Jedro

Tožena stranka ni ravnala protipravno že s tem, ko je tožniku - invalidu III. kategorije z delovnimi omejitvami, poiskala ustrezno delovno mesto pri drugem delodajalcu, ker sama s takšnim delovnim mestom ni razpolagala. Takšno ravnanje je imelo podlago v 140. členu ZPIZ. Zgolj z vidika odgovornosti za izbiro nesolidnega delodajalca, h kateremu je bil tožnik razporejen, bi se lahko ugotavljala odškodninska odgovornost tožene stranke, kolikor bi zaradi tega tožnik utrpel tudi nepremoženjsko škodo, ki bi opravičevala plačilo posebne denarne odškodnine.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je kot neutemeljen zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za plačilo zneska 3.000.000 SIT iz naslova plačila odškodnine za nepremoženjsko škodo (iz naslova utrpljenega strahu zaradi zaskrbljenosti za lastno preživljanje in preživljanje mladoletne hčerke 1.500.000 SIT, zaradi duševnih bolečin v zvezi z nevšečnostmi tekom zdravljenja 1.000.000 SIT in zaradi posega v osebnostne pravice 500.000 SIT), ki naj bi jo tožnik utrpel v posledici nezakonite razporeditve k drugemu delodajalcu in prenehanja delovnega razmerja pri toženi stranki v mesecu februarju 2000. Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Soglašalo je, da predpostavke odškodninske odgovornosti niso podane, čeprav je sodišče v delovnem sporu odločitve tožene stranke o prenehanju delovnega razmerja tožnika pravnomočno razveljavilo (ob hkratni ugoditvi reintegracijskemu zahtevku).

Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje vlaga tožnik revizijo iz vseh revizijskih razlogov. Izrecno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka po prvem odstavku 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - ur. p. b., Ur. l. RS, št. 36/04), ker sodba sodišča druge stopnje naj ne bi imela razlogov o pritožbenih navedbah. Navaja, da nižji sodišči zmotno nista upoštevali, da tožena stranka tožniku, kot invalidu, ni mogla zakonito odpovedati delovnega razmerja. Upoštevati bi morali le dejstvo, da je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je tožniku delovno razmerje prenehalo nezakonito in da je zato tožena stranka odgovorna tožniku za škodo, kot izhaja iz izvedeniškega mnenja, v zvezi s katerim so razlogi izpodbijane sodbe sicer protislovni. Tožniku pa pripada odškodnina tudi po predpisih, ki so veljali na dan prenehanja delovnega razmerja, to je najmanj šest plač, kakor je določala kolektivna pogodba in kakor je tožnik uveljavljal že v tožbi.

Revizija je bila v skladu s 375. členom ZPP vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Na podlagi 371. člena ZPP revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Sodišče druge stopnje se je jasno opredelilo do obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti in v okviru tega tudi do vseh pravno pomembnih pritožbenih navedb. V reviziji očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka v zvezi s tem v smislu prvega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana. Drugih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka tožnik izrecno ne uveljavlja in zato revizijsko sodišče v tej smeri izpodbijane sodbe ni moglo preizkušati.

Materialno pravo ni bilo zmotno uporabljeno.

Na podlagi določb prvega odstavka 73. člena v času nastanka spora veljavnega Zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR - Ur. l. SFRJ, št. 60/89 in 42/90) mora organizacija oziroma delodajalec delavcu povrniti škodo, ki jo utrpi pri delu ali v zvezi z delom, po splošnih načelih o odškodninski odgovornosti. Načela odškodninske odgovornosti je določal Zakon o obligacijskih razmerjih (ZOR - Ur. l. SFRJ, št. 29/78 in naslednje), ki je v 200. členu določal tudi denarno odškodnino za strah in zaradi okrnitve osebnostne pravice. Pri tem je priznanje denarne odškodnine vezal na presojo vseh okoliščin primera, zlasti pa stopnjo bolečin in strahu ter njihovo trajanje.

Nižji sodišči sta prepričljivo ugotovili, da tožnik ni utrpel strahu večje intenzitete, da niso dokazane duševne bolečine zaradi nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem, ker zdravljenja, ki bi bilo potrebno zaradi ravnanja tožene stranke, sploh ni bilo, in da ni šlo za kršitev osebnostnih pravic. Revizijsko sodišče je na takšne dejanske ugotovitve vezano. Glede na to soglaša s presojo, da tožnik zaradi ravnanja tožene stranke ni utrpel strahu takšne intenzitete, da bi bil iz tega naslova upravičen do denarne odškodnine, druga dva zatrjevana odškodninska naslova pa nista bila podana.

Z vidika odškodninske odgovornosti sodišče pravilno ugotavlja, da tožena stranka ni ravnala protipravno že pri tem, ko je tožniku, kot invalidu III. kategorije z delovnimi omejitvami, poiskala ustrezno delovno mesto pri drugem delodajalcu, ker sama z ustreznim delovnim mestom ni razpolagala. Takšno ravnanje je imelo podlago v takrat še vedno veljavnih določbah 140. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ - Ur. l. RS, št. 12/92 in naslednje). Prenehanje delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki je bilo kot nezakonito razveljavljeno zato, ker se je izkazalo, da delodajalec, h kateremu je bil tožnik razporejen, dejansko ni bil v stanju zagotoviti tožniku pravic iz delovnega razmerja. Zgolj z vidika odgovornosti za izbiro nesolidnega delodajalca, h kateremu je bil tožnik razporejen, bi se lahko ugotavljala odškodninska odgovornost tožene stranke, kolikor bi zaradi tega tožnik utrpel tudi nepremoženjsko škodo, ki bi opravičevala plačilo posebne denarne odškodnine.

Tožnik je ves čas izrecno uveljavljal odškodnino iz naslova psihičnih bolečin in posega v osebnostne pravice, ne pa plačilo pogodbene kazni za nezakonite odločitve v smislu 38. člena za toženo stranko veljavne Kolektivne pogodbe za dejavnost kovinskih materialov in livarn ter za kovinsko in elektroindustrijo Slovenije (Ur. l. RS, št. 37/96). Zato sodišče tožnikovega zahtevka utemeljeno ni presojalo v smislu navedenih določb kolektivne pogodbe dejavnosti.

Glede na povedano sodišče ugotavlja, da revizijski razlogi niso podani. Zato je na podlagi 378. člena ZPP revizijo kot neutemeljeno zavrnilo.