Jedro

Kljub datumu na izpodbijani odločbi (19. 12. 1999), pa odločba ni bila odpremljena tožeči stranki v letu 1999, temveč šele januarja naslednjega leta, ko je pravica do izterjave že zastarala, saj odločba učinkuje šele od vročitve.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Davčne uprave Republike Slovenije, Glavni urad z dne 19. 12. 2000 se odpravi in zadeva vrne Ministrstvu za finance v ponovni postopek.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Republiške uprave za javne prihodke, Izpostave A z dne 19. 5. 1995, s katero je prvostopni organ tožnici naložil, da na davčni račun plača znesek 800.000 SIT, ki ga po sklepu o prisilni izterjavi ni nakazala v korist davčnega dolga dolžnika AA iz B. Sklicuje se na 229. člen Zakona o davkih občanov, ki določa, da se s sklepom o prisilni izterjavi na osebne prejemke oziroma na terjatve zavezanca zavezancu prepove razpolagati z osebnimi prejemki oziroma terjatvami, izplačevalcu osebnih prejemkov oziroma zavezančevemu dolžniku pa naloži, da mora osebne prejemke oziroma svoj dolg plačati v korist zavezančevega davčnega dolga. Po določbi 232. člena Zakona o davkih občanov se v primeru, če se izplačevalec osebnih prejemkov, zavezančev dolžnik oziroma banka ne ravna po sklepu, s katerim je odrejena prisilna izterjava, dolg izterja od njega. Davčni organ mora o tem izdati odločbo, s katero banki naloži, da na davčni račun plača zarubljeno terjatev. V obravnavanem primeru je tožena stranka ugotovila, da je bila s sklepom z dne 23. 3. 1995 zoper zavezanca AA iz B uvedena prisilna izterjava davčnega dolga v znesku 2.555.881,90 SIT iz denarne terjatve zavezanca, ki jo ima na žiro računu pri tožnici. Tožnica zoper sklep o prisilni izterjavi, ki ji je bil vročen 28. 3. 1995 ni ugovarjala, vendar pa se po njem tudi ni ravnala. Po sklepu o prisilni izterjavi bi morala tožnica znesek 800.000 SIT nakazati na davčni račun, še preden je zavezancu dne 4. 5. 1995 Davčna uprava odobrila deblokado žiro računa. Iz bančnih izpiskov, ki se nahajajo v upravnih spisih izhaja, da je bilo AA dne 26. 4. 1995 nakazanih 400.000 SIT, dne 28. 4. 1995 pa še nadaljnjih 400.000 SIT. Tožnica je nakazilo z dne 26. 4. 1995 knjižila dne 28. 4. 1995, nakazilo z dne 28. 4. 1995 pa je knjižila 30. 4. 1995. Z zapisnikom o inšpekcijskem pregledu, ki je bil sestavljen pri davčnem organu prve stopnje dne 4. 5. 1995 ob 14.45 uri, je bila zavezancu odobrena deblokada sredstev na žiro računu za znesek 1.100.000 SIT. Zneska priliva torej tožnica ni takoj nakazala na davčni račun, kot bi bila dolžna storiti po sklepu o prisilni izterjavi, temveč ga je takoj izplačala zavezancu, po tem, ko je bila slednjemu odobrena deblokada žiro računa, zato je odločba davčnega organa prve stopnje utemeljena.

Tožeča stranka je zoper odločbo tožene stranke vložila tožbo, v kateri ugotavlja, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo po izteku zastaralnega roka, v katerem bi bila upravičena dolg izterjati. Po določbi 96. člena Zakona o davčnem postopku namreč pravica do izterjave davka, obresti, stroškov prisilne izterjave zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi jih bilo treba izterjati. Izpodbijana odločba je bila izdana dne 18. 1. 2001, ko je toženi stranki ta pravica že zastarala. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo predlaga zavrnitev tožbenega zahtevka iz razlogov, razvidnih iz izpodbijane odločbe.

Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa v tem sporu prijavlja svojo udeležbo z vlogo z dne 4. 4. 2001. Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi uveljavlja zastaranje pravice do izterjave davka. Tožena stranka v odgovoru na tožbo na ta ugovor (ki je edini) ni odgovorila. Po presoji sodišča je tožbeni ugovor zastaranja utemeljen. Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 18/96, 87/97, 82/98, 91/98, 108/99, dalje ZDavP) določa, da pravica do izterjave davka zastara v petih letih po poteku leta, v katerem bi ga bilo treba izterjati (2. odstavek 96. člena ZDavP). Tek zastaranja pravice do izterjave davka ustavi vsako uradno dejanje davčnega organa, ki mu je namen izterjava in je bil dolžnik z njim seznanjen (2. odstavek 97. člena ZDavP). Po določbi 4. odstavka 97. člena istega zakona začne po vsaki ustavitvi teka zastaranja, znova teči zastaralni rok, vendar pravice do izterjave ni v nobenem primeru več možno uveljaviti po poteku dvakrat toliko časa, kot je določeno s 96. členom tega zakona. Zastaranje nastopi v vsakem primeru, ko poteče 10 let od dneva, ko je prvič pričelo teči (5. odstavek 97. člena ZDavP).

V obravnavanem primeru je tožeča stranka vložila zoper prvostopno odločbo davčnega organa pritožbo 1. 6. 1995, o njej pa je tožena stranka odločila dne 18. 1. 2001 z izpodbijano odločbo, ki je bila tožeči stranki, kot izhaja iz upravnim spisom priložene povratnice, vročena 19. 1. 2001. Izpodbijana odločba res nosi datum 19. 12. 2000, vendar pa je to zgolj datum na prvi strani odločbe, medtem ko je iz odločbe razvidno, da je bila dejansko odpravljena šele dne 18. 1. 2001, čemur tožena stranka tudi ne ugovarja. Glede na prej obrazložene določbe ZDavP bi bila izpodbijana odločba izdana pravočasno, če bi jo tožeča stranka prejela znotraj petletnega relativnega zastaralnega roka, torej do konca leta 1999. Kljub datumu na izpodbijani odločbi (19. 12. 1999), pa odločba ni bila odpremljena tožeči stranki v letu 1999, temveč šele januarja naslednjega leta, ko je pravica do izterjave že zastarala, saj odločba učinkuje šele od vročitve. Od vložitve pritožbe leta 1995 do konca leta 1999 namreč tožena stranka ni storila nobenega uradnega dejanja, s katerim bi bila tožeča stranka seznanjena in katerega namen bi bil izterjati davek ter bi ustavil tek zastaranja pravice do izterjave davka. Tega niti tožena stranka ne zatrjuje. Glede na navedeno sodišče pritrjuje tožeči stranki, da je tožena stranka izdala izpodbijano odločbo po poteku petih let, torej po tem, ko je njena pravica izterjati davek že zastarala.

Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00), izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo na podlagi 2. odstavka 60. člena istega zakona vrnilo toženi stranki v ponoven postopek.