Jedro

V sporu o izključitvi člana lovske družine odloča sodišče splošne pristojnosti v pravdnem postopku.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sklenilo, da je samo (Okrajno sodišče na Vrhniki) pristojno odločati v tem sporu.

Zoper sklep se je pritožila tožena stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Navaja, da nov zakon res še ni sprejet, vendar pa dosedanjega, t.j. Zakona o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč (Ur. list SRS št. 25/76 in 29/86, v nadaljevanju ZVGLD) ni mogoče dosledno upoštevati pri urejanju lovskih razmerij. Zakon izhaja iz družbene lastnine in samoupravljanja, kar danes ne obstaja več, še vedno omenja temeljne organizacije združenega dela, družbene dogovore, sodišča združenega dela ipd. Tak zakon ne more veljati v sedanjem sistemu. Zato je stališče, da se lahko uporablja, neprimerno. ZVGLD res predpisuje sodno varstvo, vendar pred samoupravnimi sodišči. Če se še vedno smatra, da po ZVGLD obstajajo samoupravne pravice, potem za njih ni pristojno redno sodišče v pravdnem postopku, saj je zakon to predpisal kot kršitev samoupravne pravice pri upravljanju z divjadjo kot družbeno lastnino. Določilo 1. odst. 23. čl. Ustave RS govori o varstvu pravic in dolžnosti vsakega. Ločiti moramo med pravico in svoboščino. Pravica mora biti iztožljiva, pri svoboščinah pa je drugače. Svoboda združevanja ne daje pravice, da lahko nekdo toži katerokoli društvo in zahteva sprejem v njegovo članstvo. Ustanovitev društev je posledica samostojne odločitve svojih članov, kar ureja 1. odst. 5.čl. Zakona o društvih. Zakon o društvih pa ne daje pravice nikomur, da se včlani v društvo in dolžnosti društva, da člana sprejme. Predlaga, se sklep sodišča spremeni tako, da se sodišče izreče za stvarno nepristojno in tožbo zavrže. Pritožba ni utemeljena.

Zakon o varstvu, gojitvi in lovu divjadi ter o upravljanju lovišč je bil sprejet v letu 1976 kot republiški predpis. Z osamosvojitvijo Slovenije ni prenehal veljati, saj so se v RS kot republiški predpis uporabljali celo tisti zvezni predpisi, ki so do tedaj veljali v RS, kolikor niso nasprotovali pravnemu redu RS in kolikor ni bilo drugače določeno (1. odst. 4. čl. Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti RS). Tudi sprememba družbene ureditve ne pomeni, da so zakoni prenehali veljati že samo zato, ker se nekatere določbe tičejo institutov, ki ne obstajajo več (kot npr. družbene lastnine, temeljnih organizacij združenega dela in drugo, kar navaja pritožba). To lahko pomeni le, da je treba takšne določbe uporabiti smiselno, torej upoštevajoč spremenjene družbene razmere.

Doslej navedeno pa kaže, da ustrezno interpretacijo zahteva tudi določilo 59. čl. ZVGLD, ki občanu, ki je bil izključen iz lovske družine (za kar gre v obravnavanem primeru), nudi varstvo pred samoupravnim sodiščem pri zvezi lovskih družin. Zakon o samoupravnih sodiščih je prenehal veljati, kar pa ne pomeni, da je prenehalo tudi sodno varstvo po navedenem 59.čl. ZVGLD.

Človekove pravice in (tudi) temeljne svoboščine se uresničujejo neposredno na podlagi ustave (1. odst. 15. čl. Ustave RS).

Sklicevanje sodišča prve stopnje na ustavo je torej povsem na mestu.

Vsakdo lahko postane član in deluje v društvu pod enakimi pogoji (1. odst. 5. čl. Zakona o društvih). Gre za uresničevanje ustavne pravice do združevanja (2. odst. 42. čl. Ustave RS), s katero je tesno povezano vprašanje (neprostovoljnega) prenehanje članstva v društvu.

Gre torej za ustavno (ne pa več tudi samoupravno) pravico, ki nedvomno uživa sodno varstvo (23. čl. Ustave RS). Nasprotno stališče pritožbe bi lahko pripeljalo do samovolje in prostega arbitriranja o članih društva, kar pa gotovo ni namen določila 1.odst. 5. čl. Zakona o društvih, na katerega se sklicuje pritožba.

Zakaj spor predstavlja spor "iz drugih civilnopravnih razmerij fizičnih in pravnih oseb" (1. čl. Zakona o pravdnem postopku, Ur.

list RS št. 26/99, v nadaljevanju ZPP) je natančno pojasnilo sodišče prve stopnje. Razlogi za to so jasni in popolni: gre za spor med fizično osebo - članom društva in pravno osebo - društvom (2. čl. Zakona o društvih) kot prirejenima sublektoma, ki se zato kot civilnopravno razmerje obravanava v pravdnem postopku, za tak spor pa je glede na označeno vrednost spornega predmeta pristojno okrajno sodišče (1. odst. 30. čl. ZPP), ki je splošno krajevno pristojno za toženo stranko (1. odst. 46.čl. ZPP), torej sodišče, na območju katerega je njen sedež (48. čl. ZPP). To pa je Okrajno sodišče na Vrhniki. Takšo je tudi načelno pravno mnenje, sprejeto na občni seji Vrhovnega sodišča RS, ki ga omenja tudi sodišče prve stopnje.

Glede na navedeno je torej odločitev sodišča pravilna in niti zatrjevani niti uradno upoštevni razlogi (2. odst. 350.čl. ZPP v zvezi s 366. čl. ZPP) niso podani. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep prve stopnje (2. tč. 365. čl. ZPP).