Jedro

Izrek izpodbijane sodbe ne vsebuje odločitve o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, čeprav je tožnik uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Tožniku je bila namreč III. kategorija invalidnosti že pravnomočno priznana. Izrek sodbe v tem delu nasprotuje razlogom sodbe. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi peta točka odločbe z dne 3. 5. 2013, pri čemer ni opredelilo odločbe z dne 3. 5. 2013. Na katero odločbo se nanaša odločitev in kaj izhaja iz odpravljene pete točke navedene odločbe, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Ker je izrek izpodbijane sodbe nerazumljiv, sodbe ni mogoče preizkusiti, zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi ugodilo, izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti, da se mu prizna pravica do dela v skrajšanem delovnem času od polnega (štiriurno delo) na drugem delovnem mestu, da se mu prizna pravica do delne invalidske pokojnine ter da se odpravi peta točka odločbe z dne 3. 5. 2013 (I. točka izreka). V odločbi št. ... z dne 3. 5. 2013 je v drugi vrsti 2. odstavka izreka za besedo "dela" dodalo naslednje besedilo: "50 % in 50 % bolezen" (II. točka izreka). Odločilo je še, da tožnik nosi svoje stroške postopka (III. točka izreka).

2. Zoper zavrnilno sodbo se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP pritožuje tožnik. Predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku. Podredno predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da zaradi svojega zdravstvenega stanja ni sposoben opravljati dela v polnem delovnem času s priznanimi omejitvami. Sklicuje se na mnenje izvedenca dr. A.A., ki je bil imenovan v delovnem sporu. Pojasnjuje, da se je delovni spor nanašal na odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Izvedenec je v tem delovnem sporu podal mnenje, da pri delodajalcu (tj. B. d.o.o.), katerega glavna dejavnost je ravno dejavnost gostinstva, ni zanj ustreznega delovnega mesta z omejitvami, ki naj bi jih opravljal polni delovni čas. Ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedenega izvedenskega mnenja, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Nadalje navaja, da se do navedenega izvedenskega mnenja ni opredelila niti invalidska komisija II. stopnje. Izvedensko mnenje stalne sodne izvedenke, postavljene v predmetnem socialnem sporu temelji zgolj na teoriji in ne na oceni dejanskega trga dela. Izvedenka ni izhajala iz dejanskih obremenitev, katerim je podvržen kot natakar. Ni konkretno navedla npr. v katerem baru ali okrepčevalnici ali restavraciji bi lahko delal s priznanimi omejitvami polni delovni čas. Meni, da takšno delo v okviru tožnikovega poklica ne obstaja. Sodišče prve stopnje bi moralo glede na pomanjkljivosti izvedenskega mnenja in glede na dejstvo, da je bilo v tem postopku pridobljeno izvedensko mnenje v nasprotju z izvedenskim mnenjem dr. A.A., podanim v delovnem sporu, imenovati drugega izvedenca za medicino dela, kar je tožnik tudi predlagal. Zaradi vsega navedenega ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se sploh ne da preizkusiti, prav tako pa sodišču prve stopnje očita, da se ni izreklo o vseh njegovih navedbah in izvedenih dokazih. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve postopka iz 2. odstavka 339. člena v zvezi z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami; v nadaljevanju: ZPP), ki se v socialnih sporih uporablja na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji; v nadaljevanju: ZDSS-1) in na pravilno uporabo materialnega prava.

5. Ugotavlja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj ima izpodbijana sodba take pomanjkljivosti, da se je ne da preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe je namreč nejasen in nerazumljiv tako, da njen preizkus sploh ni mogoč. Takšna kršitev je razlog za razveljavitev sodbe po uradi dolžnosti, ne da bi se pritožbeno sodišče spuščalo v vsebinsko obravnavanje pritožbe.

6. Skladno s 1. odstavkom 310. člena ZPP sodišče s sodbo odloči o zahtevku, ki se nanaša na glavno stvar in stranske terjatve. Izrek sodbe obsega odločbo, s katero sodišče ugodi posameznim zahtevkom, ki se nanašajo na glavno stvar in stranske terjatve, ali jih zavrne in odločbo o obstoju ali neobstoju terjatve, ki je bila uveljavljena zaradi pobota (3. odstavek 324. člena ZPP). Pomeni, da mora sodišče vsebino tožbenega zahtevka povzeti v izreku sodne odločbe.(1) Izrek sodbe mora vsebovati določno opredeljen tožbeni zahtevek tudi zaradi materialne pravnomočnosti. Pravnomočen postane namreč samo izrek sodbe.(2)

7. V skladu s 58. in 63. členom ZDSS-1 gre v tem socialnem sporu za presojo pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb o priznanih pravicah na temelju preostale delovne zmožnosti. S prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 12. 11. 2012 je bila tožnikova zahteva za priznanje novih pravic iz invalidskega zavarovanja zavrnjena. Z drugostopenjsko odločbo št. ... z dne 3. 5. 2013 je tožena stranka tožnikovi pritožbi delno ugodila in prvostopenjsko odločbo odpravila, tožniku pa priznala pravico do premestitve na drugo delovno mesto zaradi posledic poškodbe izven dela z omejitvami: z občasnim ročnim premeščanjem do 5 kg, brez dolgotrajnih in pogostih prisilnih drž fleksijsko - rotacijskih gibov ledveno - križne hrbtenice nad 30 stopinj, izmenoma sede, stoje in s hojo, le v okviru rednega delovnega časa, s polnim delovnim časom, od 1. 12. 2012 dalje.

8. S tožbenim zahtevkom je tožnik uveljavljal odpravo prvostopenjske in drugostopenjske odločbe in razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti s priznanjem pravice do dela na drugem delovnem mestu s fizičnimi in časovno razbremenitvijo po štiri ure od 1. 12. 2012 dalje s pravicami na tej podlagi. O tako postavljenem tožbenem zahtevku bi moralo sodišče skladno s 310. členom ZPP na temelju 81. in 82. člena ZDSS-1 tudi odločiti.

9. Po 81. členu ZDSS-1 sodišče s sodbo tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrne, če ugotovi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta zakonit ter da je izpodbijani upravni akt pravilen in zakonit. Če tožbenemu zahtevku ugodi, s sodbo izpodbijani upravni akt odpravi delno ali pa v celoti in odloči o pravici, obveznosti ali pravni koristi. Pod pogoji iz 82. člena ZDSS-1 lahko sodišče, če tožbenemu zahtevku ugodi, ob odpravi izpodbijanega upravnega akta tožencu naloži izdajo novega upravnega akta, oziroma odpravi izpodbijani upravni akt in odloči o podlagi tožbenega zahtevka, tožencu pa naloži izdajo novega upravnega akta o višini tožbenega zahtevka.

Ker gre za spore polne jurisdikcije, je treba s sodno odločbo odločiti o materialnopravni pravici, zahtevani s tožbenim zahtevkom, in s tem v zvezi presoditi tudi pravilnost in zakonitost odločb tožene stranke. Izrek mora torej vsebovati odločitev o vtoževani pravici in hkrati tudi odločitev o pravilnosti in zakonitosti upravnih odločb, s katerimi je bilo o pravici že odločeno v predsodnem postopku.

10. Izrek ne vsebuje odločitve o pravilnosti in zakonitosti izpodbijanih upravnih odločb. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožnika razvrsti v III. kategorijo invalidnosti (1. alineja I. odstavka izreka), čeprav je tožnik uveljavljal razvrstitev v II. kategorijo invalidnosti. Tožniku je bila namreč III. kategorija invalidnosti že pravnomočno priznana z odločbo št. ... z dne 15. 1. 2010. Izrek sodbe v tem delu (1. alineja I. odstavka izreka) nasprotuje razlogom sodbe. V 4. alineji I. odstavka izreka je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravi peta točka odločbe z dne 3. 5. 2013, pri čemer ni opredelilo odločbe z dne 3. 5. 2013. Na katero odločbo se nanaša odločitev in kaj izhaja iz odpravljene pete točke navedene odločbe, je mogoče sklepati zgolj iz obrazložitve sodbe, ki pa ne postane pravnomočna. Na podlagi navedenega je izrek nerazumljiv, zaradi česar izpodbijane sodbe objektivno ni mogoče preizkusiti.

11. Pritožbeno sodišče je v skladu s 354. členom ZPP ugodilo pritožbi in razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter mu zadevo vrača v novo sojenje. V ponovljenem sojenju bo moralo sodišče odločiti o tožbenemu zahtevku tako, da bo izrek sodbe jasen, določen in razumljiv.

12. Pritožbeno sodišče je, ob razveljavitvi sodbe razveljavilo tudi sklep o stroških postopka na prvi stopnji, in odločitev o njih, skupaj z odločitvijo o stroških pritožbe, pridržalo za končno odločbo (3. odstavek 165. člena ZPP).

(1) Tako Vrhovno sodišče RS že v sodbi opr. št. III Ips 100/2011 z dne 21. 3. 2002. (2) Skladno s 1. odstavkom 319. člen ZPP sodba, ki se ne more več izpodbijati s pritožbo, postane pravnomočna, kolikor je v njej odločeno o zahtevku tožbe ali nasprotne tožbe.