Jedro

Tožnici je delovno razmerje nezakonito prenehalo na podlagi ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Te odpovedi tožena stranka ni mogla naknadno enostransko preklicati s tem, da je tožnico pozivala nazaj na delo. Četudi se tožnica tem pozivom ni odzvala, z dela ni izostala neupravičeno, tožena stranka pa ji v času, ko ni bila v delovnem razmerju, ampak je vodila spor v zvezi z ustno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi, ni zakonito izredno odpovedala pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je izdalo sodbo in sklep, s katerima je odločilo, da se izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 9. 3. 2010 kot neutemeljena razveljavi (1. točka) ter da je tožena stranka dolžna tožnici priznati delovno razmerje od 9. 2. 2010 do 31. 5. 2010 z vsemi pravicami in obveznostmi, vse v roku osem dni pod izvršbo (2. točka). V nadaljevanju je odločilo, da je tožena stranka dolžna obračunati odškodnino na podlagi 118. člena ZDR v višini 1.672,68 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, v roku osem dni pod izvršbo. Zahtevek v presežku v višini 2.707,32 EUR in izplačilo v bruto znesku je zavrnilo (3. točka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožnici obračunati odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 2.190,00 EUR bruto ter po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek, v roku osem dni pod izvršbo. Kar zahteva tožnica drugače, in sicer izplačilo v bruto znesku, je zavrnilo (4. točka). Odločilo je, da tožena stranka dolžna tožnici povrniti stroške postopka v višini 876,17 EUR v roku osem dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka tega roka do plačila (5. točka). Sodišče je izdalo sklep, da se zaradi umika tožbe v delu, ki se nanaša na reintegracijski zahtevek in pravic iz delovnega razmerja od 1. 6. 2010 dalje, postopek ustavi (sklep).

Tožena stranka vlaga pritožbo zoper sodbo (pravilno: zoper izpodbijani ugodilni del sodbe) zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo (pravilno: izpodbijani del sodbe) spremeni tako, da zavrne tožbeni zahtevek tožnice kot neutemeljen. Po prepričanju tožene stranke je odločitev sodišča, s katero je ugodilo tožbenemu zahtevku tožnice zaradi razveljavitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, napačna. Tožena stranka je med postopkom navedla, da jo je tožnica pred koncem porodniške, ki je potekla 31. 1. 2010, obvestila, da ne namerava več delati pri toženi stranki, ker ima drugo zaposlitev. Iz istega razloga je tožena stranka tožnico z dnem 31. 1. 2010 odjavila iz socialnega zavarovanja in izročila vso njeno originalno personalno mapo, ne da bi tožena stranka zadržala pri sebi kopije teh dokumentov, niti ne kopije prijave odjavnih listov. Toženo stranko je presenetil tožničin opomin pred tožbo z dne 1. 2. 2010. Po prejemu tožbe je pozvala tožnico, naj se nemudoma javi na delo in ji posreduje personalne dokumente. Odpoved je želela tožnica, ki je izpovedala, da je potem, ko je prejela papirje od tožene stranke in ko se je obrnila na svojega pooblaščenca, videla, da ni prejela odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga. Sodišče ni ocenjevalo verodostojnosti navedb in izpovedi tožnice. Tožnica se ni vrnila na delo, ker ji je bilo sugerirano, da se ji ni potrebno ravnati po pozivih tožene stranke, češ da delovno razmerje ne obstaja in da je ne more pozvati tožena stranka iz razlogov, ki jih je navajala tožnica. Tožena stranka je tožnici ob odjavi iz zavarovanja hkrati izročila vso njeno personalno dokumentacijo s prijavo in odjavnimi listi. Tožena stranka je po pozivu tožnice želela tožnico prijaviti nazaj v zavarovanje, vendar je dobila odgovor, da brez personalnih list tožnice to ni mogoče. Tožena stranka je tožnici zato zakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi zaradi njenega neprihajanja na delo, saj je bila to zavestna odločitev tožnice, da se kljub pozivu tožene stranke ni javila na delo, to pa pomeni zlorabo pravic iz naslova dela in zato je tožbeni zahtevek tožnice neutemeljen.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, glede na podane pritožbene navedbe pa navaja: Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni podana pavšalno zatrjevana bistvena kršitev pravil postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Ugotoviti je tudi, da ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev iz 15. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki je podana, če je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in med samimi temi listinami, zapisniki oziroma prepisi. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih so jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče tudi pojasnjuje, da sodišče prve stopnje tudi ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste dokaze, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče se je opredelilo do vseh relevantnih dejstev in izvedlo vse bistvene dokaze. Obveznost sodišča je, da dokazne predloge strank oceni, pretehta njihovo relevantnost glede na zatrjevana dejstva, ki jih želi stranka s tem dokazati ter izvede in se opredeli le do tistih dokazov, ki so bistvenega pomena za odločitev. Kot že navedeno, ZPP v 8. členu določa, da katera dejstva se štejejo za dokazana, odloči sodišče po svojem prepričanju in na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega dokaznega postopka. Načelo kontradiktornosti tudi ne zavezuje sodišča k izvajanju vseh predlaganih dokazov. Sodišče je tudi pri vodenju dokaznega postopka vezano na načelo procesne ekonomije iz 11. člena ZPP, ki med ostalim določa, da si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški.

ZDR v 110. členu določa, da delavec ali delodajalec lahko izredno odpovesta pogodbo o zaposlitvi, če obstajajo razlogi, določeni s tem zakonom in če ob upoštevanju vseh okoliščin in interesov obeh pogodbenih strank ni mogoče nadaljevati delovnega razmerja do izteka odpovednega roka oziroma do poteka časa, za katerega je bila sklenjena pogodba o zaposlitvi. V 2. odstavku 110. člena ZDR pa je določeno, da mora izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi pogodbena stranka podati najkasneje v 30-ih dneh od ugotovitve razloga za izredno odpoved in najkasneje v 6-ih mesecih od nastanka razloga. Razlogi za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi na strani delodajalca pa so določeni v 111. členu ZDR in sicer lahko delodajalec delavcu izredno odpove pogodbo o zaposlitvi po 3. alinei 1. odstavka navedene odločbe, če delavec najmanj 5 dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. V 2. odstavku 83. člena ZDR pa je določeno, da pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi mora delodajalec delavcu omogočiti zagovor v razumnem roku, ki ne sme biti krajši od 3 delovnih dni, razen če obstajajo okoliščine, zaradi katerih bi bilo od delodajalca neupravičeno pričakovati, da delavcu to omogoči, kot na primer v primerih, ko je delodajalec sam žrtev kršitve, v primeru neuspešno opravljenega poizkusnega dela, oziroma če delavec to izrecno odkloni ali če se neupravičeno ne odzove povabilu na zagovor. V 3. odstavku 83. člena ZDR je določeno, da v pisnem vabilu na zagovor mora biti naveden obrazložen razlog, zaradi katerega delodajalec namerava odpovedati pogodbo o zaposlitvi ter datum, uro in kraj zagovora. Vabilo na zagovor mora delodajalec delavcu vročiti v skladu s 87. členom ZDR, torej pogodbeni stranki, ki se ji odpoveduje pogodba o zaposlitvi.

Iz izvedenih dokazov, ki jih je izvedlo sodišče prve stopnje z vpogledom v listinsko dokumentacijo, ki sta jo predložili tožnica in tožena stranka ter vpogledom v spis sodišča opr. št. I Pd 193/2010 ter po zaslišanju tožnice in zakonitega zastopnika tožene stranke J.Z., je sodišče prve stopnje po oceni pritožbenega sodišča pravilno odločilo, da je izredna odpoved tožnici podana nezakonito. Iz izvedenih dokazov izhaja, da je tožena stranka tožnici podala dne 9. 3. 2010 izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi, ki jo je imela tožnica sklenjeno za nedoločen čas na delovnem mestu pomivalka – pomočnica v kuhinji, in sicer iz razloga, ker je kršila pogodbene obveznosti iz delovnega razmerja po 3. alinei 1. odstavka in 2. odstavka 111. člena ZDR, ki določa, da delodajalec lahko delavcu odpove pogodbo o zaposlitvi, če delavec najmanj pet dni zaporedoma ne pride na delo, o razlogih za svojo odsotnost pa ne obvesti delodajalca, čeprav bi to moral in mogel storiti. Tožena stranka je odločila, da tožnici preneha pogodba o zaposlitvi s prvim dnem neupravičene odsotnosti z dela, to je dne 10. 2. 2010, ker se delavka do vročitve izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ni vrnila na delo.

Iz izvedenih dokazov izhaja, da se je tožnica dne 1. 2. 2010 zglasila na mestu na P. in dobila šop papirjev, kjer pa ni prejela pisne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ker je predhodno tožena stranka rekla, da je ne potrebuje, ker zanjo nima dela. Po telefonu je klicala ga. K. in želela, da tožena stranka njeno prenehanje delovnega razmerja uredi zakonito. Tožnica je bila z dnem 31. 1. 2010 odjavljena iz delovnega razmerja, kjer je pod vzrok prenehanja zapisano „presežek“. Poudariti je, da je tožnica zoper toženo stranko že vodila spor pod opr. št. I Pd 193/2010 zaradi ustne odpovedi pogodbe o zaposlitvi in v katerem je sodišče izdalo zamudno sodbo, ker je ugotovilo, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 31. 1. 2010 nezakonita in posledično odločilo, da tožnici delovno razmerje ni prenehalo in še traja ter da jo je tožena stranka dolžna pozvati nazaj na delo, jo od 1. 2. 2010 dalje prijaviti v obvezno zavarovanje in ji za čas od 1. 2. 2010 do vrnitve na delo izplačati nadomestilo plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsake mesečne plače, to je od 5. dne v mesecu za pretekli mesec do plačila. Tožnica je zoper navedeno zamudno sodbo vložila pritožbo, pritožbeno sodišče pa je v zadevi pod opr. št. Pdp 603/2010 z dne 17. 6. 2010 pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo zamudno sodbo sodišča prve stopnje ter odločilo, da tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tako je postala odločitev v zvezi z ustno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi pravnomočna dne 17. 6. 2010, kot to izhaja iz klavzule pravnomočnosti. Tožena stranka zoper odločitev pritožbenega sodišča tudi ni vložila revizije.

Dejstvo je, da je tožnici že z 31. 1. 2010 nezakonito prenehalo delovno razmerje pri toženi stranki, kar je uspela dokazati v pravnomočno rešenem sodnem postopku tako, da ji je bilo delovno razmerje s sodbo sodišča od 31. 1. 2010 dalje vzpostavljeno. Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da enostranski preklic prenehanja delovnega razmerja ni mogoč, torej tožnica ni ostala doma nezakonito, tožena stranka pa je tudi ni mogla poklicati „nemudoma nazaj na delo“, saj ji je predhodno odpovedala pogodbo o zaposlitvi tako, da ji je le zaključila delovno razmerje. Tako ponovna odpoved že po prenehanju delovnega razmerja ni mogoča in tako je bila odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga tudi nezakonita. Pritožbeno sodišče ne dvomi v dokazno oceno sodišča prve stopnje in pri tem upošteva tudi pravnomočno odločitev v zadevi I Pd 193/2010. Sodišče se v konkretni zadevi ni opredeljevalo glede možnosti zagovora v razumnem roku, kot to določa 2. odstavka 83. člena ZDR niti glede tega subjektivnega roka, pri čemer v konkretni zadevi navedeno ni bilo tudi potrebno ugotavljati.

Zaradi navedenega je sodišče prve stopnje pravilno tožnici priznalo delovno razmerje za čas od 9. 2. 2010 do 31. 5. 2010 z vsemi pravicami in obveznostmi in v nadaljevanju tožnici priznalo primerno odpravnino na podlagi 118. člena ZDR v višini 1.672,68 EUR bruto, pri čemer je pravilno upoštevalo, da je tožnica navajala, da ne želi nadaljevati delovnega razmerja pri toženi stranki, da je bila od 1. 2. 2010 do 31. 5. 2010 prijavljena na Zavodu za zaposlovanje in prejemala nadomestilo, vendar bo morala to nadomestilo vrniti. Sodišče je pri tem upoštevalo, da je bila tožnica zaposlena pri toženi stranki od leta 2005 in kot primerjalno upoštevalo odpravnino, ki bi jo sicer tožnica dobila iz naslova odpravnine kot presežne delavke in ji določilo tri plače v skupni višini 1.672,68 EUR. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je navedena odškodnina primerna in ne odstopa od primerljivih odškodnin za podobne primere.

Sodišče je tožnici priznalo tudi odškodnino zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja v višini 2.190,00 EUR bruto in izplačila po odvodu davkov in prispevkov v neto znesku. Tožnica je zahtevala pogodbeno kazen zaradi nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi 36. člena Kolektivne pogodbe dejavnosti gostinstva in turizma (Ur. l. RS, št. 83/97), ki določa, da je v primeru nezakonitega prenehanja delovnega razmerja, ki je ugotovljeno s pravnomočno odločbo opr. št. Pdp 603/2010 z dne 17. 6. 2010, delodajalec dolžan delavcu poleg plače, ki bi jo prejel, če bi delal, izplačati najmanj tri povprečne plače delavcev v zadnjih treh mesecih dela. Določba izrecno navaja, da delavcu pripada odškodnina, ko sodišče ugotovi nezakonito prenehanje delovnega razmerja, kar je bilo dne 17. 6. 2010, to je z odločitvijo pritožbenega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 603/2010. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bila sodba z dnem 21. 5. 2010 odpovedana, kot to izhaja iz Uradnega lista št. 40/2010, vendar sta stranki kolektivne pogodbe skladno s 3. odstavkom 83. člena določili, da se normativni del kolektivne pogodbe uporablja do sklenitve nove, vendar največ devet mesecev. Tako je bilo pravilno, da je sodišče uporabilo določila 37. člena kolektivne pogodbe in tožnici glede na to, da bi prejemala minimalno plačo v višini 730,00 EUR bruto, priznalo tri plače v višini 2.190,00 EUR bruto, ter po odvodu družbenih dajatev izplačilo neto zneska.

Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo o stroških postopka, upoštevaje pri tem določila 154. člena ZPP in 155. člena ZPP.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje, za kar je imelo pravno podlago v določilih 353. člena ZPP.