Jedro

Če pravilnik tožene stranke o disciplinski odgovornosti uporablja pri opisu disciplinskih kršitev samostalniške glagolnike, ki se tvorijo iz nedovršne oblike glagola (neizvrševanje, dajanje podatkov, dajanje netočnih poročil it.), to ne pomeni, da lahko delavec stori to kršitev le z večkratnim dejanjem, ampak tudi z enim samim. Na primer, tudi enkratna neizpolnitev delovnih nalog in obveznosti pomeni kršitev delovnih obveznosti zaradi neizpolnjevanja delovnih obveznosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Delovno sodišče v Mariboru razsodilo, da se zavrne tožbeni zahtevek, da se kot nezakoniti razveljavita odločba disciplinske komisije tožene stranke z dne 16.12.1997, št. 115/97, s katero je bila tožniku preklicana pogojna odložitev izvršitve ukrepa prenehanja delovnega razmerja izrečenega 4.10.1996 in potrjen ukrep prenehanja delovnega razmerja ter odločba komisije za pritožbe tožene stranke z dne 29.1.1998, št. 74/98 o zavrnitvi tožnikovega ugovora. Nadalje je bil zavrnjen zahtevek, da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo, temveč se mu nadaljuje z vsemi pravicami in obveznostmi in je dolžna tožniku povrniti celotno prikrajšanje na osebnem dohodku za ves čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, mu vpisati to obdobje v delovno knjižico, kot da bi redno delal in plačati vse prispevke iz naslova pokojninsko-invalidskega in zdravstvenega zavarovanja ter vse denarne terjatve, z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zavrnilo je tudi zahtevek za povračilo stroškov postopka in odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka. Zoper navedeno sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo odločilna dejstva in pravilno uporabilo materialno pravo, zato pritožbeno sodišče ne ponavlja razlogov izpodbijane sodbe. Tožnik v pritožbi navaja, da sploh ne trdi, da dejanje enkratnega neopravičenega izostanka z dela kot tako že samo po sebi ne bi moglo predstavljati kršitve delovne discipline. Vsekakor bi ga organ, ki sprejema splošne akte tožene stranke, moral uvrstiti med kršitve delovnih obveznosti; je mogoče, da je na to dejanje pozabil, oziroma bil nepazljiv pri določanju kršitev delovnih obveznosti. V delovno - pravni zakonodaji in praksi obstoji veliko primerov, ko enkratni in večkratni izostanki z dela niso enako sankcionirani. Enkratni izostanek z dela lahko predstavlja zgolj lažjo kršitev delovne discipline, večkratni pa hujšo kršitev. Glede vprašanja upravičenosti oziroma neopravičenosti izostanka z dela je sodišče zavrnilo dokazni predlog tožnika po zaslišanju prič, ki bi lahko potrdile, da jih je tožnikov obrat kritičnega dne obvestil o odsotnosti in jih prosil, da to sporočijo nadrejenim. Pritožba pripominja, da je sodišče kot dokaz upoštevalo izpovedi prič K. in Z., ki sta jih slednja dala na zapisnik v disciplinskem postopku, na glavni obravnavi pa teh prič ni zasliševalo. Sodišče tudi ni upoštevalo, da sta stranki v sodnem sporu zaradi neizplačanih plač, kar je prispevalo k temu, da se je tožena stranka v izogib drugačni praksi v konkretnem primeru odločila za izvedbo disciplinskega postopka in izrek najhujše sankcije. Tožnik zatrjuje, da mu je bila odsotnost odobrena, saj je šele ob disciplinski prijavi izvedel, da temu ni tako. Pritožbeno sodišče je ocenilo izvedene dokaze in ocenjuje, da pritožbene navedbe ne morejo biti odločilne. Zaslišanje predlaganih prič pred sodiščem ni potrebno. Tožnik sicer priznava, da je spornega dne izostal z dela. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključilo, da je neopravičeno izostal, saj dejstvo, da bi naj naročil bratu, naj ga opraviči, še ne pomeni, da bi bilo opravičilo sprejeto. Ne samo to, tožnik je moral zaprositi za odsotnost spornega dne vnaprej. Že iz njegovega zagovora je treba zaključiti, da tega ni storil. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da je šlo za neopravičeno odsotnost. Glede same kvalifikacije kršitve pritožbeno sodišče ocenjuje, da je podana hujša kršitev delovne obveznosti po 40. točki 16. člena Pravilnika o disciplinski in odškodninski odgovornosti tožene stranke. Iz samega izraza "izostajanje z dela" ni mogoče zaključiti, da je enodnevni izostanek izpuščen. Sicer Pravilnik uporablja samostalniške glagolnike, ki se tvorijo iz nedovršne oblike glagola, tako v 15. členu Pravilnika: v 1. točki neizpolnjevanje, 3. točki neizvrševanje, v 15. točki dajanje podatkov, dajanje netočnih poročil v 16. točki in tako naprej; v vseh teh primerih kršitve ne stori le z večkratnim dejanjem, ampak tudi z enim samim. Na primer, tudi enkratna neizpolnitev delovnih nalog in obveznosti po 1. točki 16. člena pomeni obstoj te kršitve. V 15. členu Pravilnika med lažjimi kršitvami ni določen enodnevni izostanek oziroma izostajanje z dela en dan. Sodišče prve stopnje je pravilno zaključevalo, da je tožena stranka s svojimi splošnimi akti opredelila tudi enkratno dejanje kot kršitev delovnih obveznosti. Zato se sodišče druge stopnje strinja s sodiščem prve stopnje glede tega razlogovanja. Glede izostankov splošni akt tožene stranke v 15. členu določa lažjo kršitev v 12. točki že, če delavec ne sporoči izostanka. To pomeni, da je že nesporočitev lažja kršitev, ne pa tudi enodnevni izostanek z dela. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz dokončne odločbe o zavrnitvi ugovora tožnika izhaja, da je tožena stranka upoštevala okoliščine pri odločanju o disciplinski odgovornosti delavca in sicer, da je delavec v podjetju že več let, v disciplinskem postopku je bil v zadnjem letu dvakrat in da je bilo konec avgusta na oglasni deski izobešeno obvestilo, po katerem je potrebno za odobritev dopusta izpisati dovolilnico (izpiše jo vodja službe) in jo podpisano (s strani vodje) oddati vratarju. Opozarja tudi, da vsakršna nepričakovana ali neopravičena odsotnost z dela pomeni težave v delovnem procesu in posledico tudi zmanjšano proizvodnjo. Skratka, pritožbeno sodišče ugotavlja, da sta disciplinska organa tožene stranke ocenila kršitev tožnika tako po objektivni in subjektivni strani in niso ugotovljene take olajševalne okoliščine, da storjeno dejanje ne bi pomenilo hujšo kršitev. Tudi ne gre za neznatno stopnjo tožnikove krivde. Upoštevaje navedeno je pritožbeno sodišče zaključilo, da je sodišče prve stopnje pravilno razsodilo, ko je zavrnilo tožbeni zahtevek. Izvajanje novih dokazov ni potrebno. Sicer je pritožba neutemeljena, zaradi česar jo je bilo treba zavrniti in potrditi sodbo sodišče prve stopnje. Tožnikov zahtevek za sodno varstvo ni utemeljen, zato mu tožena stranka ni dolžna povrniti stroškov postopka.