Jedro

Tožnik ni trdil, da toženka prodaja oziroma, da namerava prodati ali obremeniti poslovni delež, temveč da mu je večkrat omenila "da bo, če bo treba poskrbela, da ne bo nič dobil in bo poslovni delež odtujila", kar ne zadošča za izkaz verjetnosti obstoja nevarnosti po 2. odst. 272. člena ZIZ. Ni trdil, da bi že potekala pogajanja ali kakršnikoli dogovori za prodajo poslovnega deleža in tudi ne, da bi mu toženka grozila, da namerava poslovni delež prodati. Nakazovanje možnosti prodaje v bodoče ne nudi podlage za pritožnikovo prikazovanje, da je dokazal verjetnost obstoja nevarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je tožnik zahteval, da se toženki prepove odtujitev in obremenitev njej do 22,5 % lastnega poslovnega deleža v gospodarski družbi A. g., d.o.o., Ljubljana, M. ulica 28, vl. št. .xxx Okrožnega sodišča v Ljubljani, matična številka xxx, z vpisom prepovedi odtujitve in obremenitve v sodnem registru Okrožnega sodišča v Ljubljani. Odločitev je utemeljilo z obrazložitvijo, da niso podane predpostavke 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l., št. 51/98, s spremembami in dopolnitvami; ZIZ).

Zoper sklep se je pritožil tožnik zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Poudarja, da je izkazal obstoj konkretne in realne nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena, saj je navedel, da mu je toženka večkrat predočila, da je samo ona vpisana kot formalna lastnica poslovnega deleža in bo, če bo treba poskrbela, da ne bo ničesar dobil in bo poslovni delež odtujila. Z odtujitvijo poslovnega deleža bi bila uveljavitev njegove terjatve onemogočena. Vtožuje delež na poslovnem deležu gospodarske družbe in nima interesa pridobiti plačilo vplačanega vložka, na kar se sklicuje sodišče prve stopnje. Navedbe toženke, da bi izdana začasna odredba lahko predstavljala zanjo bistveno težji poseg v premoženjsko sfero, ker bi lahko vplivala na morebitne kupce, kaže, da očitno obstoji konkretna in realna nevarnost za odtujitev poslovnega deleža. Če eden izmed zakoncev formalno nastopa kot lastnik, to ne pomeni, da drug zakonec v okviru ustvaritve skupnega premoženja ne bi pridobil lastninske pravice zato, ker njegove pravice niso poočitene v sodnem registru. Tako stališče je toliko bolj nerazumljivo glede na navedbo tožene stranke, da 12,5 % poslovnega deleža spada v skupno premoženje. Razlogi sodišča v delu, kjer navaja, da ni uspel dokazati nevarnosti za uveljavitev terjatve, si nasprotujejo. Sprašuje se, kako konkretna mora biti nevarnost za izdajo začasne odredbe Če bi toženka poslovni delež odtujila, bi bila njegova terjatev onemogočena in tudi ne bi imel več interesa za izdajo začasne odredbe.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Tožnik s tožbo, katere zavarovanje zahteva z začasno odredbo, uveljavlja, da predstavlja polovico (12,5 %) 25 % poslovnega deleža gospodarske družbe A. g, d.o.o., njegovo posebno premoženje, preostala polovica (12,5 %) pa skupno premoženje, pri čemer je njegov prispevek k skupnemu premoženju 80 % in toženkin 20 %.

Po ugotovitvi sodišča prve stopnje sta pravdni stranki sklenili zakonsko zvezo 12.11.1997, do nakupa 25 % poslovnega deleža podjetja A. g, d.o.o., pa je prišlo 22.7.2003. V zvezi z obstojem predpostavke iz 1. odst. 272. člena ZIZ (verjetnost, da terjatev obstoji), sodišče prve stopnje po eni strani ugotavlja, da tožnikov zahtevek "očitno nasprotuje dogovoru zakoncev ob nakupu poslovnega deleža (da le toženka nastopa kot kupovalka poslovnega deleža)", po drugi pa, da je premoženje, ki ga zakonca ustvarita z delom in sredstvi, pridobljenimi v času zakonske zveze, njuno skupno premoženje. Ne opredeli se, ali šteje, da je tožnik izkazal verjeten obstoj terjatve ali ne, kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo, ker je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da tožnik ni izkazal nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali otežena. Gre za predpostavko iz 2. odst. 272. člena ZIZ, ki mora biti za izdajo začasne odredbe kumulativno podana.

Pritožbeno sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da pritožnik ni verjetno izkazal obstoja nevarnosti, da bo uveljavitev njegove terjatve onemogočena, obstoja drugih predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ pa obrazloženo niti ni uveljavljal. Tožnik ni trdil, da toženka prodaja oziroma, da namerava prodati ali obremeniti poslovni delež, temveč da mu je večkrat omenila "da bo, če bo treba poskrbela, da ne bo nič dobil in bo poslovni delež odtujila", kar ne zadošča za izkaz verjetnosti obstoja nevarnosti po 2. odst. 272. člena ZIZ. Ni trdil, da bi že potekala pogajanja ali kakršnikoli dogovori za prodajo poslovnega deleža in tudi ne, da bi mu toženka grozila, da namerava poslovni delež prodati. Nakazovanje možnosti prodaje v bodoče, kar toženka sicer izrecno zanika, ne nudi podlage za pritožnikovo prikazovanje, da je dokazal verjetnost obstoja nevarnosti. Toženka je obstoj škode utemeljevala z navedbami, da bi: "vpis prepovedi razpolaganja v sodni register odvrnil potencialne investitorje in tudi morebitne kupce nepremičnin, ki bodo s spremembo namembnosti pridobile na tržni vrednosti", kot je pravilno povzelo sodišče prve stopnje. Z le delnim povzetkom navedb toženke, "da bi začasna odredba lahko vplivala na morebitne kupce" in če s tem meri na "kupce poslovnega deleža", pritožnik ne vzbuja dvomov v pravilnost ugotovitev sodišča prve stopnje.

Razlogi glede ugotovitve, da tožnik ni uspel dokazati nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, si ne nasprotujejo, nasprotujejo si razlogi glede verjetnosti obstoja terjatve, kar pa ni odločilno.

Pritožnik sicer utemeljeno opozarja, da dejstvo, da formalno ni vpisan kot družbenik, ne pomeni, da poslovni delež ne bi predstavljal skupnega premoženja, kar pa, glede na to, da ni izkazal obstoja predpostavk iz 2. odst. 272. člena ZIZ, ni pomembno.

Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker tudi ni razlogov, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena Zakona o pravdnem postopku; Ur. l. RS, št. 73/07; UPB3, št. 43/08; ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Ker je odločitev o stroških odvisna od končnega uspeha v pravdi, bo o pritožbenih stroških odločalo pritožbeno sodišče s končno odločbo.