Jedro

Iz določb javnega poziva sledi, da je mogoče uveljavljati nepovratno finančno spodbudo le za nove naložbe, to je za naložbe, ki bodo izvedene po oddaji vloge za pridobitev finančne spodbude.

Stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Sodišče lahko upošteva nova dejstva in dokaze kot tožbeni razlog le v primeru, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila vlogo tožeče stranke na Javni poziv 6SUB-OB11 za pridobitev nepovratne finančne spodbude za ukrep „vgradnja lesenega zunanjega stavbnega pohištva pri obnovi stanovanjske stavbe“.

Iz obrazložitve izpodbijane odločbe sledi, da je tožnica vlogi na javni poziv, ki jo je oddala dne 27. 10. 2011, med drugim priložila ponudbo izvajalca A. d.o.o., dopolnitvi vloge pa še račun št. 078/2011 z dne 2. 9. 2011 ter obrazec Izjava o zaključku naložbe, iz katerega izhaja, da je bil dne 2. 9. 2011 izdan račun za izvedbo naložbe in so mu priložene fotografije izvedene naložbe. Po določbah 1. točke prvega odstavka Javnega poziva so predmet javnega poziva nepovratne finančne spodbude za nove naložbe. Nova naložba je tista, za katero je izvajalec naložbe investitorju izdal ustrezen predračun za izvedbo ukrepa, ki bo izveden po oddaji vloge za pridobitev finančne spodbude po pozivu. Po 9. točki Javnega poziva se datum izdaje računa šteje za datum izvedbe naložbe, če iz verodostojnih dokumentov, priloženih vlogi, ne izhaja drugače. V konkretnem primeru je iz listin, ki so v spisih, razvidno, da je bila naložba izvedena dne 2. 9. 2011, kar je pred oddajo vloge in kar ni skladno z določbami Javnega poziva, po katerih mora biti naložba izvedena po oddaji vloge. Zato pogoji za dodelitev spodbude niso izpolnjeni. Tožnica je bila o navedenih ugotovitvah seznanjena s poročilom, vendar se do njih v postavljenem roku ni opredelila. Zato je bilo odločeno tako, kot izhaja iz izreka odločbe.

Tožeča stranka se s takšno odločitvijo ne strinja in predlaga njeno odpravo ter povrnitev stroškov postopka. V tožbi navaja, da je bila naložba izvršena šele 30. 11. 2011, to je po vložitvi vloge. Izvajalec je tožnici res izdal račun z dne 2. 9. 2011, to pa zato, ker je morala tožnica za celotno vrednost predvidenih del nakazati avans. Da dela niso bila izvršena dne 2. 9. 2011, temveč šele 30. 11. 2011, lahko potrdi izvajalec del, razvidno pa je tudi iz gradbenega dnevnika, ki ga lahko predloži izvajalec.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka navedbe tožeče stranke in predlaga zavrnitev tožbe ter povrnitev stroškov postopka. Meni, da so navedbe tožnice, da naj bi bila naložba izvršena dne 30. 11. 2011, neutemeljene in pavšalne. Tožeča stranka je dopolnitvi vloge priložila dokazila o plačilu z dne 5. 4. 2011 za znesek 10 000,00 EUR, z dne 2. 9. 2011 za znesek 4 000,00 EUR, z dne 18. 10. 2011 za znesek 951,75 EUR ter račun z dne 2. 9. 2011, na katerem je navedeno, da se izdaja za izvedena dela. Na računu je navedeno tudi, da je bil znesek 10 000,00 EUR že plačan po avansnem računu in da ostane za plačilo 4 951,75 EUR. Navedbe tožeče stranke, da je morala izvajalcu nakazati avans za celotno vrednost naložbe in da naj bi ji nato izvajalec na podlagi prejetega avansa izdal račun z datumom 2. 9. 2011, se ne skladajo z navedenimi dokazili o plačilih, iz katerih izhaja, da dne 2. 9. 2011 celotna vrednost del še ni bila plačana ter da je bil celotni znesek na računu plačan šele 18. 10. 2011. Tožena stranka poudarja, da je račun z dne 2. 9. 2011 verodostojen dokument, iz katerega jasno izhaja, da je bila naložba izvedena 2. 9. 2011. Tožeča stranka med postopkom ni predložila nobenih listin, ki bi izkazovale drugačno dejansko stanje, zato je tožena stranka zaključila, da je bila naložba opravljena na navedeni datum in s tem v nasprotju z določbami javnega poziva. Gradbeni dnevnik je obstajal že v času, ko se je tožeča stranka lahko izjavila o ugotovitvah iz poročila, pa tega ni storila. Zato tožena stranka meni, da sodišče ne bi smelo ugoditi predlogu za izvedbo tega dokaza, saj je imela tožeča stranka možnost, da ga predlaga že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Da mora biti naložba izvedena v času po vložitvi vloge, je razvidno tudi iz sodbe naslovnega sodišča z opr. št. I U 1916/2009. Pri tem tožena stranka poudari, da je osnovni namen dodeljevanja nepovratnih finančnih spodbud spodbuditi potencialne investitorje k odločitvi za izvedbo posamezne naložbe, spodbuda pa je ravno v odobritvi vloge za dodelitev finančne spodbude, kot to dovolj jasno sledi iz Javnega razpisa. Vlogo je torej treba oddati skupaj z veljavnim predračunom in fotografijami obstoječega stanja, šele po oddaji vloge pa začeti z izvedbo naložbe, česar pa tožnica ni upoštevala.

Tožba ni utemeljena.

Iz spisov, ki jih je predložila tožena stranka, kot nesporno sledi, da je tožeča stranka dne 28. 10. 2011 dala vlogo na javni poziv za pridobitev nepovratne finančne spodbude za vgradnjo lesenega stavbnega pohištva pri obnovi stanovanjske stavbe, ki ji je priložila ponudbo izvajalca ter fotografije stavbnega pohištva – oken, ki so predmet menjave.

Dne 1. 12. 2011 je predložila še račun izvajalca za izvedena dela, izdan dne 2. 9. 2011 ter izjavo o zaključku naložbe z dne 30. 11. 2011, po kateri je bil dne 2. 9. 2011 izdan račun za izvedbo ukrepa po (predhodno) predloženem izvajalčevem predračunu, skupaj s fotografijami (zamenjanega) stavbnega pohištva in dokazili o plačilu zaračunanega zneska.

Vse to se (prav tako nesporno) ugotavlja v Poročilu o ugotovitvah v postopku pridobitve nepovratne finančne spodbude za naložbo vgradnje lesenega zunanjega stavbnega pohištva pri obnovi stanovanjske stavbe po javnem pozivu 6SUB-OB11, v katerem se hkrati ugotavlja, da je bila po predloženih podatkih naložba izvedena dne 2. 9. 2011, kar je pred oddajo vloge in kar ni skladno z določbami javnega poziva, po katerih mora biti naložba izvedena po oddaji vloge ter da zato niso izpolnjeni pogoji za dodelitev spodbude. Zato se tožečo stranko v poročilu izrecno poziva, da v postavljenem roku predloži ustrezna dokazila, če ugotovitve, ki izhajajo iz njenih vlog in predloženih listin, niso pravilne.

Iz spisov nadalje sledi, da je tožnica poziv tožene stranke v redu prejela ter da nanj ni odgovorila.

Tožbene navedbe, da so bila dela izvršena kasneje, po oddaji vloge, so torej nove. Novi so tudi dokazi (zaslišanje tožnice, predstavnika izvajalca in pribava gradbenega dnevnika), katerih izvedbo tožnica predlaga v tožbi. Pri tem iz spisov povsem jasno sledi, da je tožnica imela možnost, da drugačno dejansko stanje od tistega, ki izhaja iz njenih vlog, uveljavlja že v postopku javnega poziva. To pa pomeni, da predstavljajo nova dejstva, ki jih navaja in dokazuje v tožbi, takšna nova dejstva in dokaze, ki jih sodišče ne more upoštevati pri odločanju. Po določbah tretjega odstavka 20. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) namreč stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta. Sodišče pa lahko upošteva nova dejstva in dokaze kot tožbeni razlog le v primeru, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta in če jih stranka upravičeno ni mogla predložiti oziroma navesti v postopku izdaje upravnega akta (52. člen ZUS-1).

Čim pa je tako in tožbenih ugovorov o tem, da so bila dela izvršena po oddaji vloge, ni mogoče upoštevati pri odločanju, je izpodbijana odločba tožene stranke pravilna in zakonita. Iz določb Javnega poziva namreč dovolj jasno sledi, da je mogoče uveljavljati nepovratno finančno spodbudo le za nove naložbe, to je naložbe, ki bodo izvedene po oddaji vloge za njeno pridobitev. In ker konkretnem primeru iz listin, ki jih je predložila tožnica v postopku razpisa, sledi, da je bila naložba izvedena pred oddajo vloge, je tožena stranka vlogo tožnice zaradi neizpolnjenega razpisnega pogoja utemeljeno zavrnila.

Ker je torej po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbene navedbe pa neutemeljene, je sodišče tožbo na podlagi določb 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških upravnega spora je sodišče odločilo na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Glede na nesporne dejanske okoliščine, ki so podlaga za odločitev, je sodišče na podlagi 59. člena ZUS-1 odločilo v zadevi brez glavne obravnave.