Jedro

Nižji sodišči sta ugotavljali in odločali le o pravočasnosti predloga (tožbe) pri sodišču prve stopnje. Zato je tudi na revizijski stopnji lahko predmet obravnavanja le vprašanje pravočasnosti predloga. Navedb revidenta, ki se ne nanašajo na navedeno vprašanje, revizijsko sodišče ni moglo upoštevati.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ni pogojev za sodno varstvo za tisti del tožnikovega (predlagateljevega) predloga, v katerem izpodbija razporeditev na delovno mesto odkupa živine. Ugotovilo je, da je zadružni svet, kot drugostopni organ tožene stranke (udeleženke), zavrnil tožnikovo pritožbo zoper odločbo o razporeditvi, da je pisno odločbo izdal direktor tožene stranke dne 25.3.1992 in da jo je tožnik prejel nekaj dni potem. V drugostopni odločbi tožene stranke je naveden tridesetdnevni rok za sodno varstvo, vendar to ni vplivalo na uveljavljanje tožnikove pravice pred sodiščem. Tožnik je razveljavitev odločbe o razporeditvi prvič zahteval 20.4.1993, torej znatno po izteku petnajstdnevnega roka, ki je določen v 83. členu zakona o temeljnih pravicah iz delovnega razmerja (ZTPDR, Uradni list SFRJ, št. 60/89, 42/90).

Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno. Ugotovilo je, da je odločitev sodišča prve stopnje v skladu s 83. členom ZTPDR, pa tudi s 105. členom zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Uradni list RS, št. 14/90, 5/91).

Tožnik je zoper sklep sodišča druge stopnje na podlagi 73. člena zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Uradni list RS, št. 19/94) vložil pravočasno revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlagal je, da revizijsko sodišče izpodbijani sklep razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Navajal je, da direktor tožene stranke ne bi smel podpisati pisnega odpravka drugostopne odločbe, da ni dokaza, da je zadružni svet dne 19.3.1992 razpravljal in sklepal o tožnikovi pritožbi. Gre torej za molk organa. Pravni pouk v odločbi je bil napačen, ker govori o upravnem postopku, določa tridesetdnevni rok za vložitev tožbe in ne pove, pri katerem sodišču jo je dovoljeno vložiti. Rok za vložitev predloga pri sodišču torej sploh ni začel teči. O pritožbi je bil pristojen odločati upravni odbor, ne pa zadružni svet. Tako je določeno v 41. členu zadružnih pravil. Revizija je bila na podlagi tretjega odstavka 390. člena zakona o pravdnem postopku (ZPP, Uradni list SFRJ, št. 4/77 do 27/90) vročena toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Revizija je bila vložena na podlagi prvega odstavka 73. člena ZDSS, zato je revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusilo samo v tistem delu, ki se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni. Revident uveljavlja in utemeljuje revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, zato je revizijsko sodišče izpodbijano odločbo preizkusilo samo v tem obsegu, pri čemer je, zaradi značaja odločitev na nižjih sodiščih, upoštevalo v tem sklepu navedeni dovoljeni obseg preizkusa.

Predmet revizije je sklep sodišča druge stopnje, ki je zavrnilo tožnikovo pritožbo zoper sklep sodišča prve stopnje, ki je ugotovilo, da ni pogojev za sodno varstvo. Z drugostopnim sklepom je bil postopek pravnomočno končan in je zoper njega revizija dovoljena na podlagi prvega odstavka 400. člena ZPP.

Nižji sodišči sta ugotavljali pravočasnost in odločali le o pravočasnosti predloga, ki ga je tožnik vložil dne 20.4.1993. Drugostopno odločbo tožene stranke je - kot ugotavlja sodišče prve stopnje - tožnik prejel kmalu po 25.3.1992. Zato je tudi na revizijski stopnji lahko predmet obravnavanja le vprašanje pravočasnosti predloga. Navedb revidenta, ki se ne nanašajo na vprašanje pravočasnosti vložitve predloga (med pomembna vprašanja sodi tudi vsebina pravnega pouka), revizijsko sodišče zato ni moglo upoštevati.

Revizijsko sodišče je vezano na dejansko stanje, kot sta ga ugotovili nižji sodišči, ker na podlagi tretjega odstavka 385. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Iz ugotovljenega dejanskega stanja nedvomno izhaja, da je tožnik vložil predlog, s katerim je izpodbijal razporeditev na drugo delovno mesto, več kot eno leto po prejemu drugostopne in dokončne odločbe tožene stranke, kar je znatno po izteku petnajstdnevnega roka, ki je v prvem odstavku 83. člena ZTPDR določen za sodno varstvo.

Za ugotavljanje pravočasnosti vložitve predloga je bistvenega pomena vsebina pravnega pouka v dokončni odločbi. V času, ko je tekel postopek pri toženi stranki, je že veljala prva novela ZDR (Uradni list RS, št. 5/91, veljati je začela 16.2.1991), ki je v drugem odstavku 102. a člena določala, da odločba brez pravnega pouka ali z napačnim pravnim poukom ne more biti v škodo delavcu. Napačen je tisti del pravnega pouka, ki govori o dokončnosti odločbe v upravnem postopku, kar na varstvo tožnikovih pravic ni vplivalo. Napačen je tudi tridesetdnevni rok za začetek postopka pred sodiščem, ker prvi odstavek 83. člena ZTPDR določa petnajstdnevni rok. Tožnik je vložil predlog pred sodiščem prve stopnje več kot eno leto po prejemu drugostopne odločbe, kar očitno kaže, da tudi ta del pravnega pouka ni vlival na uveljavljanje njegovih pravic pred sodiščem.

Revizijsko sodišče je moralo po obrazloženem revizijo zavrniti kot neutemeljeno (393. člen ZPP).

Določbe ZPP in ZTPDR je revizijsko sodišče na podlagi prvega odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I, 45/I/94) smiselno uporabilo kot predpise Republike Slovenije.