Jedro

Trditveno breme obrambe, kadar predlaga po zaslišanju izvedenca postavitev novega, drugega izvedenca, je težje kot v primeru, ko se izvedenca predlaga prvič.

Okoliščina, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, v zvezi s katerim stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, ne predstavlja kršitev pravic obrambe.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenka je dolžna plačati sodno takso.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Sevnici je D. K. spoznalo za krivo kaznivih dejanj posebnega primera ponarejanja listin po 3. točki 256. člena in poneverbe po tretjem in prvem odstavku 245. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), ji izreklo pogojno obsodbo, v kateri je določilo za vsako dejanje kazen dva meseca zapora in nato enotno kazen tri mesece zapora ter preizkusno dobo dve leti. Sodišče je obsojenko oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka, oškodovano P. pa s premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Pritožbo obsojenkine zagovornice zoper prvostopno sodbo je Višje sodišče v Ljubljani po uradni dolžnosti spremenilo tako, da je dejanje, opredeljeno kot kaznivo dejanje posebnega primera ponarejanja listin, pravno opredelilo kot kaznivo dejanje ponarejanje listin po prvem odstavku 256. člena KZ, pritožbo zagovornice obsojenke pa zavrnilo in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in obsojenko oprostilo plačila sodne takse kot stroške pritožbenega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojenke vložila zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navajata, iz vseh razlogov po prvem odstavku 420. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in predlagala naj Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, predlagata pa tudi, da obsojenko oprosti stroškov kazenskega postopka. V obrazložitvi zahteve vložnika navajata, da je izpodbijana sodba nezakonita, ker v njej niso navedeni vsi razlogi o odločilnih dejstvih, nekateri razlogi pa so nejasni in sami s seboj v nasprotju in je zato storjena kršitev iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, sodba pa je nezakonita tudi, ker je sodišče kršilo pravice obrambe, pa je to moglo vplivati in je tudi vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Tako ni navedeno, kako naj bi si obsojenka prilastila denar, o tem se obramba zato ni mogla izreči. Sodišče obsojenke tudi ni nikoli vprašalo, zakaj je vplačala znesek 300 EUR, je bilo pa to dejstvo upoštevano v njeno škodo, to pa predstavlja kršitev 5. in 17. člena ZKP. O tem se je sicer izreklo sodišče druge stopnje, vendar se je zmotno postavilo na stališče, da obramba ni predložila dokaza, da je obsojenka morala vrniti 300 EUR, ker naj bi ji tako predlagali na delovnem sodišču v Brežicah. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka je podana, ker sodišče ni upoštevalo dokaznega predloga obrambe za postavitev drugega izvedenca grafologa, sodišče prve stopnje pa o tem sploh ni podalo razlogov. Razloge o tem, zakaj postavitev izvedenca ni potrebna, je podalo prvič šele pritožbeno sodišče, to pa predstavlja kršitev ustavne pravice do pravnega sredstva (25. člen Ustave Republike Slovenije – v nadaljevanju Ustava). Kršitev materialnega prava je podana, ker dejanje, opisano v sodbi sodišča prve stopnje pod točko 2, nima znakov kaznivega dejanja poneverbe, saj v opisu ni navedeno, da je bil denar obsojenki zaupan pri opravljanju gospodarske dejavnosti. Zahtevi za varstvo zakonitosti sta zagovornika obsojenke predložila zapisnik o naroku za glavno obravnavo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani, Zunanji oddelek v Brežicah z dne 10. 3. 2011. 3. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je v skladu z določbo drugega odstavka 423. člena odgovoril vrhovni državni tožilec. Ocenjuje, da zahteva ni utemeljena. Dejstvo, da je obsojenka vrnila 300 EUR, sodišče ne šteje kot dokaz, ampak to dejstvo le omeni pri oceni obsojenkinega razumevanja pomena svojega dejanja, ko navaja vsebino izvedeniškega mnenja sodnega izvedenca psihiatra. Pri tem še posebej navaja, da gre za oceno njene verodostojnosti, medtem ko drugi listinski dokazi, predvsem narok za izplačilo in zaključki grafologa povsem zadostujejo za ugotovitev obsojenkine odgovornosti. Tako se zahteva za varstvo zakonitosti v zvezi s tem ne more sklicevati na kakršnokoli kršitev pravic obsojenke. Tudi če sodišče prve stopnje izrecno ne navaja, zakaj je dokazni predlog obrambe za postavitev drugega izvedenca grafologa zavrnilo, ni prišlo do očitane kršitve, kajti lahko štejemo, da je ta zavrnitev povsem utemeljena glede na stališče, ki ga je obrazložilo višje sodišče. Tako se pokaže pomanjkljivost obrazložitve sodbe prve stopnje kot povsem nebistvena. Tudi ni mogoče trditi, da opis kaznivega dejanja ne vsebuje zakonitih znakov kaznivega dejanja. Vsi zakoniti znaki, tako v konkretnem delu, kot tudi v abstraktnem, so namreč navedeni v sodbi in je trditev zahteve za varstvo zakonitosti povsem neutemeljena.

4. V odgovoru na odgovor vrhovnega državnega tožilca zagovornika obsojenke navajata, da obrazložitev sodišča druge stopnje glede zavrnitve predloga za postavitev novega izvedenca grafologa ne more sanirati kršitve sodišča prve stopnje, ki v svoji sodbi ni pojasnilo, zakaj je predlog zavrnilo. Vložnika vztrajata, da opis dejanja ne vsebuje znakov kaznivega dejanja poneverbe. Menita, da vrhovni državni tožilec zmotno navaja, da se plačilo 300 EUR ne šteje kot dokaz in citirata zaključek iz sodbe sodišča prve stopnje v točki 22: „obdolženka je tako pri storitvi obeh opisanih dejanj kot zaposlena na blagajni pošte ravnala z direktnim naklepom, saj si je po ponareditvi oškodovankinega podpisa na nalogu za dvig 300 EUR ta denar tudi prisvojila, kar posredno sama potrdi s tem, da ga je potem vrnila pošti oziroma oškodovanki.“ B.

5. Dejstvo, da je obsojenka P. plačala 300 EUR je bilo sodišču znano praktično ves čas postopka, na to se je obsojenka tudi sklicevala v zagovoru na glavni obravnavi dne 15. 10. 2010 (list. št. 90) in 30. 11. 2010 (list. št. 110), v spisu je tudi kopija plačilnega naloga (priloga B2), ki je bil vpogledan in prebran na glavni obravnavi dne 6. 12. 2011. Obramba se je tako imela ves čas postopka možnost o tem dejstvu oziroma izvedenem dokazu izjaviti. Sodišče se v teku dokaznega postopka ne more in ni dolžno opredeljevati, katera dejstva šteje za dokazana oziroma katera so obremenilna ali razbremenilna. Takšno oceno sprejme pri izrekanju sodbe (člen 355 ZKP). Sodišče prve stopnje je v točki 22 svoje sodbe, na to opozarjata tudi vložnika, navedlo, da šteje dejstvo, da je obsojenka vrnila 300 EUR, za posredno potrditev, da je s ponarejenim nalogom za dvig z računa S. G. dvignila 300 EUR. Obramba je torej imela možnost, da se o vplačilu 300 EUR, ki ga je izvedla obsojenka, izreče v postopku. O tem dejstvu se je obsojenka dvakrat izjavila v svojem zagovoru, možnost izjave o tem je imela obramba, ko je bil izveden dokaz s pogledom in branjem plačilnega naloga na glavni obravnavi in končno, obramba je imela o tem možnost izjave oziroma ugovora v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. O dejstvu, da je bil z računa S. G. dne 2. 10. 2008 opravljen dvig 300 EUR in da je ta dvig izvedla neupravičeno obsojenka, ima sodba sodišča prve stopnje obširne razloge na straneh od 3 do 9. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da zatrjevana kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP in drugem odstavku 371. člena ZKP, ker naj bi sodba ne imela razlogov o odločilnem dejstvu, nista podani.

6. Izvedenec grafološke stroke dr. B. R. je opravljal analizo istovetnosti podpisa na nalogu za dvig 300 EUR z osebnega računa S. G. z dne 2. 10. 2008. V svojih ugotovitvah je podal pisno mnenje, na katerega je zagovornica obsojenke v vlogi z dne 20. 5. 2011 podala pripombe in predlagala zaslišanje izvedenca na glavni obravnavi zaradi ustne dopolnitve mnenja. Izvedenec dr. R. je bil zaslišan na glavni obravnavi dne 8. 11. 2011 in je odgovoril na vsa vprašanja zagovornice, ki jih je ta postavila. Iz zapisnika o glavni obravnavi ni razvidno, da bi bila zagovornica na koncu zaslišanja, ko je bil izvedenec še navzoč na glavni obravnavi, v zvezi z njegovo izpovedbo postavila še kakšna dodatna vprašanja, pripombe ali zahtevala pojasnila. Šele po zaslišanju naslednjega strokovnjaka, izvedenca psihiatrične stroke je predlagala angažiranje novega izvedenca grafologa z obrazložitvijo, da je v izvedenski ekspertizi dr. R. toliko pomanjkljivosti in nasprotij, na katere je opozorila že v pisnih pripombah in jih naj bi izvedenec ne odpravil na zaslišanju do te mere, da bi bilo njegovo mnenje mogoče oceniti kot strokovno pravilno, posebej zaradi tega, ker glede na kratek sporni podpis na nalogu za dvig izvedenec ni imel možnosti primerjati ta podpis s primerjalnimi pisavami in podati svoje mnenje z ustrezno stopnjo gotovosti. Sodnik je predlog za postavitev novega izvedenca grafološke stroke zavrnil in v sklepu navedel, da to ob upoštevanju izpovedbe izvedenca dr. R. ni potrebno. Pritrditi je treba vložnikoma, da sodba sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za postavitev novega izvedenca nima razlogov. Po določbi 29. člena Ustave ima obtoženec pravico do izvedbe dokazov v svojo korist, predlog za izvedbo takšnega dokaza lahko sodišče zavrne le, če dokazni predlog ni v pravno-relevantni zvezi s predmetom sojenja ali če ni izkazana zadostna verjetnost, da bo z izvedenim dokazom potrjen ali ovržen obstoj relevantnega dejstva. Iz tega izhaja dolžnost sodišča, da mora, če zavrne dokaz, predlagan v korist obtoženca, v svoji sodbi to posebej obrazložiti.

7. V kazenskem postopku velja načelo, da sodišče pri tem, ko presoja ali je podano kakšno dejstvo ali ne, ni vezano na nobena posebna formalna dokazna pravila oziroma ni z njimi omejena (prvi odstavek 18. člena ZKP). Dokazovanje z izvedenstvom v kazenskem postopku v določenem obsegu predstavlja izjemo od tega načela, ki jo določata člena 257 in 258 ZKP. Člen 257 ZKP določa, da če se podatki izvedencev v njihovem izvidu bistveno razlikujejo ali če je njihov izvid nejasen ali nepopoln ali pa sam s seboj ali z raziskanimi okoliščinami v nasprotju, pa se te pomanjkljivosti ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem izvedencev, se dokazovanje ponovi z istimi ali drugimi izvedenci, 258. člen ZKP pa, da če so v mnenju izvedencev nasprotja ali pomanjkljivost ali če nastane utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, pa se te pomanjkljivosti ali dvom ne dajo odpraviti z novim zaslišanjem, se zahteva mnenje drugih izvedencev. Iz navedenih določb izhaja, da je trditveno breme obrambe, kadar predlaga po zaslišanju izvedenca postavitev novega, drugega izvedenca, težje kot v primeru, ko se izvedenca predlaga prvič. Za odreditev izvedenstva zadostuje, da je izkazano, da je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno posebno strokovno znanje, za postavitev novega izvedenca pa mora stranka izkazati (obrazloženo zatrjevati) obstoj pogojev iz 257. ali 258. člena ZKP. V obravnavani zadevi je zagovornica obsojenca izrazila dvom v pravilnost grafološke ekspertize, češ da zaradi kratkega podpisa (sestavljenega iz malih črk) njegove pristnosti ni mogoče zanesljivo ugotoviti. Takšna trditev ne more vzbuditi utemeljenega, upoštevnega dvoma o pravilnosti mnenja. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da okoliščina, da sodišče prve stopnje v obrazložitvi sodbe ni navedlo razlogov za zavrnitev dokaznega predloga, v zvezi s katerim stranka ni zadostila trditvenemu bremenu, ne predstavlja kršitev pravic obrambe. O tem, da ni nastal utemeljen dvom o pravilnosti danega mnenja, je podalo razumne razloge tudi sodišče drug stopnje.

8. Ni mogoče pritrditi ugovoru, da v opisu kaznivega dejanja poneverbe „ni zakonskega znaka, da je bil denar obdolženki zaupan pri opravljanju gospodarske dejavnosti“. Konkretizacija tega zakonskega znaka je podana v navedbi, da si je D. K. prilastila denar, zaposlena kot blagajničarka P. 9. Vrhovno sodišče je potem, ko je ugotovilo, da niso podane kršitve zakona, na katere se sklicujeta vložnika v svoji zahtevi, v skladu z določbo 425. člena ZKP zahtevo zavrnilo.

10. Izrek o stroških postopka zahteve za varstvo zakonitosti temelji na določilu prvega odstavka 95. in 98. a člena ZKP. Iz podatkov spisa je razvidno, da je obsojenka dne 31. 7. 2008 imela na svojem transakcijskem računu najmanj 93.000 EUR, zato je ocenilo, da bo zmožna plačati sodno takso, ne da bi bilo ogroženo njeno preživljanje oziroma preživljanje oseb, ki jih je dolžna preživljati.