Jedro

1. Dejstvo, da je obdolženi podpisal dostavek v zapisniku, da se ne želi podpisati pod zapisano izjavo, njegovo sklicevanje v pritožbi, da je bila uporabljena sila za pridobitev izjave in možnost pridobitve zdravniškega spričevala kot dokaza o uporabljeni sili, bi pri odločanju v pritožbenem postopku lahko vzbujalo utemeljen sum, da je bila izjava izsiljena.

2. Določbi 2. odstavka 385. člena Carinskega zakona in določbi 1. in 2. odstavka 37. člena zakona o prekrških predpisujeta odvzem predmetov kot neobvezen, vendar ob različnih pogojih, zato ju ni mogoče uporabiti sočasno.

3. Zunajzakonski partner ni upravičen vložiti zahteve za sodno varstvo.

Izrek

Ob reševanju zahteve zagovornice kaznovanega za sodno varstvo se odločbi organov prve in druge stopnje po uradni dolžnosti razveljavita in zadeva vrne organu prve stopnje v novo odločanje. Zahteva za sodno varstvo se zavrže kot nedovoljena.

Obrazložitev

Z odločbo carinarnice je bil kaznovani spoznan za odgovornega carinskega prekrška po 2. točki 1. odstavka 370. člena v zvezi s 1. odstavkom 370. člena in kaznovan z denarno kaznijo, poleg tega pa mu je bil po 1. odstavku 387. člena CZ izrečen varstveni ukrep odvzema blaga, s katerim je storil carinski prekršek po 2. odstavku 85. člena pa še varstveni ukrep odvzema prevoznega sredstva - osebnega avtomobila, ki je služil za prevoz skritega orožja in s tem za storitev carinskega prekrška. Republiški senat za prekrške je z odločbo, navedeno v uvodu, zavrnil pritožbo zagovornice kaznovanega kot neutemeljeno in potrdil odločbo o prekršku organa prve stopnje. Zagovornica kaznovanega je vložila zahtevo za sodno varstvo, v kateri se sklicuje na razloga iz 1. točke 203. člena v zvezi s 5. točko 187. člena zakona o prekrških in iz 2. točke 203. člena v zvezi z 9. točko 186. člena zakona o prekrških. Prva navedena kršitev naj bi bila storjena zato, ker je bil kaznovanemu nepravilno odvzet osebni avtomobil, ki niti ni njegova izključna last, drugi razlog pa zato, ker se odločbi organov prve in druge stopnje opirata na izjavo kaznovanega, ki jo je dal pod pritiskom. Predlaga, naj se izpodbijana odločba organa druge stopnje spremeni tako, da se pritožbi zoper odločbo organa prve stopnje ugodi.

Po izdani odločbi organa druge stopnje je pri organu za prekršek prve stopnje vložila posebno zahtevo še solastnica avtomobila, ki navaja, da je odvzeti osebni avtomobil bil del skupnega premoženja, ki sta si ga pridobila s kaznovanim v zunajzakonski skupnosti, pa zato meni, da ji je treba vrniti polovico vrednosti tega avtomobila. I. Ob reševanju zagovorničine zahteve za sodno varstvo je bilo treba odločbi organov prve in druge stopnje po uradni dolžnosti razveljaviti.

Kakor je videti iz predloženega spisa, je zagovornica kaznovanega že v pritožbi smiselno uveljavljala, da je bila ob izdaji odločbe organa prve stopnje storjena bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 9. točki 186. člena zakona o prekrških. Pritožnica je navajala, da sklicevanje odločbe organa prve stopnje na obdolženčev zagovor ni pravilno, ker obdolženec pred tem organom v resnici ni ničesar izjavil in tudi ni podpisal zapisnika o zaslišanju, v katerem je zapisana vsebinsko enaka izjava kakor jo je pod pritiskom moral dati na policijski postaji. Organ druge stopnje teh kršitev o prisiljevanju obdolženca k izjavi sploh ni preverjal, pa čeprav je zagovornica v pritožbi kot možen dokaz o tem poleg nepodpisane izjave omenjala tudi zdravniško spričevalo o poškodbah obdolženca po ustih in zobeh. Organ druge stopnje se je, sodeč po razlogih v njegovi odločbi, zadovoljil zgolj s sklepanjem, da organ prve stopnje obdolženca nedvoumno ni prisiljeval, saj tega niti pritožba ne zatrjuje in da je s tem, ko je obdolženec na zapisniku o zaslišanju podpisal navedbo, da ne želi podpisati svoje izjave, potrjeno, da je neko izjavo pač moral dati. S takimi razlogi pa očitki o storjeni bistveni kršitvi določb postopkov o prekršku ne morejo biti prepričljivo zavrnjeni. Ne sme se spregledati, da se očitek o prisiljevanju ne nanaša na izjavo kakršnekoli vrste, marveč na takšno obdolženčevo izjavo, na katero se odločba organa prve stopnje izrečno opira, vsaj v tistem delu, ki zadeva oceno o obdolženčevi subjektivni krivdi, se odločba organa prve stopnje na kakšen drug dokaz razen na to izjavo ni mogla opreti. Po 9. točki 1. odstavka 186. člena zakona o prekrških je storjena bistvena kršitev določb postopka o prekršku, če se odločba opira na dokaz, na katerega se po navedenem zakonu ne more opirati. V 4. odstavku 114. člena istega zakona pa je predpisano, da se proti obdolžencu ne smejo uporabiti sila ali grožnja, da bi se dosegla kakšna njegova izjava ali priznanje, niti druga podobna sredstva, s katerimi bi se vplivalo na njegovo voljo pri izpovedovanju, če pa je taka obdolženčeva izpovedba bila pridobljena, pa nanjo ne bi bilo mogoče opreti odločbe o prekršku. Gledano z vidika pravkar navedene določbe je popolnoma nepomembno ali uradna oseba, ki je v danem primeru vodila postopek o prekršku, sama uporabljala silo zoper obdolženca ali pa jo je uporabil kdo drug. Tudi če je silo uporabil kdo drug, je uradna oseba organa prve stopnje s tem, ko je izsiljeno izjavo - vedoč ali ne vedoč za prisiljevanje - zapisala v uradnem zapisniku kot obdolženčevo izpovedbo in nato vsebino te izpovedbe upoštevala pri ocenjevanju dejstev in dokazov, objektivno povzročila, da se odločba opira na dokaz, na katerega se ne more opirati. Iz tega, da je obdolženec podpisal dostavek v zapisniku, da se ne želi podpisati pod zapisano izjavo, nikakor ni mogoče sklepati, da naj bi bilo njegovo sklicevanje na prisiljevanje neutemeljeno. Nasprotno, neposredno sklicevanje pritožbe na uporabo sile za pridobivanje izjave, predhodna izjava obdolženca, da ne želi podpisati svoje izsiljene izpovedbe in ponudba v pritožbi za možno pridobitev zdravniškega spričevala kot dokaza o uporabljeni sili proti obdolžencu so pač že pri odločanju v pritožbenem postopku lahko vzbujali utemeljen sum, da je bila izjava izsiljena. V takem položaju bi bil organ druge stopnje moral ukreniti vsaj to, da bi zaradi pravilne presoje o zatrjevani bistveni kršitvi določb postopka iz 9. točke 1. odstavka 186. člena zakona o prekrških, ki se tudi sicer mora ob reševanju pritožbe kogarkoli upoštevati po uradni dolžnosti, v skladu z določbami dopolni dokazni postopek. Za ugotovitev procesnopravnih dejstev, pomembnih za odločanje o vprašanju, ali je obdolženčeva izjava dokaz, na katerega se odločba sme oziroma ne sme opirati, bi bilo treba pridobiti ustrezna pojasnila od vseh, ki so kakorkoli sodelovali pri pridobitvi in zapisu te izjave. Glede na to, da določba 2. odstavka 21. člena Ustave Republike Slovenije izrečno prepoveduje izsiljevanje priznanj in izjav je tudi v postopku o prekršku v primeru, k o je podan utemeljen sum za bistveno kršitev določb kazenskega postopka zaradi opiranja odločbe na izsiljene izjave, treba razloge za ta sum temeljito raziskati, saj taka odločba, katere izdaja je spremljana s protiustavno kršitvijo človekovih pravic, ne more ostati v veljavi. Ker organ druge stopnje prikazanih pomembnih procesnih dejstev ni raziskal in ocenil, senat vrhovnega sodišča ob reševanju zahteve za sodno varstvo, v kateri se zagovornica ponovno sklicuje na isto bistveno kršitev določb postopka o prekršku in hkrati kot dokaz prilaga fotokopije stomatološkega potrdila o obdolženčevih poškodbah, dobljenih na dan njegovega zaslišanja, ni mogel zanesljivo presoditi utemeljenosti takega izpodbijanja.

Senat vrhovnega sodišča pa ob odločanju o zahtevi za sodno varstvo tudi ni mogel prepričljivo razsoditi o pravilni uporabi materialnega zakona pri izrekanju varstvenega ukrepa, s katerim je bil obdolžencu odvzet osebni avtomobil, uporabljen za storitev carinskega prekrška. K izpodbijani odločbi organa druge stopnje, je najprej treba pripomniti, da iz nje niti ni jasno razvidno, na kateri določbi zakona je sploh oprt izrečeni varstveni ukrep odvzema vozila, uporabljenega pri tihotapljenju pušk. Odločba organa prve stopnje, ki se glede izreka o tem varnostnem ukrepu opira na določbo 2. odstavka 385. člena CZ, v obrazložitvi navaja, da "bo izrečen varstveni ukrep odvzema osebnega avtomobila dosegel generalno - specialne namene in učinke kaznovalne politike". Tako obrazložitev je moč razlagati tako, da organ prve stopnje, ko je zasledoval le razloge generalne prevencije in kaznovalne politike, za izrek varstvenega ukrepa očitno ni uporabil prave podlage. Namreč, smotri in pogoji za izrekanje varstvenega ukrepa so pač povsem drugačni od smotrov in pogojev kaznovanja. Odločba organa druge stopnje, pa izrek varstvenega ukrepa odvzema avtomobila utemeljuje na protisloven način, ko po eni plati potrjuje uporabo določbe 2. odstavka 385. člena carinskega zakona, sočasno pa se sklicuje tudi na določbe 1. in 2. odstavka 37. člena zakona o prekrških, zaradi česar ni jasno, na kakšni pravni podlagi je pravzaprav bil varstveni ukrep izrečen. Res je, da obe omenjeni določbi predpisujeta odvzem predmeta kot neobvezen, vendar ob različnih pogojih, zato ju ni mogoče sočasno uporabiti. Kolikor se odločba organa druge stopnje sklicuje na pogoje 2. odstavka 37. člena zakona o prekrških, zaradi česar ni jasno, na kakšni pravni podlagi je pravzaprav bil varstveni ukrep izrečen. Res je, da obe omenjeni določbi predpisujeta odvzem predmeta kot neobvezen, vendar ob različnih pogojih, zato ju ni mogoče sočasno uporabiti. Kolikor se odločba organa druge stopnje sklicuje na pogoje 2. odstavka 37. člena zakona o prekrških, pri katerih se sme predmet vzeti tudi, če ni storilčeva last, povsem neustrezno utemeljuje odvzem osebnega avtomobila z razlogi splošne varnosti in varovanja življenja ljudi. Ni nobenega dvoma, da so taki razlogi obstajali pri tihotapljenih puškah, katere so bile sicer kaznovanemu odvzete v posebni odločbi o varstvenem ukrepu, ni pa razumljivo, zakaj naj bi isti razlogi obstajali tudi pri osebnem avtomobilu, posebej še zato, ker ni bilo ugotovljeno, da bi bil kakorkoli predelan in zato nevarnejši od drugih istovrstnih vozil, ki se vsakodnevno prepeljujejo čez mejne prehode.

Glede na zgoraj obrazloženo senat Vrhovnega sodišča uporabe zakona v izpodbijani odločbi iz vidika v zahtevi za sodno varstvo zatrjevanih kršitev procesnih in materialnih določb sploh ni mogel preizkusiti. Zaradi tega je moral ob reševanju zahteve za sodno varstvo uporabiti določbi 207. a člena in 222. člena zakona o prekrških, se pravi, da je moral zaradi precejšnjega dvoma o resničnosti odločilnih dejstev, ugotovljenih v odločbi, zoper katero je bila zahteva vložena, razveljaviti odločbi organov druge in prve stopnje ter zadevo predložiti v novo odločanje organu prve stopnje.

II.

Kolikor je vlagateljica želela s svojo vlogo, naslovljeno kot zahteva, povzročiti, da naj se pravnomočna odločba z vidika njenih trditev preizkusi v okviru sodnega varstva, je tako njeno zahtevo treba zavreči. Glede na to, da po izrečni določbi 1. odstavka 200. člena zakona o prekrških zahtevo za sodno varstvo smejo vložiti le kaznovani, njegov zakoniti zastopnik ali zagovornik, imenovano podpisnico vloge ni mogoče šteti kot upravičeno vlagateljico zahteve za sodno varstvo.

Glede na to, da je zahtevo za sodno varstvo podala oseba, ki je ni imela pravico podati, je to zahtevo bilo treba v skladu z določbo 2. odstavka 204. člena zakona o prekrških zavreči kot nedovoljeno.