Jedro

Tožnik ni zadostil svojemu delu dokaznega bremena. V konkretnem primeru ni možna prevalitev dokaznega bremena na toženo stranko niti na sodišče, saj tožnik, kot rečeno, za svoje trditve ni ponudil niti predložil prav nobenega dokaza. V nasprotju s tožbenimi trditvami pa iz podatkov v listinah predmetnega (upravnega) spisa, ki ga je sodišču predložila tožena stranka, izhaja nenazadnje tudi iz tožnikove vloge z dne 8. 12. 2015, da je sporno volišče splošno in da je znano tudi samemu tožniku, kar je razvidno iz besedila njegove vloge.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Na Državno volilno komisijo (v nadaljevanju: DVK, sedaj tožena stranka) je tožnik po elektronski pošti dne 20. 12. 2015 naslovil vlogo, ki jo je sam poimenoval „pritožba zaradi kršitve ustavne pravice do volitev“. DVK jo je dne 22. 12. 2015 odstopila v pristojno reševanje tukajšnjemu Upravnemu sodišču ob sklicevanju na določila 51. člena Zakona o referendumu in ljudski iniciativi (ZRLI) v zvezi s 4. členom Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ker je ocenila, da v konkretnem primeru ne gre za ugovor iz 51. člena ZRLI, temveč gre za pravno sredstvo po 4. členu ZUS-1, s katerim se v upravnem sporu zagotavlja sodno varstvo ustavnih pravic ter tudi varstvo volilne pravice kot ene izmed ustavnih pravic.

2. V tožbi tožnik navaja, da je iz občinskega glasila izvedel, da je prišlo do združitve volišč A. in B. S pritožbo z dne 9. 12. 2015 je po elektronski pošt pri Občinski volilni komisiji med drugim zahteval točen naslov novega volišča na A. Tožnik dodaja, da je dne 14. 12. 2015 prejel obvestilo Državne volilne komisije (DVK), da je njegovo volišče volišče št. 032 v društvenih prostorih A., omenjeni naslov pa ne obstaja, češ da tudi v evidencah AJPES ni poznano društvo C. v A. Dodaja še, da je dne 15. 12. 2015 prejel odgovor Okrajne volilne komisije 3. volilnega okraja 3. volilne enote (v nadaljevanju: OVK), ki navaja, da ni zadolžena za določitev hišnih številk in da se je volivec, ki želi glasovati, dolžan sam pozanimati, kje to lahko stori. S tem so bila po mnenju tožnika kršena določila Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ki urejajo vsebino vabil ter načelo zakonitosti ter pomoči neuki stranki.

3. Tožnik še dodaja, da na dan 20. 12. 2015 ni mogel izreči svoje volilne pravice, zato meni, da mu je bilo kršeno ustavno načelo zakonitosti, pravne države in enakosti pred zakonom, saj le volivec, ki je dobil točen podatek, lahko brez ovir izvršil svojo pravico. Zato tožnik podaja pritožbo nad izvedbo referenduma na njemu določenem volišču. 4. Tožena stranka je na podlagi dveh pozivov z dne 22. 12. 2015 in 31. 12. 2015 v skladu z določili 38. člena ZUS-1 sodišču predložila predmetne upravne spise in odgovor Občinske volilne komisije 3. volilnega okraja 3. volilne enote, ki izpostavlja, da je OVK pristojna, med drugim, tudi za določanje volišč in njihovih območij. OVK nadalje pojasnjuje, da je na pobudo Vaške skupnosti A., ki ga prilaga, sprejela sklep, da se za območje volišča 303032 določi volišče v prostorih Vaške skupnosti A., katerih lastnica je Občina Č., uporabnik pa Vaška skupnost A., ker iz volilnega imenika izhaja, da je to volišče bližje vsaj 610 volivcem od skupno 886 vseh volivcev iz tega območja ter da razdalja med prejšnjim voliščem, ki je prej bilo na B., ter novim voliščem, znaša le 1,2 km, kot tudi, da bi samostojno volišče na B. imelo le 256 volivcev. Sicer pa iz volilnega imenika izhaja, da je bila udeležba na referendumu 20. 12. 2015 relativno dobra, in sicer 41,87 %, kar dokazuje, da so volivci novo volišče našli, ne glede na to, da stavba še nima hišne številke, saj se nahaja nasproti avtobusne postaje, tako da je ljudem znana.

5. Tožba ni utemeljena.

6. Sodišče je tožnikovo vlogo, četudi jo je sam tožnik izrecno poimenoval „pritožba zaradi kršitve ustavne pravice do volitev“ in jo naslovil na DVK, slednja pa jo je pravilno odstopila v pristojno reševanje tukajšnjemu sodišču, sprejelo v obravnavanje in odločanje kot tožbo zaradi varstva ustavnih pravic v upravnem sporu na podlagi 1. odstavka 4. člena ZUS-1 v povezavi z 2. odstavkom 157. člena Ustave, po katerih lahko tožnik uveljavlja sodno varstvo v upravnem sporu tudi zoper posamične akte in dejanja, s katerimi organi posegajo v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika, če ni zagotovljeno drugo sodno varstvo. Po določbi 2. odstavka 4. člena ZUS-1 se v takem primeru – če se v postopku izpodbijajo akti ali dejanja javne oblasti, v postopku uporabljajo določbe ZUS-1, ki se nanašajo na izpodbijanje upravnega akta.

7. Tožnik namreč v tožbi izrecno navaja, da je že predhodno s pritožbo pri Občinski volilni komisiji 3. volilnega okraja 3. volilne enote zahteval točen naslov novega volišča na A. ter dne 15. 12. 2015 prejel odgovor, da se je volivec sam dolžan pozanimati, kje lahko glasuje, če si to želi, OVK pa ni pristojna za določitev hišnih številk, dne 14. 12. 2015 pa je prejel obvestilo DVK, sedaj tožene stranke, da je njegovo volišče št. 032 v društvenih prostorih A. 8. Četudi je na strani tožnika tako trditveno, kakor tudi dokazno breme v zvezi z zatrjevano kršitvijo navedene ustavne pravice in čeprav v tožbi izrecno ne uveljavlja, da pravočasno v zakonsko določenem roku iz 1. odstavka 28. člena ZUS-1 sproža upravni spor, kakor tudi ne, da sproža upravni spor z obravnavano tožbo izrecno zoper navedeno obvestilo DVK o tožniku določenem volišču št. 032 (ki ga je po svojih navedbah v tožbi prejel dne 14. 12. 2015), niti ne uveljavlja izrecno, da sproža upravni spor zoper odločitev OVK (ki jo je po lastnih navedbah prejel dne 15. 12. 2015 glede premestitve volišča 032 iz prejšnje lokacije v prostorih Gasilskega doma B. na novo lokacijo v društvene prostore Vaške skupnosti A.), je sodišče predmetno tožbo kot pravočasno vloženo obravnavalo tako, kakor izrecno uveljavlja sam tožnik s tem, da jo je poimenoval kot „pritožbo nad izvedbo referenduma“ na njemu določenemu volišču, in sicer konkretno zaradi „kršitev ustavne pravice do volitev“ v zvezi z izvedbo referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDDR - D) dne 20. 12. 2015 na tožniku določenem volišču (št. 032). S tem implicitno tožnik že zgolj z zatrjevanjem domnevnih kršitev ustavnih načel zakonitosti, pravne države in enakosti pred zakonom, po presoji sodišča izkazuje tudi svoj pravni interes za tožbo zaradi varstva volilne pravice iz 43. člena Ustave, četudi zatrjevanih kršitev ustavnih načel zakonitosti, pravne države in enakosti pred zakonom podrobneje ne obrazloži, niti za njihovo podkrepitev tudi ne ponudi prav nobenega dokaznega predloga. Kljub temu so po oceni sodišča kumulativno izpolnjene procesne predpostavke za odločanje sodišča v upravnem sporu skladno z določili 1. do 8. točke 1. odstavka 36. člena v povezavi z 2. odstavkom 36. člena ZUS-1. 9. Tudi po stališču sodišča gre namreč v obravnavanem primeru za zadevo, ki spada v sodno pristojnost (1. točka) in ker obravnavana tožba, ki je bila vložena še isti dan, ko je potekalo glasovanje za izvedbo referenduma o Zakonu o spremembah in dopolnitvah zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDDR - D), to je 20. 12. 2015, torej očitno ni bila vložena niti prepozno niti prezgodaj (2. točka), tožnik pa, ki z obravnavano tožbo uveljavlja sodno varstvo ustavne pravice iz 43. člena Ustave (3. točka), v konkretnem primeru nima na razpolago nobenega drugega sodnega varstva (4. točka), prav tako pa tudi ni mogoč zaključek, da zatrjevana kršitev navedene ustavne pravice iz 43. člena Ustave za tožnika ne bi imela nobenih posledic (5. točka), prav tako kakor tudi ne, da tožnik nima pravnega interesa za predmetno tožbo (6. točka), poleg tega pa tudi ne, da bi bila v konkretnem primeru mogoča pritožba, pa ta sploh ne bi bila vložena (7. točka), niti ni bila o isti zadevi v upravnem sporu že izdana pravnomočna odločba (8. točka), o čemer se je sodišče po prejemu tožnikove tožbe dne 22. 12. 2015 prepričalo z vpogledom sodnega vpisnika tožb, ki ga sodišče uradoma vodi skladno z določili Sodnega reda, ter z vpogledom podatkov predmetnega (upravnega) spisa, ki mu ga je skladno z določili 38. člena ZUS-1 posredovala tožena stranka, ki vključuje tako orto foto posnetek zadevnega območja, kakor tudi vlogo tožnika z dne 8. 12. 2015, poslano po elektronski pošti, ki je bila evidentirana dne 9. 12. 2015. 10. V konkretnem primeru je pravna narava tožbe specifična, ker se po opredelitvi tožnika izrecno nanaša na varstvo volilne pravice iz 43. člena Ustave kot ene izmed ustavnih pravic v zvezi z izvedbo zakonodajnega referenduma o ZZZDDR – D dne 20. 12. 2015, ki jo tožnik s svojimi navedbami povezuje s premestitvijo volišča 032 (iz prejšnje lokacije v prostorih Gasilskega doma) B. v društvene prostore Vaške skupnosti A. na naslov, ki po tožbenih navedbah ne obstaja. Temu pa tožena stranka odločno nasprotuje s sklicevanjem na podatke OVK o relativno dobri udeležbi na navedenem referendumu, ki je na spornem volišču dosegla 41,87%, ter da je zadevni objekt ljudem znan zaradi svoje lege nasproti avtobusne postaje, četudi še nima hišne številke, in je le 1,2 km oddaljen od prejšnje lokacije v prostorih Gasilskega doma B. 11. V obravnavani zadevi gre torej za spor zaradi zagotavljanja sodnega varstva volilne pravice (kot ene izmed ustavnih pravic), ki je podrobneje urejena z določili 43. člena Ustave. Po določbi 2. odstavka 43. člena Ustave ima vsak državljan, ki je dopolnil 18 let, pravico voliti in biti voljen, medtem ko 1. odstavek 43. člena Ustava določa, da je volilna pravica splošna in enaka. Navedeno povedano z drugimi besedami pomeni, da je ustavodajalec s citiranimi določili 1. in 2. odstavka 43. člena Ustave normativno opredelil načelo enake obravnave vseh državljanov tako pri izvrševanju aktivne volilne pravice, kakor tudi pri izvrševanju pasivne volilne pravice, ki sta obe normativno zaobseženi s citiranimi določili 1. in 2. odstavka 43. člena Ustave, kakor tudi v 3. odstavku 43. člena Ustave, ki ureja volilno pravico tujcev na način, da zakon lahko določi, v katerih primerih in pod katerimi pogoji imajo volilno pravico tujci. V skladu s 4. odstavkom 43. člena Ustave se z zakonom določijo tudi ukrepi za spodbujanje enakih možnosti moških in žensk pri kandidiranju na volitvah v državne organe in organe lokalnih skupnosti.

12. V skladu s standardi, ki so se izoblikovali v sodni praksi, zlasti pod vplivom sodnih odločb Evropskega sodišča za človekove pravice (v nadaljevanju: ESČP) in Ustavnega sodišča, ima država pri zakonodajnem urejanju materije v zvezi z vprašanjem zakonodajne ureditve načina uresničevanja aktivne in pasivne volilne pravice široko polje proste presoje, vendar konvencijska določba 3. člena 1. protokola h Konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (v nadaljevanju: EKČP) nedvomno ne zajema referenduma (za kar gre v obravnavani sporni zadevi), kot med drugim izhaja iz odločbe ESČP v zadevi Niedzwiedž proti Poljski (z dne 11. 3. 2008).

13. V sodni praksi ESČP so se izoblikovala temeljna načela, na katerih gradi sodna praksa pri presoji spoštovanja volilne pravice, ki jih je veliki senat ESČP izčrpno razdelal zlasti v zadevi Yumak in Sadek proti Turčiji (z dne 8. 7. 2008, zlasti v obrazložitvi pod tč. 105-109), vendar pravici, ki ju zagotavlja 3. člen 1. protokola EKČP, nista absolutni (pravica biti voljen in/ali pravica nastopati kot kandidat na volitvah), države pa zanju lahko določijo omejitve in imajo pri tem široko polje proste presoje, pri čemer niso omejene z vnaprej določenimi legitimnimi cilji, zaradi katerih lahko določijo omejitve. Teh sodišče ne presoja po kriteriju nujnosti, vendar pa mora presoditi (1) ali omejitve posegajo tako daleč v volilno pravico, da prizadenejo njeno samo bistvo oziroma ji odvzamejo učinkovitost, (2) ali omejitve zasledujejo legitimen cilj in (3) ali so uporabljeni ukrepi sorazmerni.

14. Omejitev volilne pravice je glede na svojo naravo lahko takšna, da zadeva bodisi aktivno volilno pravico, bodisi pasivno volilno pravico, lahko pa je takšna, da se nanaša na obe navedeni obliki volilne pravici, tako, da med njima včasih ni mogoče potegniti jasne meje in je tedaj potrebno omejitev presojati z vidika obeh navedenih oblik volilne pravice, torej tako z vidika aktivne, kakor tudi z vidika pasivne volilne pravice.

15. Načelo učinkovitosti sodnega varstva volilne pravice namreč terja, da ima celoten volilni proces zadostna jamstva, ki naj preprečijo arbitrarnost, saj široka svoboda izbire pri vzpostavitvi pravil, s katerimi države znotraj svojega ustavnega reda urejajo volitve, nikakor ne upravičuje odvzema volilne pravice, ki bi ga pomenila tudi izključitev dela populacije iz splošnega volilnega procesa.

16. Prav takšno izključitev dela populacije iz splošnega volilnega procesa, in sicer prebivalcev tožnikove domače vasi B. smiselno uveljavlja tožnik, ko nasprotuje stališču OVK (da se je volivec, ki želi glasovati, sam dolžan pozanimati, kje to lahko stori) v zvezi s premestitvijo volišča 032 iz prejšnje lokacije (v prostorih Gasilskega doma) B. v društvene prostore Vaške skupnosti A., to je na naslov, ki po tožbenih navedbah ne obstaja. V tej zvezi sodišče ugotavlja, da tožnik ni zadostil svojemu delu dokaznega bremena in posebej poudarja, da v konkretnem primeru ni možna prevalitev dokaznega bremena na toženo stranko niti na sodišče, saj tožnik, kot rečeno, za svoje trditve ni ponudil niti predložil prav nobenega dokaza. V nasprotju s tožbenimi trditvami pa iz podatkov v listinah predmetnega (upravnega) spisa, ki ga je sodišču predložila tožena stranka, izhaja nenazadnje tudi iz tožnikove vloge z dne 8. 12. 2015, da je sporno volišče splošno in da je znano tudi samemu tožniku, kar je razvidno zlasti iz besedila drugega stavka 7. odstavka njegove vloge, ki glasi: “Kot je znano, se v Društvene prostore Gradišče vstopi preko stopnice in skozi ozka vrata“. Iz navedenega citata tožnikove vloge tako po presoji sodišča izhaja, da je omenjeno sporno volišče znano tako samemu tožniku, kakor tudi, da je splošno znano širšemu krogu oseb na območju spornega volišča, ki tvori tam volilno populacijo.

17. Po navedenem je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno.