Jedro

Z razlogovanjem toženke, kot ga je ta podala v svojem sklepu, se ni mogoče strinjati. Že sama gramatikalna razlaga 37. člena ZKme-1 ne daje podlage za takšno postopanje. Prvi odstavek 37. člena ZKme-1 namreč predpisuje (le) fikcijo, kdaj šteti odločbo za vročeno, ne pa tudi fikcije, da je datum odpreme enak datumu izdaje odločbe. Kot datum odpreme pa je mogoče šteti datum, ki je kot tak tako označen na odločbi. Nedvomno je šteti, da je bil datum odpreme prvostopne odločbe 7. 5. 2012, ki je bil kot tak označen na odločbi oziroma kuverti te odločbe in ne 18. 4. 2012, kot to meni drugostopni organ, ne glede na opozorilo prvostopnega organa v obrazložitvi odločbe.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Ministrstva za kmetijstvo in okolje, št. 33101-155/2013/2 z dne 6. 9. 2013, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 15,00 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je drugostopni organ zavrgel pritožbo tožnika, zavrnil zahtevek za povračilo stroškov upravne takse ter še sklenil, da stroški postopka niso bili priglašeni. V obrazložitvi je navedel, da je prvostopni organ odločil o zahtevkih KOP tožnika z odločbo, št. 33101-14077/2011/10 z dne 18. 4. 2012. Zoper to odločbo je tožnik vložil pritožbo 30. 5. 2012. Drugostopni organ je ugotovil, da je pritožba vložena prepozno. Po 37. členu Zakona o kmetijstvu (v nadaljevanju ZKme-1) se (med drugim) odločbe organa vročajo z navadno vročitvijo, šteje pa se, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi in sklepu oziroma posamičnem aktu. Iz prvostopne odločbe tudi izhaja, da je bil tožnik v pravnem pouku pravilno opozorjen na 15-dnevni pritožbeni rok, kakor tudi na citirani 37. člen ZKme-1, izrecno pa še, da je datum odpreme enak datumu izdaje odločbe. Prvostopna odločba je bila izdana 18. 4. 2012. V tej zadevi se tako šteje, da je bila prvostopna odločba vročena tožniku 8. 5. 2012. Petnajstdnevni rok je pričel teči 9. 5. 2012, iztekel pa se je (glede na 100. člen Zakona o splošnem upravnem postopku – v nadaljevanju ZUP) 23. 5. 2012. Pritožbo pa je – kot že navedeno – tožnik vložil 30. 5. 2012, torej prepozno. Organ je zato sklenil, kot izhaja iz izreka tega sklepa.

2. Tožnik je v tožbi uvodoma povzel potek dosedanjega postopka, navedel, da ima odločba datum izdaje 18. 4. 2012, kar je po obrazložitvi v odločbi tudi datum odpošiljanja odločbe. Iz kuverte pa je razvidno, da je bila odločba odposlana 7. 5. 2012, torej 19 dni po dnevu, ko naj bi bilo opravljeno odpošiljanje. Odločba je bila po 37. členu ZKme-1 ''teoretično'' vročena 20. dan po datumu na odločbi, po mnenju drugostopnega organa 8. 5. 2012, tožnik pa je odločbo prejel šele 15. 5. 2012, kar pomeni, da je bil njegov pritožbeni rok dolg le 8 dni in ne zagotovljenih 15 dni, in od tega datuma dalje je štel tudi pritožbeni rok, zato je njegova pritožba pravočasna. Tožnik se zaveda, da je država želela s posebno ureditvijo doseči predvsem pospešitev postopkov in znižanje stroškov, kar pa ne pomeni, da sme zaradi zasledovanja ekonomskih ciljev poseči v zagotovljeno pravico do pritožbe po 25. členu Ustave RS. Načelo ekonomičnosti postopka je v ZUP navedeno kot zadnje načelo, šele ko so vsa načela izpolnjena. V tem primeru je bilo kršeno načelo zakonitosti, načelo varstva pravic strank in pravica do pritožbe. Z zavlačevanjem vročanja uradnega pisanja prvostopni organ tožniku ne sme skrajšati pritožbenega roka. V skrajnem primeru se lahko zgodi, da bi bila pošiljka z odločbo na pošto oddana po poteku 35 dni, kar pomeni, da bi minilo 20 dni, ki so namenjeni vročanju z navadno pošto, minilo pa bi tudi 15 dni za pritožbo. S takim ravnanjem bi bila stranke brez možnosti pravnega sredstva. Naslovno sodišče je v sodbi, I U 613/2012, navedlo, da se mora stranka zavedati predpisanih rokov in v primeru, da pravočasno ne prejme odločbe oziroma sklepa, poskrbeti, da na to pravočasno opozori organ. Tožnik je opozoril, da rok, v katerem bi lahko opozoril prvostopni organ, da odločbe ni prejel, še ni minil po ZKme-1. Po 37. členu Uredbe o izvedbi ukrepov kmetijske politike za leto 2011 se odločbe izdajo najpozneje do 30. 4. 2012, odločbe KOP pa v roku 2 let, torej najpozneje do 30. 5. 2013. V sodbi, I U 613/2012, pa je bil datum izdaje odločbe 31. 1. 2011, datum pošiljanja pa 7. 2. 2011, torej v dopustnih in razumnih mejah, v njegovem primeru pa mu je počasno vročanje ''vzelo'' 7 dni pritožbenega roka. Predlagal je odpravo izpodbijanega sklepa in da sodišče ugotovi, da je bila pritožba pravočasna, zahteval pa je tudi povrnitev vseh stroškov postopka v roku 15 dni od prejema odločbe sodišča, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi za čas zamude, vse pod izvršbo. Pripomnil je še, da na odločbi ni napisan datum odpreme, ampak je le v drobnem tisku v obrazložitvi navedeno, da je datum odpreme enak datumu izdaje odločbe. Namesto datuma odpreme pa je na odločbi napisan datum pošiljanja, torej datum, ko naj bi odločbe dejansko poslali na pot. Odločbe DURS ali CURS imajo na odločbi eksplicitno napisan datum odprave, ki je enak datumu odpošiljanja odločbe in ne datumu izdaje odločbe. Opisano sporno postopanje prvostopnega organa tako po tožnikovem mnenju zavede večino prejemnikov te odločbe glede na ostale upravne postopke.

3. Toženka je v odgovoru na tožbo prerekala navedbe tožnika, opozorila na sodbo, I U 613/2012 z dne 12. 3. 2013, in predlagala zavrnitev tožbe.

4. Tožba je utemeljena.

5. V obravnavanem primeru je sporno zavrženje tožnikove pritožbe zoper odločbo prvostopnega organa, št. 33101-14077/2011/10 z dne 18. 4. 2012. 6. Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je drugostopni organ pritožbo tožnika zavrgel iz razloga, ker jo je tožnik vložil prepozno glede na 37. člen ZKme-1. Ta določa, da se odločbe in sklepi organa prve stopnje s področja ukrepov kmetijske politike, razen odločb o vračilu sredstev, in posamični akti iz naslova vodenja evidence imetnic ali imetnikov rejnih živali in evidence rejnih živali, vročajo z navadno vročitvijo. Šteje se, da je vročitev opravljena 20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi in sklepu oziroma na posamičnem aktu (prvi odstavek). Stranka lahko pisno obvesti pristojni organ prve stopnje, da odločbe ali sklepa ni prejela, v roku 30 dni od datuma, do katerega morajo biti izdane odločbe za posamezen ukrep. Datum je določen v predpisih iz 10. člena tega zakona (drugi odstavek). Pristojni organ prve stopnje v primerih iz prejšnjega odstavka odločbo ali sklep vroči z osebno vročitvijo (tretji odstavek).

7. Drugostopni organ je svojo odločitev sprejel na podlagi naslednjih ugotovljenih dejstev: - da je bila prvostopna odločba izdana 18. 4. 2012, - da je bil v obrazložitvi te odločbe tožnik opozorjen na 37. člen ZKme-1, kakor tudi, da je datum odpreme enak datumu izdaje odločbe, - da je bila prvostopna odločba z dne 18. 4. 2012 tožniku vročena 20. dan od odpreme, kar pomeni 8. 5. 2012, - da je pričel pritožbeni rok teči 9. 5. 2012 in se je iztekel 23. 5. 2012 ter – da je tožnik vložil pritožbo 30. 5. 2012, torej prepozno.

8. Tožnik ugovarja, da je razlogovanje organa, kot je povzeto v 7. točki obrazložitvi te sodbe, napačno, zlasti glede na označbo datuma odpošiljanja, kot izhaja iz kuverte prvostopne odločbe, tj. 7. 5. 2012, tožnik pa je tudi sicer odločbo prejel šele 15. 5. 2012 in ne 8. 5. 2012, kot naj bi se štelo glede na 37. člen ZKme-1, zaradi česar mu je bilo glede na ''odvzem'' 7 dni pritožbenega roka poseženo v ustavno pravico do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.

9. Sodišče pritrjuje tožniku, da se s razlogovanjem organa, kot ga je ta podal v svojem sklepu, ni mogoče strinjati. Že sama gramatikalna razlaga 37. člena ZKme-1 organu podlage za takšno postopanje ne daje. Prvi odstavek 37. člena ZKme-1 namreč predpisuje (le) fikcijo, kdaj šteti odločbo za vročeno (20. dan od dneva odpreme, navedenega na odločbi in sklepu oziroma na posamičnem aktu), ne pa tudi fikcije, da je datum odpreme enak datumu izdaje odločbe. Kot datum odpreme pa je mogoče šteti datum, ki je kot tak (tj. kot datum odpreme) tako označen na odločbi. V prvostopni odločbi ni izrecno navedeno, da je datum odpreme odločbe 18. 4. 2012, na kuverti odločbe pa je kot datum pošiljanja naveden datum 7. 5. 2012. 10. Po Slovarju slovenskega knjižnega jezika je beseda ''odprema'' glagolnik od ''odpremiti'', ta pa pomeni odposlati, odpraviti. Beseda ''pošiljanje'' pa je glagolnik od ''pošiljati'', kar pa pomeni ''delati, da pride kaj na določen kraj, naslov, navadno z določenim namenom''. Glede na obrazloženi pomen besed ''odprema'' in ''pošiljanje'' je torej nedvomno šteti, da je bil datum odpreme prvostopne odločbe 7. 5. 2012, ki je bil kot tak označen na odločbi oziroma kuverti te odločbe in ne 18. 4. 2012, kot to meni drugostopni organ, ne glede na opozorilo prvostopnega organa v obrazložitvi odločbe (v zadnjem delu obrazložitve je prvostopni organ poleg opozorila na 37. člen ZKme-1 res tudi navedel, da je datum odpreme te odločbe enak datumu izdaje te odločbe). Kot že pojasnjeno v 9. točki obrazložitve te sodbe, za tako razlago prvostopni organ namreč ni imel podlage v zakonu, zaradi česar stranka tudi ne more trpeti posledic, ki so nastale zaradi napačne razlage zakona s strani organa. Če bi sodišče sprejelo razlago organa, bi to lahko tudi pomenilo, da bi prvostopni organ odločbo poslal stranki ne samo po izteku 20 dni od datuma izdaje odločbe (kot se je to skoraj zgodilo v obravnavanem primeru, ko je bila odločba očitno poslana tožniku 19. dan od datuma izdaje odločbe), temveč (v morebiti bolj ekstremnih situacijah) tudi po izteku 35 dni in bi stranka zaradi prepočasne vročitve zamudila rok za pritožbo, še preden bi odločbo prejela, pri tem pa tudi še ne bi nastopila situacija iz drugega odstavka 37. člena ZKme-1, ko lahko stranka obvesti pristojni organ, da ustreznega akta še ni prejela v tam določenem roku. Na drugačno razlago te določbe po presoji sodišča tudi ne napotuje obrazložitev predloga ZKme-1 (Poročevalec DZ, št. 25/2008 z dne 19. 2. 2008), po katerem se zaradi velikega števila istočasno izdanih odločb in visokih stroškov vročanja predlaga navadno vročanje, kot ga pozna ZDavP-1, posledično pa se zato zahteva od strank in organa aktivnejšo vlogo v postopku, predvsem se zahteva od strank zavedanje predpisanih rokov in v primeru, da pravočasno ne prejmejo odločbe oziroma sklepa, da poskrbijo, da na to pravočasno opozorijo organ. Določbe predpisa morajo namreč biti - ne glede na razloge za njihov sprejem ali pa zlasti zaradi tega - jasne ter nedvoumne in to na način, da ni možna njihova različna interpretacija, ki bi lahko privedla do različnega obravnavanja enakih pravnih položajev in s tem do kršitve načela pravne varnosti (22. člen Ustave RS). Sodišče še dodaja, da s to sodbo odstopa od stališča, sprejetega v sodbi naslovnega sodišča, I U 613/2012 z dne 12. 3. 2013, iz razlogov, navedenih v obrazložitvi te sodbe.

11. Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo, ker je bil v postopku napačno uporabljen materialni zakon, posledično pa je bilo zmotno ugotovljeno dejansko stanje ter v skladu s 4. in 2. točko prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) izpodbijani sklep odpravilo ter zadevo v smislu tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem naj organ, upoštevajoč pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in njegovih stališč, ki se tičejo postopka, o pritožbi tožnika zoper prvostopno odločbo z dne 18. 4. 2012 ponovno odloči. 12. Odločitev o povrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (prvi odstavek 3. člena). Plačano sodno takso bo sodišče tožniku vrnilo po uradni dolžnosti.