Jedro

Ni pomembno, če je toženec izpeljal pogajanja s prodajalcem in sklenil pogodbo ob pomoči drugega posrednika. Bistveno za tožničino pravico do plačila je, da si je uspešno prizadevala za vzpostavitev stika med tožencem in prodajalcem in da je bila prodajna pogodba sklenjena. Ni pa pomembno, da naj bi toženec dva meseca pred sklenitvijo pogodbe s tožnico sklenil pogodbo o posredovanju za nakup iste nepremičnine tudi z drugim posrednikom. Kadar je pri poslu udeleženih več posrednikov, vsak prejme plačilo v deležu, ki je enak njegovemu prispevku. To pravilo pa ne velja v obravnavanem primeru, ko sta posrednika delovala neodvisno drug od drugega.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se glasi: „1. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104919/2011 z dne 27. 7. 2011 ostane v veljavi za 3.003,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2011 do plačila (prvi odstavek izreka sklepa) in za 146,76 EUR izvršilnih stroškov (tretji odstavek izreka); sicer se navedeni sklep (v prvem odstavku izreka) razveljavi in se tožbeni zahtevek v presežku (za 377,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 13. 7. 2011 do plačila) zavrne.

2. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pravdne stroške v znesku 1.474,12 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.“

II. Sicer se pritožba zavrne.

III. Tožena stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti tožeči stranki njene pritožbene stroške v znesku 537,53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je v ponovljenem postopku znova razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 104919/2011 z dne 27. 7. 2010 (prav: 2011) in zavrnilo tožbeni zahtevek, tožnici pa naložilo, da mora tožencu povrniti 1.258,66 EUR pravdnih stroškov z obrestmi.

2. Tožnica se v pritožbi sklicuje na vse zakonske pritožbene razloge. Predlaga spremembo, podrejeno razveljavitev prve sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje. Sodišču prve stopnje očita, da ni obravnavalo vseh spornih vprašanj, na katera je opozorilo pritožbeno sodišče v svojem sklepu z dne 19. 6. 2013. Izpovedi toženca in prič je ponovno presojalo parcialno in pristransko. Tako ni pojasnilo, zakaj naj bi bili izpovedi toženca in priče F.O. prepričljivejši od izpovedi priče T.O.V., čeprav je njeno izpoved ocenilo kot resnično. Nejasni so razlogi, s katerimi je sodišče utemeljilo svoje stališče, da pogodba z dne 4. 3. 2009 ni antidatirana. Toženec nikoli ni omenil, da se glede nakupa dogovarja še z drugo agencijo, sicer tožnica pogodbe o posredovanju s tožencem ne bi sklenila. Toženca je v stik s prodajalcem prva spravila prav tožnica, ki je toženca seznanila s prodajalcem in urejala dokumente za nakup sporne nepremičnine. Ko je bila kasneje sklenjena kupoprodajna pogodba, je bil glavni namen posredovanja dosežen, zato ima tožnica pravico do plačila provizije.

3. Toženec v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in pritrjuje razlogom izpodbijane sodbe.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je tudi tokrat tožnici odreklo plačilo zahtevane posredniške provizije. Verjelo je namreč tožencu, da je pogodbo o nakupu nepremičnine sklenil s posredovanjem druge agencije, medtem ko tožnici po oceni sodišča ni uspelo dokazati, da je posredovala pri tem nakupu.

6. Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka posledica zmotne uporabe materialnega prava. Po 13. členu Zakona o nepremičninskem posredovanju (ZNPosr) prevzame nepremičninska družba s pogodbo o posredovanju obveznost, da si bo prizadevala najti in spraviti v stik z naročiteljem tretjo osebo, ki se bo z njim pogajala za sklenitev določene pogodbe, katere predmet je nepremičnina. Tožnica je to svojo obveznost iz pogodbe z dne 25. 5. 2009 brez dvoma izpolnila, upoštevaje dejanske ugotovitve izpodbijane sodbe. Iz teh je mogoče povzeti, da je priča T.O.V., ki je v imenu tožnice sklenila pogodbo s tožencem, tega peljala na ogled nepremičnine in ga seznanila s prodajalcem. Ko je toženec z njim nato 8. 9. 2009 sklenil prodajno pogodbo, je tožnica na podlagi prvega odstavka 25. člena ZNPosr pridobila pravico do plačila pogodbeno dogovorjene provizije za posredovanje. Ni pomembno, če je toženec izpeljal pogajanja s prodajalcem in sklenil pogodbo ob pomoči drugega posrednika. Bistveno za tožničino pravico do plačila je, da si je uspešno prizadevala za vzpostavitev stika med tožencem in prodajalcem in da je bila prodajna pogodba sklenjena. Ni pa pomembno, da naj bi toženec 4. 3. 2009, torej dva meseca pred sklenitvijo pogodbe s tožnico, sklenil pogodbo o posredovanju za nakup iste nepremičnine tudi s posrednikom F.O.. Kadar je pri poslu udeleženih več posrednikov, vsak prejme plačilo v deležu, ki je enak njegovemu prispevku. To pravilo pa ne velja v obravnavanem primeru, ko sta posrednika delovala neodvisno drug od drugega. Po presoji pritožbenega sodišča je zato tožnica upravičena do celotne dogovorjene provizije v višini 2 % od kupnine, ki je po neizpodbijani ugotovitvi sodišča prve stopnje znašala 125.000,00 EUR.

7. Toženec v skladu s 3. členom pogodbe o posredovanju z dne 25. 5. 2009 tako tožnici dolguje 2.500,00 EUR na račun provizije in še 500,00 EUR za DDV, skupaj 3.000,00 EUR. Po prvem odstavku 378. člena v zvezi z drugim odstavkom 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je tožnica upravičena tudi do zamudnih obresti od navedene glavnice, ki po opominu tečejo od 9. 7. 2011 dalje. V skladu s 381. členom OZ pa ji pripadajo še procesne obresti od neplačanih zamudnih obresti za čas od zamude do vložitve predloga za izvršbo (13. 7. 2011) – te po priloženem obrestnem obračunu znašajo 3,04 EUR. V navedenem obsegu bi moralo sodišče prve stopnje pri odločanju o toženčevem ugovoru izdani sklep ohraniti v veljavi. Sodišče druge stopnje je zato tožničini pritožbi delno ugodilo in na podlagi pete alineje 358. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) izpodbijano sodbo ustrezno spremenilo.

8. Delna sprememba izpodbijane sodbe ni vplivala na višino izvršilnih stroškov, ki so zajeti v sklepu o izvršbi. Pač pa je moralo sodišče druge stopnje v skladu z drugim odstavkom 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Ker je tožnica v pravdi pretežno uspela, ji mora toženec povrniti vse njene stroške, tako prvostopenjskega kot pritožbenega postopka (tretji odstavek 154. člena ZPP), svoje stroške pa trpi sam. V prvem sojenju na prvi stopnji je tožnici nastalo 718,30 EUR stroškov, v ponovljenem pa 249,78 EUR. Tožničini stroški prejšnjega pritožbenega postopka so znašali 506,04 EUR, tokrat pa 537,53 EUR. Podrobnejša specifikacija stroškov, ki so bili odmerjeni v skladu z odvetniško in taksno tarifo, je razvidna iz spisa (list. št. 51, 62, 87 in 97). Če bo toženec s plačilom stroškov postopka zamujal, bo moral plačati zamudne obresti tudi od zneska dolgovanih stroškov postopka.