Jedro

Kljub temu da je izpolnitev obveznosti v dogovorjenem roku odvisna tudi od upravnih organov oziroma tretjih oseb, sporazumno dogovorjene obveznosti zaradi tega niso niti nedopustne niti nemoralne.

Zahtevek za znižanje pogodbene kazni je treba upoštevati samo, dokler stranka pogodbene kazni ne plača, ko pa jo plača, je šteti, da je plačala, kar je bila dolžna in zahtevka na znižanje nima več.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se ugodi in se: - sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tudi zahtevek tožeče stranke iz točke III. in IV. izreka izpodbijane sodbe - v točki VII. in VIII. izreka se sodba sodišča prve stopnje razveljavi in zadeva v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno odločbo je sodišče prve stopnje v točki I. in II. izreka odločilo o spremembi tožbe M. P. (v nadaljevanju tožeča stranka), v točki III. je ugotovilo delno ničnost kupoprodajne pogodbe št. SV 509/01, sklenjene v obliki notarskega zapisa dne 18.9.2001 (v nadaljevanju Pogodba) v delu, ki se nanaša na jamstvena zneska v višini 15.000.000,00 SIT in 16.000.000,00 SIT, v točki IV. ugotovilo terjatev tožeče stranke do M. G. d.o.o. (v nadaljevanju tožena stranka) v višini 62.994,66 EUR ter nasprotno terjatev tožene stranke v višini 71.319,80 EUR in ju pobotalo ter v točki V. zavrnilo zahtevek tožeče stranke na ugotovitev ničnosti celotne pogodbe. Hkrati je v točki VI. zavrnilo preostale tožbene zahtevke tožeče stranke, v točki VII. pa tudi zahtevek tožene stranke po nasprotni tožbi za plačilo 58.798,57 EUR s pripadki. V točki VIII. izreka je bilo odločeno še, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Zoper takšno odločitev sodišča prve stopnje v III., IV., VII. in VIII. točki izreka izpodbijane sodbe se je po svojem pooblaščencu pravočasno pritožila tožena stranka, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl., v nadaljevanju ZPP), s tem, da se izrecno pritožuje iz razloga napačne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev postopka, smiselno pa tudi iz razloga napačno ugotovljenega dejanskega stanja. Tožena stranka predlaga, naj sodišče druge stopnje sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da zavrne zahtevek tožeče stranke na ničnost točk 3.3. in 3.4. pogodbe (posledično tudi dajatveni zahtevek) in ugodi nasprotnemu zahtevku tožene stranke. V svoji pritožbi opozarja na nejasnost in pavšalnost razlogov za delno ničnost, saj ostaja nejasno, ali sta nemoralni sporni točki pogodbe ali njuna podlaga. Prvostopno sodišče se ne opredeli do primernosti 6 mesečnega roka, ki ga je tožeča stranka imela za pribavo zahtevanih dovoljenj in uskladitev katastrskih podatkov, prav tako pa ne drži, da je tožeča stranka notarju v roku predložila uporabno dovoljenje. V zvezi s tem tožena stranka opozarja na listine v spisu in na notarjevo izpoved ter hkrati poudarja, da je bil pogoj za izplačilo jamstvenih zneskov kumulativna izpolnitev obeh zavez. Tožena stranka meni, da sodišče prve stopnje ne bi smelo obravnavati zavez iz 3.3. in 3.4. točke pogodbe izven konteksta celotne pogodbe, saj bi brez obeh zavez tožeče stranke pogodbena kupnina znašala znatno manj. Predvsem pa tožena stranka nasprotuje stališču, da gre pri zavezah iz točke 3.3. in 3.4. pogodbe za nedopustno, nemoralno in nemogočo zavezo tožeče stranke. Tožeča stranka se je zavezala, da bo v 6 mesecih poskrbela za ureditev meje in pridobila potrebna dovoljenja, takšna zaveza pa ni v sodobnem pogodbenem pravu nič nenavadnega in se pojavlja v najrazličnejših vrstah pogodb. Tožena stranka kot primer navaja gradbene pogodbe, v katerih sta začetek ali zaključek pogodbenega roka (in z njim povezana pogodbena kazen) pogosto vezana na pridobitev oz. celo pravnomočnost gradbenega ali uporabnega dovoljenja. Obe dovoljenji sta pogojeni s postopkom pred upravnim organom, a to še ne pomeni, da bi bilo tovrstno določilo nično, čeprav je pridobitev dovoljenj v določeni meri odvisna od upravnih organov. V zvezi z dopustnostjo takšnih zavez tožeča stranka izpostavlja institut obljube dejanja tretjega (130. člen Obligacijskega zakonika, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nasl., v nadaljevanju OZ). Prvostopno sodišče je docela prezrlo, da je delo upravnih organov časovno predvidljivo in da upravni postopki potekajo v okviru zakonsko določenih rokov. Pogodbeni stranki sta se dogovorili za zadržanje kupnine do izpolnitve določenih pogojev, zaveza, da tožeča stranka pridobi upravna dovoljenja in uskladi katastrsko stanje, pa ni nemogoča, enako kot ni nedopustna ali nemoralna predvidena odgovornost oziroma „jamstvo“ za neizpolnitev. Tožeča stranka za neizpolnitev svoje zaveze odgovarja v smislu vračila jamstvenih zneskov, pri zavezi je šlo namreč za obligacijo rezultatov z dovoljeno odškodninsko posledico, zato takšna zaveza ne more biti nemoralna. Sicer pa sodišče prve stopnje glede na svojo odločitev o delni ničnosti ni upoštevalo pravil o vračanju prejetega v primeru ničnosti (čl. 104 Zakona o obligacijskih razmerjih, Ur. l. SFRJ, št. 29/1978 in nasl., v nadaljevanju ZOR). Sodišče prve stopnje je torej zmotno ugodilo zahtevku tožeče stranke na plačilo 62.994,66 EUR (prej 15.096.041,36 SIT). Glede njenega zahtevka po nasprotni tožbi pa tožena stranka izpostavlja, da ni res, da ji škoda še ni nastala, saj je izkazano položila sodni depozit in je tožnikov upnik znesek tega depozita izkazano prejel. Nejasno je tudi, zakaj vzročna zveza med ravnanjem tožeče stranke in zatrjevano škodo ni podana oziroma je pretrgana. Povezanost kršitve pogodbe s strani tožeče stranke s položitvijo sodnega depozita v korist tožnikovega upnika je nedvomno podana. Tožena stranka v zvezi z nasprotno tožbo izrecno izpostavlja še to, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do zakonite subrogacije kot (druge) utemeljene pravne podlage nasprotne tožbe. V smislu 275. člena OZ gre namreč za situacijo, ko je tožena stranka poplačala tuj dolg ter nesporno imela pravni interes za to poplačilo, saj je bila na njeni nepremičnini zaznamovana izvršba tožnikovega upnika.

Tožeča stranka na vročeno pritožbo tožene stranke ni odgovorila, je pa vložila svojo pritožbo, glede katere je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 7.5.2009 ugotovilo, da je bila umaknjena zaradi neplačila sodne takse.

Pritožba je utemeljena.

Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe in iz Pogodbe, sta se pravdni stranki dogovorili, da se odpre notarski depozitni račun, na katerega je tožena stranka nakazala celotni znesek kupnine za kupljeno nepremičnino. Dogovorjeno je bilo, da tožeča stranka s podpisom pogodbe poda kupcu asignacijsko pooblastilo, ki ga je tožena stranka sprejela, ter da se bodo iz sredstev kupnine z notarskega depozitnega računa izvedla asignacijska nakazila, ki so se tudi dejansko izvedla. V točki 1.7 Pogodbe je bilo določeno, da se bodo v primeru neuspešne izvršitve obveznosti tožeče stranke in neuskladitve stanja z določbami točke 1.4. oziroma neizpolnitve jamstva in obveznosti ter nepridobitve dovoljenj iz točke 5.2., na zadnji dan po poteku rokov iz točke 3.3. in točke 3.4. Pogodbe, toženi stranki z notarskega depozitnega računa samodejno povrnila sredstva kupnine v višini, kot je opredeljena v točkah 3.3. in 3.4. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane sodbe, je sodišče prve stopnje ocenilo, da zaveze iz Pogodbe, ki jih je sprejela tožeča stranka, ne predstavljajo oderuških določil v smislu 141. člena ZOR, ki se glede na določilo 1060. člena OZ in čas nastanka pogodbenega razmerja uporabljajo v konkretni zadevi. Kljub navedeni ugotovitvi pa je presodilo, da so zaveze iz 3.3. in 3.4. točke Pogodbe v nasprotju z določilom 103. člena ZOR oziroma, da so nične. Posledično je ugodilo zahtevku tožeče stranke v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 15.096.041,36 SIT, ki je bil nakazan toženi stranki z notarskega depozitnega računa.

Kot je zapisalo sodišče prve stopnje na str. 10-11 obrazložitve izpodbijane sodbe sta po oceni sodišča prve stopnje nedopustni zavezi tožeče stranke, opredeljeni v točki 3.3. in 3.4., v delu, s katerim je določeno, da v kolikor postopek pridobitve dovoljenj ne bo zaključen z izdanim uporabnim in obratovalnim dovoljenjem v roku 6 mesecev od dneva nakazila kupnine na notarski depozitni račun in v kolikor tožeča stranka obeh dokazil iz obeh alinej točke 3.4. ne bo uspela predložiti v roku 6 mesecev od dneva nakazila kupnine na notarski depozitni račun, se bo na zadnji dan šestmesečnega roka jamstveni znesek z notarskega depozitnega računa skupaj z depozitnimi pripadki vrnil toženi stranki. Zavezi tožeče stranke sta po mnenju sodišča prve stopnje nedopustni, ne glede na to, da je tožena stranka ponudila tožeči stranki, naj sama postavi rok. Sodišče prve stopnje se strinja z navedbami tožeče stranke, da se ni mogoče zavezati, da bo npr. pridobil uporabno in obratovalno dovoljenje v določenem roku, saj rok ni odvisen le od njega samega, temveč zlasti od upravnega organa, ki dovoljenje izda. Ker pridobitev dovoljenj v roku zaradi narave stvari in upravnega postopka ni odvisna le od tožeče stranke, se posameznik ne more zavezati, da jih bo pridobil v določenem roku, zato je nemoralno in nemogoče zahtevati, da bi nekdo odgovarjal in jamčil za pridobitev takšnih dovoljenj s svojim osebnim premoženjem. Enako stališče je zavzelo tudi glede pridobitve odločbe geodetske uprave in pred tem izvedbe celotnega postopka odmere zemljišča, pridobitve soglasij sosedov, saj navedeno ni odvisno le od tožeče stranke same, temveč od vrste drugih dejavnikov in okoliščin in je tudi zato nedopustno od nekoga zahtevati zavezo za izpolnitev in izpolnitev v takem roku. Takšno stališče sodišča prve stopnje ni pravilno.

Tožena stranka v svoji pritožbi izpostavlja vrsto utemeljenih razlogov, zakaj je navedeno stališče sodišča prve stopnje nepravilno, med drugim kot primer navaja gradbene pogodbe, v katerih sta začetek ali zaključek pogodbenega roka (in z njim povezana pogodbena kazen) pogosto vezana na pridobitev oz. celo pravnomočnost gradbenega ali uporabnega dovoljenja. Po oceni sodišča druge stopnje gre pri zavezah iz točke 3.3. in 3.4. namreč za, sicer netipičen, dogovor o pogodbeni kazni (ZOR členi 270-276). Takšna opredelitev pravne narave spornih zavez izhaja tudi iz druge alineje točke II. tožbe tožeče stranke z dne 5.1.2005. Pravdni stranki sta se dogovorili za nedenarno obveznost, in sicer, da mora tožeča stranka sodelovati pri zaključku postopka pridobitve uporabnega in obratovalnega dovoljenja za nepremičnino, tako da bodo dovoljenja za opravljanje poslovnih dejavnosti tožene stranke v nepremičnini pridobljena najkasneje v roku iz točke 3.3. (točka 5.2 v povezavi z točko 3.3.) in da mora uskladiti potek meje nepremičnine v ustreznih evidencah (točka 1.4. Pogodbe). Hkrati bi morala v skladu s točko 3.4. predložiti o navedenem ustrezna dokazila. Višino dogovorjene kazni predstavljata oba „jamstvena“ zneska, pri čemer je netipičen, glede na siceršnje dogovore o pogodbeni kazni, dogovor o načinu izplačila, po katerem se jamstvena sredstva oziroma pogodbena kazen izplača samodejno iz zneska plačane kupnine, ki jo je tožena stranka predhodno nakazala na notarski depozitni račun.

Sodišče druge stopnje se strinja s pritožbenimi navedbami tožene stranke, da dogovorjene zaveze niso niti nedopustne niti nemoralne, kljub temu, da je izpolnitev zavez v dogovorjenem roku odvisna tudi od upravnih organov oziroma tretjih oseb. Prav tako sodišče druge stopnje ocenjuje, da je zaveze tožeče stranke objektivno mogoče izpolniti v 6 mesečnem roku ne glede na potrebo po upravnih postopkih (ne gre torej za obveznosti, ki jih je nemogoče izpolniti v 6 mesecih). Tožeča stranka se je z dogovorjenimi roki strinjala, o posledicah, če se rokov ne bo držala in če ne bo predložila dokazil, pa je bila opozorjena tudi s strani notarja. V skladu s četrtim odstavkom 273. člena ZOR ima upnik pravico zahtevati tako izpolnitev obveznosti kot pogodbeno kazen. Slednja je bila toženi stranki nakazana 26.2.2002 s strani notarja, glede na to, da mu niso bila pravočasno predložena zahtevna dokazila s strani tožeče stranke. Četudi zdrži ugotovitev sodišča prve stopnje, da po določbah novele Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-F, Ur. l. RS, št. 45/01) pridobivanje obratovalnih dovoljenj ni bilo več potrebno, pritožba utemeljeno opozarja, da ne držijo ugotovitve sodišča prve stopnje, da je bilo uporabno dovoljenje predloženo v roku 6 mesecev. Kot izhaja iz listin v spisu je bilo nakazilo opravljeno 27.9.2001 (priloga C6), iz same trditvene podlage tožeče stranke pa izhaja, da je bilo uporabno dovoljenje na firmo tožene stranke in dejavnost, ki jo opravlja tožena stranka izdano 22.5.2003 (glej točko XV. Pripravljalne vloge tožeče stranke z dne 3.5.2005 na str. 2 in prilogo A9; Uporabno dovoljenje z dne 18.2.2002 na listovni številki C50, na katerega se tožeča stranka sicer ni izrecno sklicevala, se namreč ne glasi na toženo stranko, temveč na tožečo stranko in njeno dejavnost). Zahteva po točki 3.3. pa je bila pridobitev obeh dovoljenj pred sprostitvijo zneska 16.000.000,00 SIT s pripadki. Hkrati je bilo za prenakazilo drugega jamstvenega zneska v višini 15.000.000,00 SIT s pripadki kumulativno zahtevano dokazilo o izpolnitvi obveznosti iz točke 3.3. Pogodbe in dokazilo o usklajenosti stanja v skladu z določbami točke 1.4. Pogodbe. Odločba o parcelaciji, ki dokazuje slednje (priloga A15) nosi datum 14.12.2005, kar pomeni, da tudi ta ni bila predložena v 6-mesečnem roku.

Ker zaveze niso bile izpolnjene v dogovorjenem roku, je notar pravilno nakazal preostali „jamstveni“ znesek oziroma pogodbeno kazen v višini 15.096.041,36 SIT toženi stranki v skladu s Pogodbo. 274. člen ZOR predvideva možnost zmanjšanja pogodbene kazni, če sodišče spozna, da je glede na vrednost in pomen predmeta obveznosti nesorazmerno visoka, vendar je v teoriji sprejeto načelo, da je treba znižanje upoštevati samo dokler stranka pogodbene kazni ne plača, ko pa jo plača, je šteti, da je plačala, kar je bila dolžna in zahtevka na znižanje nima več (Stojan Cigoj, Obligacijska razmerja – zakon o obligacijskih razmerjih s komentarjem, ČZ Uradni list SR Slovenije, Ljubljana, 1978, str. 283). Sodišče druge stopnje se s takim stališčem strinja in glede na dogovorjen način plačila v notarskem zapisu in izvedeno plačilo preko notarja je šteti, da tožeča stranka zahtevka za zmanjšanje pogodbene kazni nima več od nakazila dalje.

Upoštevajoč zgoraj navedeno, je sodišče druge stopnje na podlagi 358. člena ZPP izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je zavrnilo tudi zahtevek tožeče stranke opredeljen v točki III. in IV. izreka izpodbijane sodbe. Z zavrnitvijo dajatvenega tožbenega zahtevka tožeče stranke za plačilo 15.096.041,36 SIT v točki IV. izreka postane pobotni ugovor tožene stranke nepotreben in brezpredmeten, saj ni bil postavljen v obliki nasprotne tožbe.

Pritožba je utemeljena tudi glede zavrnitve nasprotnega tožbenega zahtevka. Sodišče prve stopnje je v zvezi s slednjim ugotovilo, da je podlago zahtevka iz nasprotne tožbe iskati v jamstveni izjavi tožnika o neobstoju obveznosti, ki bi se nanašale na prodano nepremičnino. Kot je navedlo sodišče prve stopnje, iz jamstvene izjave (priloga C14) izhaja, da v kolikor bi se izkazalo, da poleg navedenih obstoji še kakršnakoli druga obveznost prodajalca, ki bi se nanašala na nepremičnino, se obvezuje, da bo tako obveznost takoj poravnal oziroma uredil na tak način, da ne bo imela nikakršnih vplivov na nepremičnino ali nemoteno posest nepremičnine. Ker obveznosti po jamstveni izjavi niso bile izpolnjene, je upnik tožeče stranke lahko dosegel zaznambo izvršbe na nepremičnino, še preden je prišlo do zemljiškoknjižnega prenosa le-te na toženo stranko. Ugotovljeno je bilo tudi, da je tožena stranka delno poravnala dolg tožeče stranke v višini 58.789,57 EUR z nakazilom dne 22.5.2008 (priloga B10). Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje zaključilo, da škoda oziroma zmanjšanje premoženja tožene stranke zaradi plačila sodnega depozita z dnem vložitve nasprotne tožbe (1.3.2007) še ni nastala ter da je bila s plačilom sodnega depozita pretrgana vzročna zveza. Ker niso bili izkazani oziroma izpolnjeni vsi elementi odškodninske odgovornosti, se sodišče prve stopnje ni ukvarjalo z ugovorom zastaranja in je zahtevek po nasprotni tožbi zavrnilo.

V zvezi z navedenim sodišče druge stopnje ugotavlja, da je za obstoj škode sicer relevantno stanje ob zaključku glavne obravnave in ne dan vložitve nasprotne tožbe. Kljub temu pa tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da do škode v zatrjevani obliki (še) ni prišlo. Tožena stranka namreč zatrjuje, da ji je škoda nastala z izplačilom upnika tožeče stranke, kar pa ne drži, saj je z izplačilom prišlo do subrogacije v smislu 275. člena OZ in je upnikova terjatev po samem zakonu prešla na toženo stranko z vsemi stranskimi pravicami. Premoženje tožene stranke se torej ni zmanjšalo, temveč je zgolj zamenjalo obliko; prej so premoženje predstavljala denarna sredstva v višini 58.789,57 EUR, sedaj pa to premoženje predstavlja terjatev, ki jo ima tožena stranka do tožeče stranke. Ker ne obstoji ena izmed predpostavk odškodninske odgovornosti (zatrjevana škoda dejansko še ni nastala) je sodišče prve stopnje torej pravilno zavrnilo odškodninski tožbeni zahtevek.

Ne glede na povedano pa pritožba utemeljeno izpostavlja, da se sodišče prve stopnje z ničemer ni opredelilo do zakonite subrogacije kot druge zatrjevane pravne podlage (očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), zato je sodišče druge stopnje odločitev v točki VII. izreka izpodbijane sodbe razveljavilo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP. Sodišče prve stopnje v tej smeri ni odločilo niti o predlagani spremembi tožbenega zahtevka podani na zadnji glavni obravnavi niti (posledično) ni podalo nikakršnih razlogov o pomenu zakonite subrogacije za odločitev v tej zadevi. Navedene pomanjkljivosti bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti.

V posledici delne razveljavitve sodbe sodišča prve stopnje je bila razveljavljena tudi izpodbijana stroškovna odločitev v točki VIII. izreka izpodbijane sodbe. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje na novo odmeriti stroške glede na spremenjen uspeh.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na četrtem v povezavi s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.