Jedro

Če oškodovanec povzroči prometno nesrečo, pa ga toženec zato fizično napade in poškoduje, tožniku ni mogoče očitati soodgovornosti. Verbalno izzivanje oškodovanca tudi nima za posledico oškodovančeve soodgovornosti.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se d e l n o u g o d i in se sodba sodišča prve stopnje tako s p r e m e n i , da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki odškodnino v znesku 90.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 1997 dalje do plačila v 15. dneh pod izvršbo.

V presežku, za 110.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi, se tožbeni zahtevek z a v r n e .

Tožena stranka je dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 55.555,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 5. 1997 dalje do plačila v 15. dneh pod izvršbo.

Tožeča stranka je dolžna povrniti toženi stranki 7.281,00 SIT pritožbenih stroškov v 15. dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče dosodilo 120.000,00 SIT odškodnine in sicer 80.000,00 SIT za telesne bolečine in neugodnosti in 40.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi razžalitve. V presežku za 80.000,00 SIT pa je tožbeni zahtevek sodišče zavrnilo.

Proti takšni sodbi se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Glede temelja zatrjuje, da se toženec tožnika ni dotaknil, ampak se je tožnik po vsej verjetnosti poškodoval ob volanu. Toženec se spominja, da tožnik ni bil privezan. Mnenje izvedenca velja za močnejša trčenja. V konkretnem primeru je šlo za lažje trčenje in je možno, da se je tožnik poškodoval samo po obrazu.

Policisti ob dogodku niso bili prisotni in so glede udarca lahko zapisali le izjave navzočih. Tudi toženčeva žena a je potrdila, da se toženec ni dotaknil tožnika. Podana je najmanj 50 % soodgovornost tožnika, ki je zakrivil prometno nesrečo in se je poleg tega neprimerno in žaljivo obnašal. Predlaga ustrezno spremembo sodbe ali razveljavitev.

Pritožba je delno utemeljena.

Glede odškodninskega temelja je prvostopno sodišče pravilno ocenilo, da je toženec zanesljivo poškodoval tožnika. Izpovedbi tožnika in priče a nista osamljeni, saj sta skladni z mnenjem izvedenca medicinske stroke. Izvedenec je podal mnenje za konkreten potek prometne nesreče in je izključil možnost, da bi se tožnik poškodoval ob samem trčenju, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da se mnenje nanaša na drug močnejši tip trčenja. Sodišče je tudi pravilno ocenilo, da ne obstoji soodgovornost tožnika. Tudi če bi bilo dokazano verbalno izzivanje, to ne bi imelo za posledico soodgovornosti tožnika. Povzročitev prometne nesreče pa tudi ni taka okoliščina, ki bi imela za posledico tožnikovo soodgovornost. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da toženec ne bi smel fizično obračunati s tožnikom in sicer ne glede na vzroke za prometno nesrečo. Pravilna je torej ugotovitev o polni odškodninski odgovornosti toženca.

Za fizične bolečine in neugodnosti je sodišče odmerilo nekoliko previsoko odškodnino v znesku 80.000,00 SIT in je po mnenju pritožbenega sodišča pravična denarna odškodnina v znesku 50.000,00 SIT (čl. 200 ZOR). Tožnik je namreč trpel bolečine le 14 dni in v istem času tudi običajne neugodnosti glede na lažjo naravo poškodbe, kar vse je podrobno opisano v izpodbijani sodbi. Glede na pravilno materialnopravno presojo je pritožbeno sodišče za telesne bolečine odškodnino znižalo na 50.000,00 SIT.

Za duševne bolečine zaradi razžalitve je bila dosojena pravična denarna odškodnina v znesku 40.000,00 SIT. Iz spisa je razvidno, da so bili v obeh avtomobilih sopotniki, ki so videli, kako je toženec klofutnil tožnika. Že sodišče prve stopnje je poudarilo, da je bila klofuta za tožnika ponižujoča, saj je dobil udarec v obraz. Udarec je bil tudi nenaden in nepričakovan, saj je sodišče ugotovilo, da je toženec pristopil k avtu tožnika in ga je enostavno udaril. Opisane duševne bolečine pa so potrjene ne samo s trditvami tožnika ampak tudi z mnenjem izvedenca.

Glede pravdnih stroškov pritožba ni utemeljena, saj se vedno upošteva končni uspeh v pravdi, vmesna drugačna vrednost spora pa je bila itak upoštevana pri posameznih odmernih postavkah.

Sedanji končni uspeh v pravdi po delni spremembi sodbe na pritožbeni stopnji je 45 % proti 55 % . Tožnik ima pravico do povrnitve 45 % stroškov od odmerjenega zneska 107.999,00 SIT, to je znesek 48.560,00 SIT. Tožnik ima tudi pravico do povrnitve celotne izvedenine v znesku 59.000,00 SIT, torej skupno 107.560,00 SIT. Toženec ima pravico do povrnitve 55 % stroškov od odmerjenega zneska 94.575,00 SIT, to je v znesku 52.005,00 SIT. Po medsebojnem pobotanju mora toženec povrniti tožniku 55.555,00 SIT pravdnih stroškov. Pritožbeni uspeh toženca je 25 % in ima pravico do tega odstotka od odmerjenih pritožbenih stroškov v znesku 29.125,00 SIT, to je do povrnitve 7.281,00 SIT.

Pritožnik ni zahteval zamudnih obresti od pritožbenih stroškov.