Jedro

Do tožnikove poškodbe je prišlo med obveznim usposabljanjem pri drugo toženi stranki (delodajalcu), in sicer je zaradi pregrobega ravnanja inštruktorja in prevelike uporabe fizične sile pri tožniku prišlo naprej do parcialne rupture rotatorne manšete, do popolnega pretrganja pa je prišlo pri nadaljnji vadbi z žogo medicinko. Druga tožena stranka je za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom njen delavec (v konkretnem primeru inštruktor) povzroči tretjemu (v konkretnem primeru tožniku), odgovorna v skladu z določbo 2. odstavka 147. člena OZ. Ta določa, da za škodo, ki jo delavec povzroči tretji osebi pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal, kot je bilo treba. Inštruktor je kar dvakrat zanemaril standard profesionalne skrbnosti. Prvič, ko je pri demonstraciji vzvodnega prijema uporabil preveliko fizično silo in bil pri tem preveč grob, drugič pa, ker je tožniku dopustil, da je nadaljeval s treningom, čeprav bi moral zaznati, da je tožnika pri demonstraciji zabolelo in bi se moral pozanimati, ali je še sposoben za nadaljevanje treninga. Škoda je bila povzročena iz malomarnosti. V konkretnem primeru so podani vsi štirje elementi odškodninskega delikta (škoda, nedopustno ravnanje oškodovalca, ki se kaže v opustitvi standarda profesionalne skrbnosti, vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode), zato je drugo tožena stranka krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi poškodbe med obveznim usposabljanjem.

Pri oceni soprispevka tožnika se upošteva le to, kolikšen del odgovornosti mu je možno pripisati zaradi tega, ker je opustil potrebno skrbnost, ki jo ima delavec glede varovanja svojega zdravja in je kljub temu, da je ob vzvodnem prijemu začutil bolečino, nadaljeval z vadbo, ne pa kolikšen del škode je nastal kot posledica te nadaljnje vadbe. Tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša 10 %.

Izrek

I. Pritožbama prve in druge tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje delno spremeni: - v točki I in II izreka tako, da se izpodbijana sodba v tem delu glasi: „Prva in druga tožena stranka sta dolžni tožniku v roku 8 dni solidarno plačati odškodnino v znesku 19.195,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi - od zneska 18.000,00 EUR od 25. 1. 2008 - od zneska 30,60 EUR od 22. 1. 2008 - od zneska 36,00 EUR od 14. 6. 2008 - od zneska 64,64 EUR od 27. 3. 2008 - od zneska 39,69 EUR od 17. 7. 2008 - od zneska 1.024,53 EUR od 13. 11. 2009. Druga tožena stranka je dolžna tožniku plačati 6.687,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2009 do plačila.

Zavrne se, kar zahteva tožnik več ter plačilo zneska 10.875,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zneska 9.900,00 EUR od 25. 1. 2008, od zneska 975,92 EUR pa od 13. 11. 2009“ - v točki IV izreka tako, da se stroški postopka, ki sta jih prva in druga tožena stranka dolžni nerazdelno povrniti tožniku znižajo z zneska 2.104,69 EUR na znesek 1.866,14 EUR.

II. V preostalem se pritožba prve in druge tožene stranke ter v celoti pritožba tožnika zavrnejo in se v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožnik in prva tožena stranka sama krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

IV. Tožnik je drugi toženi stranki v roku 15 dni dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 278,86 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje prvi in drugi toženi stranki naložilo, da tožniku solidarno plačata odškodnino v znesku 19.195,46 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 1. 2008 dalje do plačila (točka I izreka). Drugi toženi stranki je naložilo, da tožniku plača odškodnino v skupnem znesku 17.563,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od zapadlosti posameznih v izreku opredeljenih zneskov (točka II izreka). Zavrnilo je višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 18.007,35 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka III. izreka). Prvi in drugi toženi stranki je naložilo, da tožniku v 15 dneh nerazdelno povrneta stroške postopka v znesku 2.104,69 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku tega roka do plačila (točka IV izreka).

2. Zoper odločitev o stroških postopka se tožnik pritožuje iz vseh treh pritožbenih razlogov, navedenih v 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami). Navaja, da je sodišče prve stopnje pri uspehu tožnika v sporu upoštevalo zgolj višino prisojenega zneska, ni pa upoštevalo, da je bil tožnikov zahtevek sporen predvsem po temelju. Višini tožbenega zahtevka sta obe toženi stranki nasprotovali le podredno. V primeru odškodninskih zahtevkov je sodna praksa izoblikovala jasno stališče, da je uspeh tožnika potrebno presojati tako po temelju kot tudi po višini. Tožnik se pri tem sklicuje na stališče (v sicer neopredeljeni) odločbi Višjega sodišča v Mariboru in v sklepu Višjega sodišča Ljubljana II Cp 3351/2011. Tudi delovno in socialno sodišče bi glede tega vprašanja moralo upoštevati sodno prakso, ki so jo izoblikovala sodišča splošne pristojnosti, saj odškodninski spor, ki ga vodi delovno sodišče ni prav nič drugačen kot tisti, ki ga vodi sodišče splošne pristojnosti. Glede na razloge izpodbijane sodbe tožnikov uspeh po temelju znaša 90 %, uspeh po višini pa 67,12 %, kar pomeni, da bi sodišče prve stopnje moralo šteti, da je tožnik v sporu uspel z 78,56 %, toženi stranki pa z 21,44 %. Navedeno pomeni, da bi sodišče prve stopnje toženima strankama moralo naložiti, da tožniku povrneta 2.741,67 EUR stroškov postopka. Tožnik predlaga, da pritožbeno sodišče 4. točko izreka izpodbijane sodbe spremeni tako, da tožniku ob že dosojenem znesku 2.104,69 EUR, prisodi še 636,97 EUR stroškov postopka.

3. Tudi prva tožena stranka zoper I. in IV. točko izreka izpodbijane sodbe uveljavlja vse tri pritožbene razloge iz 1. odstavka 338. člena ZPP. Navaja, da je zmotno stališče sodišča prve stopnje, da je podana krivdna odgovornost za poškodbo, ki jo je tožnik utrpel med izvajanjem obveznega usposabljanja iz samoobrambe. Dejstvo, da je tožnika zapeklo ob prikazu vzvodnega prijema oz. prikazu vaje za vklepanje ne pomeni, da je bil inštruktor A.A. pregrob oz., da je uporabil preveliko fizično silo. Inštruktor je na tožniku ponovno demonstriral izvajanje vaje, ker je policisti, kljub predhodni demonstraciji, niso pravilno izvedli. Prikazovanje vaj na način, kot ga je izvedel inštruktor A.A., ne pomeni uporabe prevelike fizične sile. Tožnik bi moral vedeti in pričakovati, da bo A.A. z desnim kolenom pritisnil na komolec leve roke tožnika, saj je bila vaja že predhodno prikazana. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je PU B. izvedla raziskavo o utemeljenosti pritožbe policista C.C. zoper inštruktorja A.A. in da je bilo ugotovljeno, da ta pritožba nima konkretne podlage. Inštruktor A.A. naj bi standard profesionalne skrbnosti zanemaril tudi s tem, da je tožniku dopustil, da nadaljuje trening, kljub temu, da je vedel oz. bi moral vedeti, da se je tožnik poškodoval, saj je tožnik pri vzvodnem prijemu zaradi bolečin zavpil. O tem je izpovedala le priča D.D., med tem, ko je priča E.E. izpovedala, da je tožnik pri demonstraciji prijema naredil le grimaso. Tudi tožnik je zaslišan kot stranka izpovedal, da ni nič rekel naglas, temveč je spremenil mimiko ali mogoče rekel au. Glede na to, da tožnik ob izvajanju vzvodnega prijema le spremenil mimiko oz. napravil grimaso, inštruktor A.A. tega ni mogel opaziti in posledično tudi ni mogel biti seznanjen z morebitno poškodbo tožnika. Tudi iz podatkov o poškodbi izhaja, da je tožnik bolečino prvič začutil šele ob lovljenju medicinke. Tožnik je inštruktorja z bolečino v rami seznanil šele med izvajanjem sklec. Inštruktor ni vedel, da je tožnik med izvajanjem vaje začutil kakršnokoli bolečino, zato tudi ni mogel vplivati na tožnikovo odločitev za nadaljevanje izvajanja vaj. Sodišče prve stopnje je napačno povzelo izvedene dokaze, zmotno uporabilo materialno pravo, ko je odločilo, da je podana krivdna odgovornost zavarovanca tožene stranke. Podredno prva tožena stranka meni, da je soodgovornost tožnika v višini 10 % ocenjena prenizko. Tožnik je ob izvajanju vzvodnega prijema ležal na trebuhu, zato inštruktor ni mogel videti spremenjene mimike oz. grimas na tožnikovem obrazu. V prvi vrsti je vsak dolžan sam poskrbeti zase in za svoje zdravje, zato prva tožena stranka meni, da je soprispevek tožnika vsaj 50 %. Tudi izvedenec medicinske stroke je pojasnil, da delna raztrganina manšete predstavlja 50 % celotne škode. Podredno prva tožena stranka tudi ugovarja, da je dosojena odškodnina previsoka. Primerno odškodnino za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti bi predstavljal znesek 9.000,00 EUR. Pri tožniku je kot trajna posledica škodnega dogodka ostala le lažja omejena gibljivost levega ramenskega sklepa in omejena moč mišic levega ramenskega sklepa. Pretirana je tudi odškodnina za prestani strah v višini 2.000,00 EUR. Prva tožena stranka ocenjuje, da bi primerno odškodnino predstavljal znesek 1.000,00 EUR. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo pravočasnega ugovora prve tožene stranke, da je od prisojene odškodnine potrebno odšteti znesek 949,34 EUR, ki je bil tožniku izplačan na podlagi sklenjenega kolektivnega nezgodnega zavarovanja delavcev. Sodišče prve stopnje je tudi napačno izračunalo uspeh tožnika napram prvi toženi stranki, saj ta znaša 35 %. Prva tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podredno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Druga tožena stranka zoper ugodilni del izpodbijane sodbe in odločitev o stroških postopka uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Navaja, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo dejansko stanje, saj ni ugotovilo, pri katerem prijemu je prišlo do poškodbe tožnika. Tožnik je v tožbi navajal, da mu je škoda nastala pri izvajanju vaje „vzvod na komolcu“. Taka vaja že po definiciji ne more povzročiti poškodbe rame. Protispisna je ugotovitev sodišča prve stopnje o skladnem izpovedovanju prič o dogodku, zato izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oz. so razlogi med seboj v nasprotju. Pritožba opozarja na neskladje med tožnikovim opisom poteka vaje ter tem, kako sta vajo opisali priči D.D. in E.E.. Tudi izvedenec medicinske stroke ni pojasnil pri kakšnem prijemu se je tožnik poškodoval in ni opisal mehanizma sil, ki delujejo pri tem prijemu. Glede tega vprašanje je druga tožena stranka predlagala, da se izvede dokaz z zaslišanjem izvedene priče F.F., vendar se sodišče prve stopnje do izvedbe tega dokaza ni opredelilo. Prav tako se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pojasnila kolegija mojstrov, iz katerega izhaja, da na način, kot ga opisuje tožnik ni moglo priti do poškodbe ramenskega obroča. Tožniku je bila pravilna diagnoza postavljena šele 8 mesecev po nastanku poškodbe in šele takrat je bil deležen pravilnega zdravljenja. Druga tožena stranka ne more nositi posledic nepravilnega zdravljenja, za katerega ni odgovorna. Sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo, ali in v kakšni višini tožnik dobiva invalidnino, čeprav je prva tožena stranka glede tega predlagala poizvedbe pri ZPIZ-u, temu dokaznemu predlogu pa se je pridružila tudi druga tožena stranka. Bistvena kršitev določb pravdnega postopka je podana, ker sodišče prve stopnje ni upoštevalo spremembe tožbe, potrjene s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani z dne 29. 8. 2011, s katero je tožnik od prve tožene stranke uveljavljal znesek 21.134,20 EUR, razliko v višini 33.631,71 EUR pa od druge tožene stranke. Sodišče prve stopnje je tudi zmotno ocenilo soprispevek tožnika k nastanku škode, druga tožena stranka meni, da njegov prispevek znaša 50 %. Tožnik je odločilno prispeval k temu, da je prišlo do nadaljnje poškodbe, saj je pri prijemu verjetno prišlo le do delnega pretrganja rotatorne manšete, manšeta pa se je dokončno pretrgala pri lovljenju medicinke. Posledice bi bile bistveno blažje, če bi tožnik inštruktorju takoj prijavil poškodbo in prenehal z vadbo. Zmotno je stališče sodišča prve stopnje, da tožnik ni več zmožen opravljati dela policista, saj to delo v polnem delovnem času opravlja od 1. 12. 2009, vendar na delovnem mestu, kjer se od njega ne zahteva, da zgornje okončine v ramenih odroči do 90 stopinj. Dosojena odškodnina za duševno bolečino zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je v nasprotju z sodno prakso, ki za zelo hude primere priznava odškodnino v višini 16. povprečnih plač. V tem primeru pa ne gre za zelo hud primer. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je zavarovalnica tožniku iz police nezgodnega zavarovanja izplačala znesek 949,34 EUR, kar je tožnik sam pripoznal. Druga tožena stranka predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani del prvostopenjske sodbe spremeni tako, da tožnikov zahtevek zavrne, podrejeno pa, da ga razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5. Tožnik je v odgovorih na obe pritožbi prerekal pritožbene navedbe in predlagal zavrnitev pritožb kot neutemeljenih.

6. Pritožbi prve in druge tožene stranke sta delno utemeljeni, pritožba tožnika pa ni utemeljena.

7. Na podlagi 2. odstavka 350. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbah, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

- k pritožbama prve in druge tožene stranke

8. Z navedbo, da izpodbijana sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih oziroma, da so ti razlogi med seboj v nasprotju pritožba smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Na to kršitev pritožbeno sodišče sicer pazi tudi po uradni dolžnosti, zato niti ni bistveno, da je prva tožena stranka ta pritožbeni očitek konkretizirala zgolj z navedbo o protispisnosti ugotovitev sodišča prve stopnje o skladnosti izpovedb prič. Celo v primeru, če bi bil ta očitek vsebinsko utemeljen, to ne bi moglo pomeniti smiselno zatrjevane bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, temveč bi lahko šlo kvečjemu za zmotno ugotovitev dejanskega stanja oziroma za bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ti razlogi niso nejasni ali med seboj v nasprotju, zato zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

9. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da naj bi bile med izpovedbo tožnika in izpovedbama zaslišanih prič D.D. in E.E. glede poteka dogodka, pri katerem je prišlo do poškodbe tožnika, takšna nasprotja, da bi bilo zaradi tega negotovo, kaj se je sploh zgodilo. Pritožba izhaja iz tega, da je priča D.D. izpovedal, da je tožnik medtem, ko je inštruktor A.A. na njem prikazoval vzvodni prijem zakričal od bolečin, da pa je priča E.E. izpovedal, da na podlagi tožnikovih grimas predvideva, da je tožnika ob tem zabolelo ter na podlagi tega, da je tožnik izpovedal, da takrat, ko ga je zapeklo po poškodbi v rami ni ničesar rekel na glas, da pa je spremenil mimiko in rekel au. Prva tožena stranka pri tem sicer korektno povzema, kar je zapisano v zaključku izpovedbe tožnika, vendar pa je tožnik že prej izpovedal tudi, da ga je takrat zabolelo in da je izpustil glas. Bistveno je, da sta obe priči potrdili, da sta ob tem, ko je inštruktor A.A. na tožniku prikazoval vzvodni prijem, zaznali, da je tožnik pri tem začutil bolečino. Tožnikova reakcija je bila nedvomno takšna, da bi jo inštruktor A.A. glede na svoje izkušnje moral zaznati. Razen tega tudi ni zanemarljivo, da sta bili priči pa tudi tožnik glede poteka dogodka pred sodiščem prve stopnje zaslišani več kot šest let po dogodku in da je bil o dogodku z obema pričama bistveno prej (januarja 2008) napravljen uradni zaznamek (prilogi A3 in A4) in da sta oba takrat govorila o tem, da je tožnika nedvomno zabolelo in da je zajavkal oziroma zastokal. Navedeno pomeni, da je sodišče prve stopnje utemeljeno napravilo dokazni zaključek, da v kolikor so ostali prisotni slišali, da je tožnika ob prikazu prijema zabolelo, bi to moral slišati oziroma zaznati tudi inštruktor ter, da je ta zanemaril potrebno profesionalno skrbnost, ker se ni prepričal, kako je s tožnikom in ali je ta sposoben nadaljevati z drugimi vajami.

10. Navedeno pomeni, da tožena stranka v zvezi z izpovedjo obeh prič in tožnika neutemeljeno smiselno uveljavlja obstoj bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP. Med tem, kar se v razlogih izpodbijane sodbe navaja o izpovedbi posameznih prič in zapisniki o njihovi izpovedbi ni nikakršnega nasprotja. Toženi stranki se ne strinjata z dokazno oceno teh izpovedb, vendar to ne pomeni, da je podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka.

11. Tudi z navedbo, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do predloga za zaslišanje izvedene priče F.F. pritožba smiselno uveljavlja obstoj relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. V kolikor je graja usmerjena v to, da sodišče prve stopnje tega dokaza sploh ni izvedlo je potrebno opozoriti, da bi tožena stranka v skladu s 1. odstavkom 286.b člena ZPP to kršitev morala uveljavljati takoj, ko je bilo to mogoče. Druga tožena stranka je za to kršitev izvedela najkasneje ob zaključku naroka za glavno obravnavo, zato bi ugovor morala podati že takrat. V skladu s 1. odstavkom 286.b člena ZPP se kršitve, na katere se stranka sklicuje pozneje, vključno v pravnih sredstvih, se upoštevajo le, če stranka teh kršitev brez svoje krivde predhodno ni mogla navesti. Druga tožena stranka kaj takšnega v pritožbi niti ne zatrjuje. Sodišče prve stopnje je sicer ravnalo nepravilno, ko niti v izpodbijani sodbi ni navedlo, zakaj je zavrnilo ta dokazni predlog (2. odstavek 287. člena ZPP), vendar zgolj ta opustitev ne vpliva na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. Relativne bistvene kršitve določb pravdnega postopka pa so upoštevane le, če vplivajo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe.

12. Podobno velja tudi glede očitka, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do pojasnila kolegija mojstrov (priloga B8). To pojasnilo, podano v zvezi s tožnikovo tožbo, namreč ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj je bilo z izvedenimi dokazi ugotovljeno na kakšen način je prišlo do tožnikove poškodbe. Navedeno pojasnilo pa pomeni zgolj oceno tožbenih navedb s stališča mojstrov borilnih športov. Pri tem ni nepomembno, da je v tem pojasnilu izrecno navedeno, da je poškodba pri izvajanju opisanega elementa (tehnika ju-jitsa) možna, vendar v praksi prej neznanka, kot pa pogosta. Res je, da v nadaljevanju predsednik kolegija G.G. ocenjuje, da v primeru, da bi poškodba nastala ob izvajanju tehnike inštruktorja nad tožnikom, bi ta zagotovo dal dogovorjeni znak z udarcem po blazini oziroma telesu. Vendar pa je dokazni postopek pokazal, da je pri demonstraciji vzvodnega prijema na tožniku prišlo le do parcialne rupture rotatorne manšete in da je do popolne rupture prišlo šele kasneje, ko je tožnik lovil žogo medicinko. Navedeno tudi lahko pojasni, zakaj tožnik že ob izvajanju vzvodnega prijema ni dal znaka, ki ga je kot policist prav gotovo poznal. Sicer pa gre pri navedenem pojasnilu kolegija mojstrov le za predvidevanja in komentar tožbenih navedb, zato to pojasnilo že iz tega razloga ne more biti odločilno dejstvo v tem sporu.

13. Pritožba druge tožene stranke neutemeljeno uveljavlja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo spremembe tožbe. Sodišče je z izpodbijano sodbo odločilo o celotnem tožbenem zahtevku, kakršnega je tožnik postavil s pripravljalno vlogo, ki jo je sodišče prve stopnje prejelo 12. 3. 2010. Tožnik je zahteval, da mu prva in druga tožena stranka solidarno izplačata odškodnino v višini 21.134,20 EUR, druga tožena stranka pa še sama 33.631,71 EUR skupno torej 54.765,91 EUR. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo o celotnem zahtevku, saj je obema strankama naložilo, da tožniku solidarno plačata odškodnino v znesku 19.195,46 EUR; drugi toženi stranki pa, da še sama plača odškodnino v znesku 17.563,10 EUR; zahtevek za plačilo zneska 18.007,35 EUR pa je zavrnilo. Seštevek vseh treh zneskov znaša 54.765,91 EUR, kolikor je tožnik tudi vtoževal. Res je sicer, da je sodišče prve stopnje višji tožbeni zahtevek zavrnilo, ne da bi pri tem razčlenilo kolikšen del tega zneska se nanaša na odškodnino, ki jo je tožnik solidarno vtoževal od obeh toženih strank in kolikšen del na znesek, ki ga vtožuje le od druge tožene stranke. Vendar zaradi navedenega izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo možno preizkusiti. Razen tega se ta ugotovitev nanaša na zavrnilni del izpodbijane sodbe, ki ni pod pritožbo in ga toženi stranki tudi ne moreta izpodbijati.

14. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo raziskave pritožb zoper inštruktorja A.A.. Ugovor se očitno nanaša na listine, ki se v spisu nahajajo kot priloge B24 do B26. Vendar pa ugotovitve iz teh listin ne morejo biti odločilno dejstvo v tem sporu, saj se sploh ne nanašajo na škodni dogodek temveč na pritožbo policista C.C. in na razgovore, ki so bili v zvezi s to pritožbo opravljeni s komandirji večih policijskih postaj.

15. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje glede vprašanja, kako je prišlo do poškodbe zaradi katere tožnik zahteva vtoževano odškodnino. Pri tem utemeljeno ni sledilo neprepričljivi izpovedbi priče A.A., da na tožniku spornega dne sploh ni demonstriral nobene vaje, saj nasprotno ni izpovedal le tožnik, temveč tudi priči D.D. in E.E.. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da bi dvomilo v verodostojnost izpovedbe obeh prič in kaj takšnega ne zatrjujeta niti toženi stranki.

16. Toženi stranki neutemeljeno uveljavljata, da sploh ni bilo ugotovljeno, pri kakšnem prijemu je prišlo do poškodbe. Priči D.D. in E.E. sta prepričljivo izpovedali, da je inštruktor pri prikazu vzvodnega prijema s kolenom pritisnil na tožnikov triceps v bližini rame. Tožnik je, zaslišan kot stranka, sicer izpovedal, da je inštruktor A.A. z desnim kolenom izvajal pritisk na komolec njegove leve roke, vendar pa je potrebno upoštevati, da je tožnik že v postopku pred vložitvijo tožbe vzvodni prijem opisoval enako kot obe priči in se je na priči tudi skliceval v odškodninskem zahtevku, ki ga je naslovil na prvotoženo stranko. Takrat škodni dogodek še ni bil tako oddaljen, kot ob zaslišanju tožnika pred sodiščem prve stopnje. Iz izvedenskega mnenja, ki ga je za potrebe predsodnega postopka napisal H.H. (priloga A17) in ki je bil izdelan tudi na podlagi pregleda tožnika dne 17. 11. 2009, je razvidno, da je tožnik takrat prijem opisal tako, da je inštruktor pod tožnikovo levo podlahet položil nart svoje noge, z drugo nogo pa mu je z vso silo pritisnil na levo nadlahet, kar je povsem skladno z opisom, ki sta ga podali priči D.D. in E.E.. Očitno je torej, da gre pri tožnikovem zaslišanju pred sodiščem prve stopnje bodisi za napačen zapis ali pa ne dovolj natančno izražanje tožnika, zlasti v povezavi s tem, da sta tako priči kot tožnik ta prijem imenovali vzvod na komolec.

17. Na podlagi prepričljivega izvida in mnenja izvedenca medicinske stroke I.I. je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožnik zaradi pregrobega ravnanja inštruktorja in prevelike uporabe fizične sile (da je šlo za grobo ravnanje in preveliko uporabo sile izhaja iz izpovedb prič E.E. in D.D.) pri tožniku prišlo najprej do parcialne rupture rotatorne manšete in da je do popolnega pretrganja prišlo pri nadaljnji vadbi z žogo medicinko.

18. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo vsa odločilna dejstva v zvezi s trajanjem in intenzivnostjo telesnih bolečin ter drugih neugodnosti med zdravljenjem, kakor tudi glede zmanjšanja življenjskih aktivnosti tožnika ter pretrpljenega strahu. Sicer pa pritožbi teh dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje niti ne izpodbijata.

19. Pritožba druge tožene stranke utemeljeno opozarja na napačno navedbo sodišča prve stopnje, da tožnik za delo policista ni več zmožen. Sodišče prve stopnje v 2. odstavku 22. točke obrazložitve izpodbijane sodbe namreč povzema ugotovitve izvedenca medicinske stroke. Pri tem je sodišče prve stopnje tudi navedlo, da je tožnik pred poškodbo opravljal delo policista, za kar po poškodbi ni več zmožen. Očitno gre za nedosledno povzemanje izvedenčeve ugotovitve, da je tožnik policist in da zaradi trajnih posledic poškodbe ne zmore opravljati svojega dela policista na terenu. Sodišče prve stopnje je pri povzemanju te ugotovitve očitno pomotoma opustilo pristavek „na terenu“. Ne gre za zmotno ugotovitev dejanskega stanja, saj sodišče prve stopnje v isti točki obrazložitve pravilno ugotavlja, da je tožena stranka tožniku zagotovila drugo delovno mesto tako, da od 1. 12. 2009 dela na delovnem mestu v operativno komunikacijskem centru B..

20. Dejansko stanje ni ostalo nepopolno ugotovljeno zgolj zaradi tega, ker sodišče prve stopnje ni opravilo poizvedb pri ZPIZ o tem, ali tožnik morda prejema invalidnino. V spisu ni prav ničesar, kar bi kazalo na to, da bi bil tožnik upravičen do invalidnine ali da bi jo prejemal. Zmotno pa je stališče druge tožene stranke, da bi bilo pri odmeri višine odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšanje življenjskih aktivnosti potrebno upoštevati tudi morebitno invalidnino, ki bi jo tožnik lahko uveljavljal, pa je ni.

21. Na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je štelo, da je druga tožena stranka krivdno odgovorna za škodo, ki je tožniku nastala zaradi poškodbe, ki jo je utrpel med obveznim usposabljanjem. V skladu s 135. členom Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami) je krivda podana, kadar odškodvalec povzroči škodo namenoma ali iz malomarnosti. Druga tožena stranka je za škodo, ki jo pri delu ali v zvezi z delom njen delavec (v konkretnem primeru inštruktor A.A.) povzroči tretjemu (v konkretnem primeru tožniku) odgovorna v skladu z določbo 2. odstavka 147. člena OZ. Ta določa, da za škodo, ki jo delavec povzroči tretji osebi pri delu ali v zvezi z delom, odgovarja pravna ali fizična oseba, pri kateri je delavec delal takrat, ko je bila škoda povzročena, razen če dokaže, da je delavec v danih okoliščinah ravnal, kot je bilo treba. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je inštruktor kar dvakrat zanemaril standard profesionalne skrbnosti. Prvič ko je pri demonstraciji vzvodnega prijema uporabil preveliko fizično silo in bil pri tem preveč grob, drugič pa, ker je tožniku dopustil, da je nadaljeval s treningom, čeprav bi moral zaznati, da je tožnika pri demonstraciji zabolelo in bi se moral pozanimati, ali je še sposoben za nadaljevanje treninga. Navedeno pomeni, da je potrebno šteti, da je bila škoda povzročena iz malomarnosti v smislu že citirane določbe 135. člena OZ.

22. Podani so vsi štirje elementi odškodninskega delikta: škoda, nedopustno ravnanje oškodovalca (opustitev standarda profesionalne skrbnosti), vzročna zveza med nedopustnim ravnanjem in nastalo škodo ter odgovornost povzročitelja škode.

23. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da bi sodišče prve stopnje tožnikov soprispevek k nastanku škode moralo odmeriti najmanj v višini 50 %. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da je tožnik s tem, ko se je odločil, da bo kljub bolečinam nadaljeval z usposabljanjem, tudi sam prispeval k nastanku škode. Vendar pa prva tožena stranka zmotno meni, da je pri odmeri soprispevka tožnika bistveno, kakšen del škode je posledica delne raztrganine rotatorne manšete, do katere je prišlo že pri izvajanju vzvodnega prijema in kolikšen del je posledica poznejšega popolnega pretrganja rotatorne manšete, do katerega je prišlo pri lovljenju žoge medicinke. S tem, ko je tožnik nadaljeval z vadbo, čeprav je že med izvajanjem vzvodnega prijema začutil bolečino, ni prišlo do pretrganja vzročne zveze med protipravnim ravnanjem druge tožene stranke (ravnanje inštruktorja v nasprotju s standardom profesionalne skrbnosti) in škodo, ki jo je tožnik še dodatno utrpel med nadaljnjo vadbo (popolna raztrganima rotatorne manšete). Brez delne raztrganine rotatorne manšete, za katero je odgovorna tožena stranka, ne bi moglo priti do nadaljnje poškodbe popolne raztrganine rotatorne manšete. Pri oceni soprispevka tožnika se upošteva le to, kolikšen del odgovornosti mu je možno pripisati zaradi tega, ker je opustil potrebno skrbnost, ki jo ima delavec glede varovanja svojega zdravja in je kljub temu, da je ob vzvodnem prijemu začutil bolečino, nadaljeval z vadbo, ne pa kolikšen del škode je nastal kot posledica te nadaljnje vadbe. Pritožbeno sodišče v celoti soglaša z oceno sodišča prve stopnje, da glede na vse okoliščine tega primera tožnikov soprispevek k nastanku škode znaša 10 %. Pri tem je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo tudi tožnikovo podrejenost pri izvajanju vaje ter okoliščino, da je bil tožnik ob poškodbi dobro ogret, oboje pa je prispevalo k tožnikovi odločitvi, da z vadbo nadaljuje.

24. Zmotno je tudi pritožbeno prepričanje, da druga tožena stranka ni odgovorna za celotno škodo, ki je tožniku nastala zaradi škodnega dogodka, ker je bila popolna ruptura rotatorne manšete ugotovljena šele 18. 10. 2007, ko je bila opravljena magnetna resonanca. Res je sicer, da bi bil obseg škode lahko manjši, če bi bila magnetna resonanca opravljena takoj (to ugotavlja tudi izvedenec v odgovoru na 8. vprašanje), vendar pa to ne pomeni, da je prišlo do pretrganja vzročne zveze med škodnim dogodkom in nastalo škodo in da bi zato odškodninska odgovornost prešla na koga drugega. Pritožbena navedba, da tožena stranka ne more odgovarjati za nepravilno zdravljenje tožnika, kaže na to, da druga tožena stranka meni, da je odškodninska odgovornost prešla na izvajalca zdravljenja. Neoptimalno zdravljenje ne pomeni, da je odškodninska odgovornost od povzročitelja škode prešla na izvajalca zdravljenja, temveč povzročitelj škode še vedno odgovarja za celotno škodo, ki jo je utrpel tožnik.

25. Pač pa pritožba utemeljeno opozarja, da je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ko od dosojene odškodnine ni odštelo zavarovalnine, ki jo je tožnik prejel na podlagi nezgodnega kolektivnega zavarovanja. Druga tožena stranka je namreč na prvem naroku za glavno obravnavo predložila dokazila o tem, da je bil tožniku 9. 12. 2011 iz naslova nezgodnega zavarovanja izplačan znesek 949,34 EUR (priloga B32), tožnik pa je na tem naroku ta dokaz „pripoznal“, kar pomeni, da je dejansko potrdil, da je ta znesek v resnici prejel. V skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča SRS iz leta 1983 (Poročilo o sodni praksi 1/84) izhaja, da se zavarovalnina izplačana na podlagi nezgodnega kolektivnega zavarovanja, všteva v odškodnino v primeru, če je zavarovalna premija plačana na stroške delodajalca. Tožnik ni prerekal navedb, da je druga tožena stranka imela pri zavarovalnici J. sklenjeno kolektivno nezgodno zavarovanje delavcev, kar pomeni, da je druga tožena stranka plačevala zavarovalno premijo, zato je valorizirani znesek zavarovalnine potrebno odšteti od odškodnine, ki jo je dolžna plačati druga tožena stranka. Zavarovalno premijo je plačevala druga tožena stranka, plačevala jo je drugi zavarovalnici in ne prvi toženi stranki, zato se valorizirani znesek odšteje od odškodnine, ki jo je dolžna plačati druga tožena stranka in ne od odškodnine, ki sta jo dolžni plačati obe toženi stranki solidarno. Zavarovalnina je bila tožniku izplačana 9. 12. 2011, revalorizacija tega zneska na dan obravnave pred sodiščem prve stopnje (7. 1. 2013) pokaže, da revalorizirana vrednost prejetega zneska znaša 975,92 EUR.

26. Pritožbi obeh toženih stranki sodišču prve stopnje tudi utemeljeno očitata, da je pri odmeri denarne odškodnine za posamezne oblike negmotne škode zmotno uporabilo materialno pravo in tožniku dosodilo previsoke zneske. V skladu s 1. odstavkom 179. člena OZ oškodovancu za pretrpljene telesne bolečine, za pretrpljene duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za strah pripada pravična denarna odškodnina, če okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in strahu ter njihovo trajanje to opravičujejo in sicer neodvisno od povračila premoženjske škode, pa tudi če premoženjske škode ni. Pravična denarna odškodnina je pravni standard, ki ga v vsakem konkretnem primeru mora zapolniti sodišče ob upoštevanju vseh okoliščin posameznega primera.

27. Sodišče prve stopnje je sicer pravilno ugotovilo obseg in trajanje pretrpljenih telesnih bolečin ter drugih neugodnosti v zvezi z zdravljenjem, kakor tudi bolečine, ki jih bo tožnik trpel v bodoče, vendar pa je zmotno uporabilo standard pravične denarne odškodnine, ko je tožniku iz tega naslova dosodila odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da standardu pravične denarne odškodnine ob upoštevanju odškodnin, ki so jih sodišča že dosojala v podobnih primerih, ustreza znesek 7.000,00 EUR oziroma sedmih povprečnih mesečnih neto plač v Republiki Sloveniji v času sojenja pred sodiščem prve stopnje.

28. Glede na ugotovljeno zmanjšanje življenjskih aktivnosti tožnika je močno pretiran znesek odškodnine za duševne bolečine iz tega naslova v znesku 20.000,00 EUR. Res je, da tožnik omejen pri aktivnostih v vsakodnevnem življenju in da tudi ne more več opravljati terenskega dela policista, vendar po standardu pravične denarne odškodnine, zlasti še ob upoštevanju zneskov, ki so bili dosojeni v podobnih primerih, v celoti ustreza znesek 7.000,00 EUR oziroma sedem povprečnih mesečnih neto plač zaposlenega v Republiki Sloveniji.

29. Prva tožena stranka utemeljeno opozarja, da je odškodnina za strah v višini 2.000,00 EUR močno pretirana, glede na to, da je tožnik utrpel strah le ob tem, ko mu je pri lovljenju žoge medicinke „šktrnilo“ v levi rami in nato še pred obema operativnima posegoma ter po njih, dokler ni pričel z razgibavanjem ramenskega sklepa. Standardu pravične denarne odškodnine za takšen strah v celoti ustreza znesek 1.000,00 EUR oziroma ena povprečna mesečna neto plača. 30. Ob upoštevanju 10 % soprispevka tožnika k nastanku škode celotna odškodnina za negmotno škodo, ki sta jo prva in druga tožena stranka tožniku dolžni solidarno izplačati znaša 18.000,00 EUR. Ta znesek pa je manjši od zavarovalne vsote 19.125,46 EUR, zato sta prva in druga tožena stranka tožniku dolžni solidarno povrniti tudi materialno škodo v znesku 1.195,66 EUR, kolikor znaša razlika med zavarovalno vsoto in dosojeno negmotno škodo v višini 18.000,00 EUR.

31. Toženi stranki ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z materialno škodo po vsebini niti nista izpodbijali. Pritožbeno sodišče zato ugotavlja, da je sodišče prve stopnje to škodo pravilno ugotovilo in da je pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo materialne škode iz naslova povrnitve stroškov za oba ultrazvoka, stroškov zdraviliškega zdravljenja, stroškov fotokopiranja zdravstvenega kartona, stroškov za tujo pomoč, potnih stroškov zaradi zdravniških pregledov in fizioterapije ter iz naslova prikrajšanja pri plači. 32. Glede na vse navedeno sta obe toženi stranki tožniku dolžni solidarno plačati tudi naslednjo materialno škodo: stroške prvega pregleda z ultrazvokom v znesku 30,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22. 1. 2008, stroške drugega pregleda z ultrazvokom v znesku 36,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 14. 6. 2008, stroške zdraviliškega zdravljenja v K. oziroma v L. v znesku 64,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 3. 2008, stroške fotokopiranja zdravstvenega kartona v znesku 39,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17. 7. 2008 ter del materialne škode iz naslova stroškov tuje nege in pomoči v znesku 1.024,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2009. 33. Preostali del stroškov tuje nege in pomoči, ki ni mogel biti pokrit z zavarovalno vsoto in ki znaša 361,47 EUR, pa je tožniku dolžna povrniti le druga tožena stranka. Ta je dolžna tožniku povrniti tudi priznane potne stroške za preglede in obiskovanje fizioterapije v skupnem znesku 2.497,61 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2009 ter pravilno dosojeno prikrajšanje pri plači v skupnem znesku 4.804,02 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2009. Celoten znesek, ki bi ga bila tako dolžna plačati tožniku samo druga tožena stranka bi znašal 7.663,10 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2009, vendar pa je od tega potrebno odšteti že prejeto odškodnino iz naslova nezgodnega kolektivnega zavarovanja v znesku 975,92 EUR, kakor je to že obrazloženo zgoraj, tako da odškodnina, ki jo je tožniku dolžna povrniti samo druga tožena stranka znaša 6.687,18 EUR.

34. Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi prve in druge tožene stranke delno ugodilo in izpodbijano sodbo v I. točki izreka delno spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od 25. 1. 2008 tečejo le od zneska 18.000,00 EUR in ne od celotnega zneska 19.195,46 EUR, od preostalih posameznih zneskov materialne škode pa zakonske zamudne obresti tečejo od datumov njihove zapadlosti, kakor je to navedeno zgoraj, tako da zakonske zamudne obresti od zneska 30,60 EUR tečejo od 22. 1. 2008, od zneska 36,00 EUR od 14. 6. 2008, od zneska 64,64 EUR od 27. 3. 2008, od zneska 39,69 EUR od 17. 7. 2008 in od zneska 1.024,53 EUR od 13. 11. 2009. 35. Zaradi znižanja dosojene odškodnine za negmotno škodo za znesek 9.900,00 EUR sta obe toženi stranki tožniku dolžni solidarno povrniti celotno dosojeno odškodnino za negmotno škodo in materialne škode v višini 1.195,46 EUR, zato se posledično zmanjša tudi znesek, ki ga je tožniku dolžna plačati samo druga tožena stranka. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče točko II izreka spremenilo tako, da je drugotoženi stranki naložilo, da tožniku plača znesek 6.687,10 EUR (prej 17.563,10 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 11. 2009. 36. Na podlagi 5. alineje 353. člena ZPP je pritožbeno sodišče izpodbijani ugodilni del sodbe sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je zavrnilo višji tožbeni zahtevek za plačilo zneska 10.875,92 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od zneska 9.900 EUR tečejo od 25. 1. 2008 dalje do plačila, od zneska 975,00 pa od 13. 11. 2009, posledično pa je spremenilo tudi odločitev o stroških postopka.

37. V preostalem je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbi prve in druge tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj je ugotovilo, da s pritožbama uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti.

- k pritožbi tožnika in k odločitvi o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje:

38. Zoper odločitev o stroških postopka se pritožujejo vse tri stranke. Vse tri dejansko oporekajo ugotovitvi sodišča prve stopnje glede njihovega uspeha v tem sporu.

39. Tožnik se zavzema, da bi sodišče pri ugotavljanju uspeha moralo upoštevati tako uspeh po temelju (ta naj bi znašal 90 %) kot tudi uspeh po višini, ki naj bi znašal 67,12 %, zaradi česar bi sodišče kot tožnikov uspeh v tem sporu moralo upoštevati aritmetično sredino obeh deležev. Določba 2. odstavka 157. člena ZPP je tako odprta, da je na njeni podlagi pravilna tako odločitev sodišča, da se pri odmeri stroškov upoštevata tako uspeh po temelju kot po višini, kakor tudi odločitev, da se uspeh ugotavlja izključno glede na razmerje med vtoževanim in dosojenim zneskom. Drugi odstavek 154. člena ZPP namreč določa, da če stranka deloma zmaga v pravdi, lahko sodišče glede na dosežen uspeh odloči, da krije vsaka stranka svoje stroške, ali pa ob upoštevanju vseh okoliščin primera naloži eni stranki, naj povrne drugi stranki in intervenientu ustrezen del stroškov. Tožnik v pritožbi že sam ugotavlja, da je uveljavljena praksa delovnih sodišč takšna, da načelo odgovornosti za uspeh upošteva tako, da uspeh tožnika izračuna glede na razmerje med vtoževanim in dosojenim zneskom. Zaradi navedenega sodišču prve stopnje ni možno očitati, da bi zmotno uporabilo določbo 154. člena ZPP, ko je uspeh tožnika ugotavljalo na naveden način.

40. Pač pa je sodišče prve stopnje ravnalo nepravilno, ker ni upoštevalo, da je uspeh tožnika zoper vsako od obeh toženih strank različen, saj tožnik del odškodnine vtožuje solidarno od obeh strank, del odškodnine pa le od druge tožene stranke. Nerazumljiv je pritožbeni očitek prve tožene stranke, da je tožnik zoper njo uspel le v višini 35 %. Tožnik je od prve tožene stranke (solidarno z drugo toženo stranko) zahteval plačilo zneska 21.134,20 EUR, sodišče prve stopnje pa mu je utemeljeno dosodilo znesek 19.195,46 EUR, kar pomeni, da tožnikov uspeh zoper prvo toženo stranko znaša 90,82 % oziroma, da uspeh druge tožene stranke v tem sporu znaša 9,18 %.

41. Pri uspehu druge tožene stranke je potrebno upoštevati, da je tožnik od nje skupno zahteval 54.765,91 EUR (21.134,20 EUR solidarno s prvo toženo stranko in še dodatno 33.631,71 EUR zgolj od nje) uspel pa je z zneskom 25.882,64 EUR (solidarno s prvo toženo stranko v višini 19.195,46 EUR in zgolj zoper drugo toženo stranko v višini 6.687,18 EUR) oziroma v višini 47,26 %, kar obenem pomeni, da uspeh druge tožene stranke v tem sporu znaša 52,74 %.

42. Glede na to, da tožnik zoper obe toženi stranki uveljavlja en stroškovnik in eno nagrado je kot njegov uspeh potrebno upoštevati aritmetično sredino obeh deležev, kar znaša 69,04 %. Sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški tožnika znašajo 3.935,42 EUR, tožnik pa je upravičen do povrnitve 69,04 % tega zneska, kar znaša 2.717,01 EUR.

43. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da utemeljeno priglašeni stroški prve tožene stranke znašajo 20,00 EUR, prva tožena stranka pa je upravičena do povrnitve 9,18 % tega zneska, kar znaša 1,83 EUR.

44. Pritožbeno sodišče soglaša z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da utemeljeno priglašeni stroški druge tožene stranke znašajo 1.612,50 EUR. Druga tožena stranka je upravičena do povrnitve 52,74 % tega zneska, kar znaša 850,04 EUR.

45. Po medsebojni kompenzaciji navedenih zneskov se pokaže, da sta toženi stranki tožniku solidarno dolžni povrniti stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 1.866,14 EUR.

46. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP pritožbi prve in druge tožene stranke delno ugodilo tako, da je odločitev o stroških postopka delno spremenilo tako, da je stroške postopka, ki sta jih toženi stranki dolžni povrniti tožniku znižalo z zneska 2.104,69 EUR na znesek 1.866,14 EUR.

- k odločitvi o stroških pritožbenega postopka:

47. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato v skladu z načelom odgovornosti za uspeh, kot ga določa 154. člen ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

48. Tudi prva tožena stranka ni upravičena do povrnitve pritožbenih stroškov, saj je glavnica, ki jo je dolžna plačati skupaj z drugotoženo stranko, ostala nespremenjena, dejansko pa je bila uspešna le glede stranske terjatve, saj od pretežnega dela dosojene možne škode obresti tečejo kasneje kot pa od negmotne škode. Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče odločilo, da prva tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

49. Druga tožena stranka je izpodbijala celotni ugodilni del prvostopenjske sodbe, torej znesek 36.758,56 EUR. Ta znesek je s pritožbo uspela znižati za 10.875,92 EUR, kar pomeni, da njen pritožbeni uspeh znaša 29,59 %. Utemeljeno priglašeni pritožbeni stroški druge tožene stranke znašajo 942,40 EUR (nagrada za postopek po tar. št. 3910). Druga tožena stranka je upravičena do povrnitve 29,59 % tega zneska kar znaša 278,86 EUR.