Jedro

Ne gre za rabo motornega vozila v smislu določb 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu, če je bil kolesar poškodovan zaradi odpiranja vrat osebnega avtomobila in pri tem ni šlo za tipično prometno situacijo.

Izrek

Reviziji se zavrneta.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je J. Š. (v nadaljevanju toženec) dolžan plačati tožniku satisfakcijo v znesku 3.520.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2001, višji tožbeni zahtevek glede nepremoženjske škode pa je zavrnilo. Tožniku je prisodilo odškodnino za premoženjsko škodo v znesku 647.928 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, kot so opredeljeni v 2. točki izreka sodbe. Višji tožbeni zahtevek iz naslova premoženjske škode je sodišče prve stopnje zavrnilo (vključno z zahtevkom za plačevanje odškodninske rente od 1.1.2000 dalje v višini 54.400 SIT). Tožbeni zahtevek proti zavarovalnici (v nadaljevanju toženka) je zavrnilo v celoti. Pritožbeno sodišče je delno ugodilo tožnikovi pritožbi in v celoti zavrnilo pritožbo toženca. Pritožbeno sodišče je s tem v zvezi spremenilo sodbo prvostopenjskega sodišča glede satisfakcije tako, da je tožniku prisodilo odškodnino za nepremoženjsko škodo v znesku 4.160.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28.9.2001 do plačila, razveljavilo pa je odločitev prvostopenjskega sodišča glede zavrnitve odškodninskega zahtevka za premoženjsko škodo v znesku 55.426,50 SIT.

Tožnik in toženec sta vložila revizijo proti sodbi pritožbenega sodišča v delu, s katerim v pravdi nista uspela.

Tožnikova revizija: Tožnik je vložil revizijo zaradi "bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava". Stališče revidenta je, da je drugostopenjsko sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, v pritožbenem postopku pa tudi "delno spremenilo dejansko stanje". Tožnikovega prispevka k nastanku škode ni, če pa je, je ta minimalen. Če bi toženec ne izsilil tožnika s svojo nepravilno vožnjo, bi po vsej verjetnosti tožnik po nepotrebnem ne potrkal na vetrobransko steklo. Prvostopenjsko sodišče je zaključilo, da obravnavana škoda ni krita z obveznim zavarovanjem, saj avto, ki ne obratuje, ni nevarna stvar, odpiranje vrat mirujočega vozila pa ni nevarna dejavnost. Konkreten odškodninski zahtevek po ugotovitvah sodišča presega obseg obveznosti zavarovalnice, ki izvirajo iz rabe vozila v skladu z določilom 15. člena Zakona o obveznem zavarovanju v prometu (ZOPZ). Temu stališču pritrjuje tudi drugostopenjsko sodišče, ob tem pa dodaja, da v danem primeru ni šlo za rabo avtomobila, temveč je bil osebni avtomobil prvega toženca oziroma so bila vrata tega avtomobila le sredstvo, ki ga je toženec uporabil pri razčiščevanju spora s tožnikom. Tožnik je prepričan, da sta mu sodišči prisodili prenizko zadoščenje v zvezi z nastalo nepremoženjsko škodo. Pritožbeno sodišče ni upoštevalo vseh pritožbenih trditev o strahu in skaženosti.

Napačna je odločitev sodišč o odškodnini zaradi izgube na zaslužku in iz naslova odškodninske rente. Sodišči sta napačno ocenili dokaze v zvezi z višino izgubljenega zaslužka. Prvostopenjsko sodišče ni nakazalo tožniku, da je v dvomu glede verodostojnosti napovedi za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1997 in je zato zavrnilna sodba glede premoženjske škode za tožnika presenečenje. Ker tožnik ni lažno priredil podatkov za potrebe postopka, je bil prisiljen zaprositi DURS, Izpostavo Moste Polje, da mu iz arhiva da napoved za odmero davka od dohodkov iz dejavnosti za leto 1997 s podatki bilance uspeha in bilance stanja. Iz te napovedi je razvidno, da je tožnik predložil ustrezne listine.

Toženčeva revizija: Toženec je vložil revizijo zaradi "zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka". Sodba sodišča druge stopnje nima razlogov glede protipravnosti ravnanja toženca. Tožnik je udaril po vozilu in tako izzval toženca, njegova reakcija pa je bila normalna in pričakovana. Pritožbeno sodišče je tudi zapisalo, da v danem primeru ni šlo za rabo avtomobila, ampak je bil osebni avtomobil toženca le sredstvo, ki ga je toženec uporabil pri razčiščevanju spora s tožnikom. Takšna ugotovitev nima opore v izvedenem dokaznem postopku. Sodišči sta zmotno uporabili materialno pravo, ker sta zavrnili tožbeni zahtevek proti toženki. Toženec ima pravni interes za pritožbo v delu, ki se nanaša na plačilno obvezo toženke. Vozniki sklepajo avtomobilska zavarovanja z namenom, da se zavarujejo pred odgovornostjo za škodo, ki utegne nastati pri uporabi vozila. Uporaba vozila je vsaka uporaba z namenom opraviti določeno vožnjo, izstopanje iz vozila pa seveda predstavlja redno uporabo vozila. Obvezno zavarovanje krije škodo, ki nastane z rabo motornega vozila, pri čemer je "raba motornega vozila" gotovo širši pojem od pojma "premikajočih se vozil". Tako je na primer motorno vozilo v rabi, če je stoječe pa na primer na cesto spusti motorno olje, kar ima za posledico, da drugo motorno vozilo zdrsne na oljnem madežu, lahko pa zdrsne na takšnem madežu tudi pešec ali kolesar. Ravnanje toženca, ko je skrajno rahlo poskušal odpreti vrata ter se pogovoriti s tožnikom, je gotovo pazljivo in skrbno ravnanje razumnega, vestnega, kot tudi povprečnega udeleženca v prometu. Na drugi strani pa ravnanje tožnika ni razumno, ker je vozil na delu ceste, kjer je promet prepovedan. Glede na dejstvo, "da prvotožena stranka izpodbija temelj odgovornosti, pa se ne strinja tudi z višino prisojenih postavk odškodnine, pri čemer se glede višine prisojene odškodnine sklicuje na svoje dosedanje navedbe".

Reviziji sta bili poslani Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama, ki na reviziji nista odgovorili.

Reviziji nista utemeljeni.

Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pa pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

Upošteva lahko le jasne revizijske trditve, pri čemer ni mogoče upoštevati posplošenih trditev in sklicevanja na trditve v prejšnjih vlogah. Upoštevati tudi ni mogoče trditev o napačni dokazni oceni nižjih sodišč, ker revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP).

O zavrnitvi tožbenega zahtevka proti toženki: Nižji sodišči sta pravilno odločili, da v danem primeru ni šlo za rabo toženčevega avtomobila in sta s tem v zvezi tudi pravilno uporabili določbe 15. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu. Pri presoji pravnega standarda "rabe motornega vozila" v konkretnem primeru ni pomembno zgolj to, da sta bili obe vozili v času škodnega dogodka v mirujočem položaju, temveč predvsem okoliščina, da tožnikova škoda ni nastala zaradi tipične prometne situacije, temveč zato, ker je toženec reagiral na tožnikovo "opozorilno trkanje" po toženčevem avtomobilu. Sodišči sta s tem v zvezi pravilno ocenili, da tožnikova škoda ni posledica povečane nevarnosti motornega vozila. V tem kontekstu tudi stališče pritožbenega sodišča, da so bila vrata osebnega avtomobila le sredstvo, ki ga je toženec uporabil pri razčiščevanju spora s tožnikom, ne predstavlja neobrazložene ugotovitve novega dejstva, temveč le izpeljavo stališča prvostopenjskega sodišča o tem, da škoda ni nastala zaradi rabe motornega vozila.

O odškodninski obveznosti toženca in tožnikovem prispevku k nastali škodi: Revizijsko sodišče v celoti soglaša z relevantnimi stališči nižjih sodišč glede toženčeve odškodninske obveznosti in tožnikovega prispevka k škodi. Odveč so toženčevi pomisleki o tem, da se sodišče prve stopnje ni posebej izreklo o protipravnosti toženčevega ravnanja. V skladu z načelom "neminem laedere", se je vsak dolžan vzdržati ravnanja, s katerim bi utegnil drugemu povzročiti škodo (16. člen Zakona o obligacijskih razmerjih - ZOR). Toženčevo ravnanje, o katerem imata obe sodbi prepričljive razloge, je vsekakor v nasprotju z navedenim načelom in zato protipravno. K nastanku škode je s svojim konfliktnim ravnanjem nedvomno prispeval tudi tožnik, sodišči pa sta pri porazdelitvi odgovornosti pravilno upoštevali okoliščine primera (drugi odstavek 192. člena ZOR).

O denarnem zadoščenju: Pritožbeno sodišče je pri odmeri odškodnine za nepremoženjsko škodo pravilno upoštevalo določbe 200. in 203. člena ZOR. Prisojena denarna odškodnina je povsem v skladu z ugotovljenimi relevantnimi posledicami škodnega dogodka. Zaradi prepovedi iz tretjega odstavka 370. člena ZPP tudi ni mogoče upoštevati tistih tožnikovih revizijskih trditev, ki so v nasprotju z ugotovitvami o dejstvih sodišča prve stopnje.

O odškodnini za tožnikovo premoženjsko škodo: Na tožnikove pomisleke o presoji tožnikovih dokazil o nastanku in višini premoženjske škode je izčrpno odgovorilo že pritožbeno sodišče. Tožnik nedvomno ni pravočasno predložil vseh relevantnih dokazov (v skladu z 286. in 337. členom ZPP), v revizijskem postopku pa zaradi že navedenih razlogov tudi ni mogoče upoštevati revizijskih trditev o zmotni dokazni oceni.

Vrhovno sodišče je zavrnilo reviziji na podlagi 378. člena ZPP.

Odločitev o stroških revizijskega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi revizij (prvi odstavek 165. člena ZPP).