Jedro

Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe drugega odstavka 39. člena KPJS pravilno presodilo, da je pravica do dodatka za delo v rizičnih razmerah časovno omejena in da ta ne pripada javnemu uslužbencu za ves delovni čas, ko je opravljal delo v obdobjih razglašene epidemije bolezni COVID-19, temveč samo za čas, ko ga je dejansko opravljal v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami, zato kršitev kolektivne pogodbe ni podana.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se potrdita izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani del dopolnilne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom dovolilo spremembo zahtevka z dne 29. 1. 2021 (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevek predlagatelja na ugotovitev, da nasprotna udeleženka krši določila Kolektivne pogodbe za javni sektor, ker pri njej zaposlenim javnim uslužbencem v posledici razglasitve epidemije nalezljive bolezni SARS-CoV-2 (COVID-19) 12. 3. 2020, 18. 10. 2020, 16. 11. 2020, 17. 12. 2020 in 17. 1. 2021 na območju Republike Slovenije ne izplača dodatka za delo v rizičnih razmerah za vse ure opravljenega dela v času od 12. 3. 2020 do 30. 5. 2020 in od 19. 10. 2020 do 17. 3. 2021 (II. točka izreka). Odločilo je, da je predlagatelj dolžan nasprotni udeleženki v roku 8 dni povrniti stroške postopka v višini 3.375,36 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila (III. točka izreka).

Z dopolnilno sodbo in sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo spremembo zahtevka z dne 10. 5. 2021 (I. točka izreka) in zavrnilo zahtevo predlagatelja, da je nasprotna udeleženka dolžna v roku 30 dni od pravnomočnosti sodbe za vse evidentirane ure dela v času od 12. 3. 2020 od 18. ure do 30. 5. 2020 do 24. ure ter v času od 19. 10. 2020 do 17. 5. 2021 obračunati bruto razliko med že obračunanim zneskom dodatka za delo v rizičnih razmerah do višine 65 odstotkov urne postavke osnovne plače, odvesti davke in prispevke ter izplačati neto razliko z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od vsakega 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila.

2. Predlagatelj se zoper II. in III. točko izreka sodbe in sklepa pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa, tako da se predlogu ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev ter v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da sodišče ni odločilo o dajatvenem zahtevku, čeprav nasprotna udeleženka postavitvi tega zahtevka ni nasprotovala, v tretji pripravljalni vlogi pa se je spustila v obravnavanje glavne stvari po spremenjenem predlogu. Nadalje uveljavlja relativno bistveno kršitev določbe postopka iz četrtega odstavka 324. člena ZPP in bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče ni opredelilo do njenih navedb glede rizičnih razmer, razlage, ki predstavlja dopolnitev KPJS, razlikovanja med dodatkoma po KPJS in ZIUZEOP, nedopustnosti enostranskega določanja deleža dela v rizičnih razmerah ter ugotovitev, ki izhajajo iz izhodišč za pogajanja o drugačni ureditvi dodatka za delo v času razglašene epidemije. Navaja, da so javni uslužbenci do dodatka upravičeni za ves delovni čas, nasprotna udeleženka pa želi s spremembo kolektivne pogodbe pridobiti soglasje socialnih partnerjev za razdelitev delovnih mest z internim aktom po posameznih višinah fiksno določenega dodatka. Navaja, da je Vlada RS z razglasitvijo epidemije na območju celotne države sama določila območje in časovna obdobja, v katerih je obstajala nevarnost okužbe, opravljanje dela na tem območju pa predstavlja delo v rizičnih razmerah. Ne drži, da bi bila določba drugega odstavka 39. člena KPJS ob takšnem stališču nepotrebna, saj bi prišla v poštev v primeru, če bi bila epidemija razglašena le na delu območja RS. KPJS kot pogoj določa zgolj obstoj nevarnosti in ne razlikuje med javnimi uslužbenci, ki delo opravljajo v rizičnih razmerah. Iz jezikovne razlage določbe 71. člena ZIUZEOP izhaja, da je dodatek za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije namenjen javnim uslužbencem, ki so nadpovprečno izpostavljeni tveganju za svoje zdravje oz. prekomerno obremenjeni zaradi obvladovanja epidemije, kar utemeljuje zaključek, da je povprečna izpostavljenost okužbi zajeta z dodatkom za delo v rizičnih razmerah po KPJS. Opozarja, da so bili za čas epidemije bolezni COVID-19 poleg ukrepov iz 10. člena ZNB sprejeti vsi ukrepi iz 39. člena ZNB, kar kaže na resnost nevarnosti okužbe. Na to kaže tudi splošno znano dejstvo, da številni ukrepi za preprečevanje in omejevanje okužb niso zadostovali, saj je kljub temu prihajalo do okužb javnih uslužbencev. Zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari nasprotuje tudi odločitvi o stroških postopka.

3. Predlagatelj v pritožbi zoper II. točko dopolnilne sodbe in sklepa, ki jo prav tako vlaga iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP, ponavlja pritožbene ugovore iz pritožbe zoper sodbo in sklep. Predlaga spremembo izpodbijanega dela dopolnilne sodbe in sklepa, tako da se predlogu ugodi s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Nasprotna udeleženka v odgovorih na pritožbi prereka pritožbene navedbe predlagatelja, predlaga zavrnitev pritožb in priglaša stroške odgovorov na pritožbi.

5. Pritožbi nista utemeljeni.

6. Pritožbeno sodišče je na podlagi prvega in drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/1999 in nasl.) v zvezi s 366. členom ZPP izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani del dopolnilne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov ter pri tem po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, tudi ne v uveljavljani smeri neobrazloženosti odločb (kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP), saj imata ti jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med katerimi ni nobenih nasprotij. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo relevantno dejansko stanje ter sprejelo materialnopravno pravilno odločitev.

7. Sodišče prve stopnje je v tem kolektivnem delovnem sporu presojalo, ali je nasprotna udeleženka kršila določilo 11. točke prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.), ker ni vsem javnim uslužbencem, ki so v času epidemije COVID-19 opravljali delo,1 izplačevala dodatka v višini 65 % urne postavke osnovne plače (temveč nižji odstotek), oziroma ker jim ga ni izplačevala za vse ure opravljenega dela. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom zahtevek predlagatelja na ugotovitev kršitve kolektivne pogodbe zavrnilo, po njegovem opozorilu v pritožbi zoper to odločbo, da ni odločilo o dajatvenem zahtevku za obračun in izplačilo razlik v plači, pa je z dopolnilno sodbo in sklepom tudi ta zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe drugega odstavka 39. člena KPJS pravilno presodilo, da je pravica do dodatka za delo v rizičnih razmerah časovno omejena in da ta ne pripada javnemu uslužbencu za ves delovni čas, ko je opravljal delo v obdobjih razglašene epidemije bolezni COVID-19, temveč samo za čas, ko ga je dejansko opravljal v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami, zato kršitev kolektivne pogodbe ni podana. Takšno stališče je zavzelo že pritožbeno sodišče v istovrstni zadevi X Pdp 301/2021 z dne 9. 9. 2021, na katero se pravilno sklicuje sodišče prve stopnje, zato predlagatelj v pritožbah neutemeljeno vztraja, da so javni uslužbenci do njega upravičeni za ves čas razglasitve epidemije in za vse ure, ko so opravljali delo.

9. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje predlagatelja, da je glede na obseg sprejetih posebnih ukrepov za preprečevanje in obvladovanje bolezni COVID-19 na podlagi 10. in 37. člena Zakona o nalezljivih boleznih (ZNB; Ur. l. RS, št. 33/2006 in nasl.) ter splošno znano dejstvo, da je kljub tem ukrepom prihajalo do prenosa okužb med javnimi uslužbenci, treba šteti, da so vsi javni uslužbenci delo v času razglašene epidemije opravljali v nevarnih pogojih. Pojav nalezljive bolezni, ki po času in kraju nastanka ter številu prizadetih oseb presega običajno stanje in je zato potrebno takojšnje ukrepanje, po definiciji iz prvega odstavka 7. člena ZNB predstavlja epidemijo nalezljive bolezni, po pravilnem stališču sodišča prve stopnje pa zgolj nastop tega dejstva (ki pomeni izpolnitev dejanskega stanu iz 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS) ne daje podlage za izplačilo tega dodatka v višini 65 % osnovne plače vsem javnim uslužbencem, ki v tem času opravljajo delo. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno pritrdilo nasprotni udeleženki, da vsi poklici in vsa delovna mesta znotraj istega poklica niso bila enako izpostavljena dejavnikom tveganja za okužbo s COVID-19. 10. Predlagatelj v pritožbah zmotno uveljavlja kršitev četrtega odstavka 324. člena ZPP2 in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni (izrecno) opredelilo do njegovih obširnih navedb o tem, da so v času razglašene epidemije obstajale rizične razmere, da razlaga KPJS predstavlja dopolnitev kolektivne pogodbe in da je nasprotna udeleženka enostransko določila različne deleže dodatkov za delo v rizičnih razmerah. Sodišče prve stopnje je te navedbe zavrnilo z zavzetjem pravilnih stališč, da pravica do dodatka za delo v rizičnih razmerah javnemu uslužbencu pripada samo za čas, ko dejansko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami, da bi delodajalec lahko že na podlagi določbe 39. člena KPJS odločil, da dodatka za delo v rizičnih razmerah v obdobju epidemije ne bo izplačeval, četudi Komisija za razlago KPJS v zvezi s tem ne bi sprejela nobene razlage, ter da pravilnost sklepa, s katerim je nasprotna udeleženka razvrstila javne uslužbence glede na čas, ko so bili pri svojem delu izpostavljeni nevarnim pogojem dela, ni predmet presoje v tem kolektivnem delovnem sporu. Sodišče tudi ni storilo navedenih postopkovnih kršitev, ko se ni opredelilo do navedb predlagatelja glede razlikovanja med dodatkoma po KPJS in Zakona o interventnih ukrepih za zajezitev epidemije COVID-19 in omilitev njenih posledic za državljane in gospodarstvo (ZIUZEOP; Ur. l. RS, št. 49/2020 in nasl.), saj te niso pravno odločilne. Določba 71. člena ZIUZEOP o dodatku za nevarnost in posebne obremenitve v času epidemije, na katero se v pritožbah sklicuje predlagatelj, v ničemer ne vpliva na vsebino jasnega določila 39. člena KPJS, sicer pa določba tretjega odstavka tega člena kvečjemu potrjuje pravilnost stališča nasprotne udeleženke, da v času razglašene epidemije do dodatka po 11. točki 39. člena KPJS niso upravičeni vsi javni uslužbenci in za vse opravljene ure dela na delovnem mestu.

11. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi predloga za ugotovitev kršitve kolektivne pogodbe materialnopravno pravilna, posledično pa je pravilna tudi odločitev o zavrnitvi dajatvenega zahtevka iz tega naslova. Pravilna je tudi odločitev o stroških postopka, ki ji predlagatelj nasprotuje zgolj zaradi nasprotovanja odločitvi o glavni stvari. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijani del sodbe in sklepa ter izpodbijani del dopolnilne sodbe in sklepa sodišča prve stopnje (353. člen ZPP, 2. točka 365. člena ZPP).

12. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka. Predlagatelj zato, ker s pritožbama ni uspel, nasprotna udeleženka pa zato, ker odgovora na pritožbi nista bila potrebna za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 154., 155. in 165. člena ZPP).

1 Med strankama ni bilo sporno, da razglašena epidemija nalezljive bolezni Covid-19 predstavlja rizične razmere v smislu 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS. 2 Po navedeni določbi mora sodišče v obrazložitvi navesti zahtevke strank in njihove navedbe o dejstvih, na katera se ti zahtevki opirajo, dokaze ter predpise, na katere je oprlo sodbo.