Jedro

Tožeča stranka je vedela, da je dolžna izprazniti poslovne prostore, ker je najemno razmerje z drugotoženko prenehalo. Za opravljanje svoje dejavnosti bi si torej lahko zagotovila druge prostore in odgovornosti za izpad dohodka ni mogoče pripisati toženi stranki, kot sta to pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje.

Ravnanje delavcev policije (takrat uradnih pooblaščenih oseb organov za notranje zadeve) ni bilo protipravno in tako ni pravne podlage za odškodninsko odgovornost države (170. člen ZOR).

Izrek

Revizija zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku se zavrne, zoper odločitev o podrejenem tožbenem zahtevku in zoper sklep o zavrženju tožbe pa se zavrže. Tožeča stranka sama nosi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbena zahtevka za plačilo izgubljenega zaslužka v višini 1,500.000 SIT (I.1.1. točka izreka), za plačilo nepremoženjske škode v višini 1,500.000 SIT (I.1.2. točka izreka) ter podredni tožbeni zahtevek za vrnitev lastninske pravice na protipravno odstranjenem objektu (I.2. točka izreka). Zavrglo pa je tožbeni zahtevek (del tožbe) za ugotovitev, da sta tožnika skupna lastnika objekta (II.1.1. točka izreka), ugotovitev, da je tožena stranka dejansko odvzela lastninsko pravico tožeči stranki dne 16.11.1992 (II.1.2. točka izreka) in ugotovitev, da je drugotoženka protipravno odstranila celoten objekt (II.1.3. točka izreka). V opisanem obsegu je sodišče druge stopnje zavrnilo pritožbo tožeče stranke in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje.

Zoper tako pravnomočno sodno odločbo je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, v kateri izrecno uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Revizija predstavlja svoje videnje dejanskih ugotovitev in poudarja, da je tožeča stranka zaradi ravnanja in opustitve tožene stranke utrpela premoženjsko in nepremoženjsko škodo: izgubo na zaslužku, duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena, okrnitve svobode in pravice osebnosti ter okrnitve duševne celovitosti. Treba je upoštevati dejstvo, da sta tožnika z lastnimi sredstvi in delom ter plačilom zgradila povsem nov gostinski objekt. Tožeči stranki ni bila nikoli izdana dokončna odločba o odstranitvi objekta, zato ni bilo pravne podlage za deložacijo tožnikov iz lokala. Tožena stranka je prekoračila svoja pooblastila glede izpraznitve nepremičnine, saj se ni držala tistega, kar je napisano v sklepu o izvršbi, da lahko izprazni le kontejner. Iz tega nedvomno izhaja, da je bilo njeno početje nezakonito in s tem škodno za tožečo stranko. V skladu z navedenim sta popolnoma utemeljena primarni in podrejeni tožbeni zahtevek. Vse kar sodišče navaja kot razloge za zavrnitev tožbenega zahtevka, je iskati v nezakonitem početju tožene stranke. Zato so izpolnjeni pogoji za ugotovitev lastninske pravice in ugotovitev škodnih ravnanj tožene stranke. To je dopustno ob upoštevanju določb 181. člena ZPP, zaradi česar odločitev sodišča o zavrženju tožbenega zahtevka ni utemeljena. Končno revizija očita sodišču prve stopnje zavračanje njenih dokaznih predlogov, kar je z vidika procesnega vodstva, varstva pravnih koristi tožnikov in zlasti ob upoštevanju temeljnega načela ugotavljanja resnice, nedopustno. Tožeča stranka predlaga revizijskemu sodišču, da njeni reviziji ugodi, razveljavi izpodbijani odločbi druge in prve stopnje ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

V postopku, ki je bil opravljen po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 12/03, uradno prečiščeno besedilo, ZPP), tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila. Revizija je bila vročena tudi Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija zoper odločitev o primarnem tožbenem zahtevku ni utemeljena, v ostalem delu pa ni dovoljena.

Revizijsko sodišču mora uvodoma poudariti, da je pri preizkusu utemeljenosti revizijskih navedb vezano na ugotovljeno dejansko stanje, saj revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Odločilne dejanske ugotovitve sodišč prve in druge stopnje so bile, da sta tožnica in drugotoženka sklenili najemno pogodbo za štiri kioske in kontejner, v katerem je tožeča stranka opravljala gostinsko dejavnost. Kioski so bili odstranjeni, kontejner pa je bil v soglasju med pravdnima strankama spremenjen oziroma predelan v objekt, ki je s kontejnerjem ohranil le eno skupno steno. Prenova objekta je potekala v soglasju med strankama, tožeča stranka je bila ne glede na to dolžna drugotoženki plačevati najemnino. Najemna pogodba med strankama je bila odpovedana po sodni poti z nalogom za izpraznitev poslovnih prostorov in bi morala tožeča stranka prostore izprazniti do 31.10.1990. Tožeča stranka do določenega roka objektov ni izpraznila, drugotoženka pa je vložila predlog za izvršbo za izpraznitev poslovnih prostorov z deložacijo. Deložacija je bila opravljena 16.11.1992 ob prisotnosti delavcev policije. Najpozneje z dnem opravljene deložacije je tožeča stranka prenehala opravljati gostinsko dejavnost v spornem lokalu, kar je privedlo do izpada dohodka. Tožeča stranka je bila seznanjena z nalogom za izpraznitev poslovnih prostorov, njegovo pravnomočnostjo in rokom za izpraznitev, kakor tudi z dnem prisilne izvršbe.

Pri presoji utemeljenosti zahteve za plačilo izgube na dohodku sta sodišči pravilno izhajali iz 189. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (Ur. l. SFRJ, št.29/78 do 57/89, ZOR). Upoštevati pa je treba še določila 154. in 158. člena ZOR o tem, kdo je dolžan nastalo škodo povrniti in kakšna je podlaga za morebitno dolžnost povrnitve škode. Tožeča stranka je vedela, da je dolžna izprazniti poslovne prostore, ker je najemno razmerje z drugotoženko prenehalo. Za opravljanje svoje dejavnosti bi si torej lahko zagotovila druge prostore in odgovornosti za izpad dohodka ni mogoče pripisati toženi stranki, kot sta to pravilno presodili sodišči prve in druge stopnje.

Postopek prisilne izvršbe - deložacija - je potekal ob asistenci delavcev policije, kar so dopuščale določbe takrat veljavnega Zakona o izvršilnem postopku (46. člen, Ur. l. SFRJ, št. 20/78 do 35/91, ZIP). Sodišči sta ugotovili, da delavci policije niso prekoračili svojih pooblastil in njihovo ravnanje ni z ničemer kršilo niti določb Pravilnika o postopku pooblačenih uradnih oseb organov za notranje zadeve. Revizijsko sodišče mora zato le pritrditi presoji nižjih sodišč, da ravnanje delavcev policije (takrat uradnih pooblaščenih oseb organov za notranje zadeve) ni bilo protipravno in tako ni pravne podlage za odškodninsko odgovornost države (170. člen ZOR). Revizijski očitki o prekoračenju izvršilnega naslova pa so v tem postopku neupoštevni in jih je imela tožeča stranka možnost uveljavljati v izvršilnem postopku. Postopek deložacije, ki je potekal ob asistenci delavcev policije, je posledica ravnanja tožeče stranke, ki svojih obveznosti iz pravnomočne sodne odločbe ni prostovoljno izpolnila. Revizijski očitek, da je tožena stranka povzročila okoliščine, zaradi katerih je tožeča stranka utrpela škodo, so v nasprotju z ugotovitvami o poteku razreševanja razmerja med pravdnima strankama. Revizijsko sodišče teh očitkov ni moglo sprejeti, ampak je moralo pritrditi pravni presoji izpodbijanih sodb o neutemeljenosti zahtevkov za plačilo odškodnine za izgubljeni dobiček in nepremoženjsko škodo. Neutemeljeno revizijo je zato moralo revizijsko sodišče zavrniti (378. člen ZPP), saj je bilo materialno pravo za sprejeto odločitev pravilno uporabljeno.

Stranka lahko uveljavlja v isti tožbi več tožbenih zahtevkov, ki pa imajo vsak svojo in samostojno pravno naravo in usodo. V takem primeru gre za objektivno kumulacijo zahtevkov, ki jih sme sodišče obravnavati skupaj, če so za to izpolnjeni pogoji iz 182. člena ZPP. V takem primeru je treba dovoljenost revizije presojati za vsak zahtevek (spor) posebej. Četudi je za enega izmed zahtevkov navedena vrednost spornega predmeta, se ta ne razteza na drug (nedenarni) zahtevek, tako da bi to pomenilo navedbo vrednosti spornega predmeta zanj (39. člen ZPP).

Tožeča stranka je med postopkom večkrat "modificirala" svoj tožbeni zahtevek in zanj navedla svojo podlago. Pri tem pa ni označila vrednosti spornega predmeta za vsak zahtevek, za katerega je navedla drugo podlago. To bi bila dolžna storiti, če si je hotela zagotoviti pravico do vložitve izrednega pravnega sredstva. Revizijsko sodišče tako ni smelo obravnavati revizije v delu, ki se nanaša na preostali del tožbe, ampak jo je moralo kot nedovoljeno zavreči (384. člen v zvezi s 377. členom ZPP).

Odločitev o revizijskih stroških temelji na določilu 165. člena ZPP.