Jedro

Kršitev pravice uporabe tožničinega imena se pokaže kot očitna pomota. Ne gre za okoliščine, v katerih bi bila tožnica prikazana kot avtorica dramatizacije, ki ni njeno delo, pač pa je prikazana kot avtorica dramatizacije, ki je na plošči sploh ni. Tožničino prizadetost je treba ocenjevati ob upoštevanju teh okoliščin.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožnici odškodnino v znesku 100.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe dalje ter ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.000,00 SIT. Ugotovilo je, da je v skladu s pogodbo s toženo stranko tožnica dramatizirala pravljico, ki bi jo morala tožena stranka izdati na plošči. Tožena stranka pa je izdala ploščo, na kateri je posneta pripoved, ne pa dramatizacija te pravljice. Pri nastanku te plošče tožnica ni sodelovala, kljub temu pa je na plošči navedeno, da je tožnica pravljico dramatizirala. Gre za zlorabo pravice do osebnega imena. Tožnica je bila zaradi tega prizadeta in ji pripada odškodnina v zahtevanem znesku.

Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožnici priznalo odškodnino v znesku 50.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Potrdilo je prvostopno stališče, da je šlo za neupravičeno uporabo osebnega imena tožnice, za kar je tožena stranka odškodninsko odgovorna. Vendar pa je presodilo, da predstavlja znesek 50.000,00 SIT pravično denarno odškodnino glede na ugotovljene okoliščine.

Proti tej sodbi vlaga tožeča stranka revizijo. Sodbo izpodbija v zavrnilnem delu. Uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga, da revizijsko sodišče spremeni drugostopno sodbo tako, da v celoti zavrne pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno in prizna tožnici pravdne stroške na vseh stopnjah sojenja. Opozarja, da je revizija dovoljena. Navaja, da je tožena stranka neupravičeno uporabila tožničino osebno ime. Izmed različnih možnih sankcij uveljavlja tožnica samo pravično denarno odškodnino. Meni, da odškodnina v znesku 50.000,00 SIT, prisojena na drugi stopnji, ni v skladu z merili pravične denarne odškodnine. Sklicuje se na prvostopne ugotovitve glede stopnje tožničinih duševnih bolečin in opozarja na njihovo trajanje. Poudarja pomen prizadete dobrine. Navaja, da je znana po svojih dramatizacijah pravljic. Pravica do imena je bila kršena prav na področju, ki je zanjo posebej pomembno. Namen odškodnine je mogoče doseči samo s celotnim zahtevanim zneskom. Tožena stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil (3. odst. 390. čl. ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Tožničino opozorilo na dovoljenost revizije je utemeljeno. Revizija je dovoljena iz razlogov, ki jih navaja.

Tudi glede temelja zahtevka je tožničino stališče pravilno. Vendar, ker je tudi stališče obeh sodišč enako, nadaljnji razlogi o tem niso potrebni.

V zvezi s prisojo pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine zaradi neupravičene uporabe tožničinega osebnega imena (200. čl. ZOR) pa so pomembne prvostopne ugotovitve, po katerih je na plošči označeno, da gre za dramatizacijo in so navedena imena igralcev ter ime tožnice kot avtorice dramatizacije. Neskladje med vsebino te označbe in vsebino plošče, na kateri je zgolj pripoved pravljice, ni pa nikakršne dramatizacije v tem smislu, da bi posamezne vloge podajali igralci, ki so navedeni na plošči, je tako očitno, da mora biti vsakemu poslušalcu jasno, da gre za pomoto. Ker na plošči ni posneta dramatizirana izvedba pravljice, ni mogoče tožnici pripisovati avtorstva dramatizacije. Iz tega sledi, da neupravičena uporaba tožničinega imena nima tistih posledic, ki jim pripisuje tožnica največji pomen. Kršitev pravice uporabe tožničinega imena se pokaže kot očitna pomota. Ne gre torej za okoliščine, v katerih bi bila tožnica prikazana kot avtorica dramatizacije, ki ni njeno delo, pač pa je tožnica prikazana kot avtorica dramatizacije, ki je na plošči sploh ni. Tožničino prizadetost je treba ocenjevati ob upoštevanju teh okoliščin.

Okoliščine, na katere se sklicuje tožnica v reviziji, so bile pri drugostopni odločitvi o višini pravične denarne odškodnine za pretrpljene duševne bolečine ustrezno upoštevane. Revizijsko sodišče pritrjuje tožnici, da je bila prekršena njena pomembna osebnostna pravica. Tožnici v prid je treba upoštevati tudi trajanje duševnih bolečin. Po drugi strani pa opisane okoliščine primera in zlasti primerjava z odškodninami, ki jih na podlagi utečene sodne prakse prisojajo sodišča za duševne bolečine v drugih primerih, kažejo na to, da je odškodnina, prisojena na drugi stopnji, ustrezna.

Uveljavljani revizijski razlog ni podan. Zato je revizijsko sodišče tožničino revizijo zavrnilo kot neutemeljeno (393. čl. ZPP).