnem primeru tožnik za uveljavljanje svoje pravice na voljo dajatveno tožbo, zaradi česar avtomatično odpade pravni interes za ugotovitveno. Stališče sodišča prve stopnje ne izhaja iz sklepanja, da spada tožnikov zahtevek med primere, ko pride v poštev korekcija odločitve zapuščinskega sodišča v pravdi, kot to napačno navaja tožnik, saj ti primeri pridejo v poštev, ko se uveljavlja dednopravna pravica, tožnik pa je že bil pravnomočno ugotovljen kot dedič. Dediči so pridobili zapuščino po zapustnici v trenutku njene smrti (132. Zakon o dedovanju). S smrtjo pokojne njeno upravičenje do ugotovitve deleža na skupnem premoženju ni prenehalo, temveč so njeno pravico pridobili dediči, med njimi tudi tožnik. Zato ima tožnik zahtevek lastninsko pravne narave za delež, ki mu pripada na sporni nepremičnini kot dediču pokojne, takšen zahtevek pa je lahko le dajatveni. Ker pa že imamo pravnomočen sklep o dedovanju, gre za samostojni zahtevek, kateri pa mora nujno vsebovati dajatveni del, saj bo lahko tožnik svojo pravico uveljavljal zgolj v tem postopku, ne pa na podlagi sodbe pravdnega sodišča v zapuščinskem postopku, kot to sam napačno navaja.

5. Tožnik navaja, da ne zahteva vzpostavitve stanja, kakršnega je pridobil s smrtjo zapustnice ter ne zahteva pravic na zapuščini, temveč zgolj zahteva, da se ugotovi, da je nepremičnina, v lasti tožene stranke del zapuščinske mase po pokojni. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da ravno iz razloga, ker ima tožnik pravico dajatvene narave, in sicer za solastninski delež, ki mu pripada po pokojni, ne more posebej izkazati pravnega interesa za ugotovitveni zahtevek.

6. Če bi hotel tožnik zgolj ugotovitev, da ½ sporne nepremičnine spada v zapuščino, bi moral o dejstvu, da je sporna nepremičnina nastala s skupnim delom v času zakonske zveze, čeprav je formalnopravni lastnik zgolj toženec, katero mu je bilo v času zapuščinskega postopka znano, obvestiti zapuščinsko sodišče. Slednje namreč v zapuščinskem postopku ugotavlja, katere nepremičnine spadajo v zapuščinsko maso. Po pravnomočnem sklepu o dedovanju, v katerem je bil tožnik ugotovljen kot eden izmed dedičev, pa ima tožnik na voljo zgolj dajatveni zahtevek, ki ga lahko uveljavlja v pravdi.

7. Tožnik za uveljavljanje svoje pravice vsekakor ni prekludiran, kot napačno navaja v pritožbi, tega prvostopenjsko sodišče niti ni trdilo, temveč mora tožbeni zahtevek pravilno postaviti. Pritožbeno sodišče se strinja s tožnikom, da lahko svoj zahtevek uveljavlja v pravdi tudi po pravnomočnosti sklepa zapuščinskega sodišča, vendar ne na podlagi določb Zakona o dedovanju, kot jih navaja (213/4,5), saj v konkretnem primeru ni šlo za situacijo, ko se stranka ne ravna po sklepu zapuščinskega postopka, ki stranko napoti na pravdo, ali za situacijo, ko sodišče stranke sploh ne napoti, temveč gre za situacijo, ko sodišče ni vedelo za del nepremičnine, ki spada v zapuščinsko maso, ker tožnik, čeprav je to vedel, ali kdo drug, sodišču tega ni povedal. Zato lahko tožnik po pravnomočnem sklepu o dedovanju uveljavlja, kot je bilo že zgoraj pojasnjeno, zgolj lastninsko pravni zahtevek na podlagi določb stvarnega prava.

8. Napačno je tudi stališče tožnika, da je lahko njegov zahtevek zgolj ugotovitveni, zato ker trenutno še ni znan obseg nepremičnine, ki spada v zapuščino. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, ker ima tožnik na voljo zgolj dajatveni zahtevek, mora zahtevek oblikovati kot zahtevo solastninskega deleža, za katerega meni, da mu gre, četudi bo potem v pravdi naknadno ugotovljeno, da je delež tožnika drugačen.

9. Iz povedanega izhaja, da tožnik ni izkazal pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Pravni interes je pri ugotovitveni tožbi procesna predpostavka, zato je tožba, če procesna predpostavka ni izkazana, nedopustna. Tako je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo določbo pravdnega postopka (prvi odstavek 274. člena Zakona o pravdnem postopku) in tožbo zavrglo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje tudi drugih določb pravdnega postopka ni nepravilno uporabilo.

10. Ker je sodišče tožbo zavrglo, je odpadla pravna podlaga za izdajo začasne odredbe, zato jo je prvostopenjsko sodišče pravilno zavrnilo.

11. Po povedanem pritožba tožnika ni utemeljena, pritožbeno sodišče pa tudi ni našlo nepravilnosti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku), zato je sklep sodišča prve stopnje potrdilo.