Jedro

Zgolj dejstvo, da dolžnik prodaja neko premoženje, za obstoj predpostavke iz 2. odst. 270. čl. ZIZ ne zadostuje; upnik bi moral izkazati, da bo (ravno) zaradi tega konkretnega ravnanja dolžnika uveljavitev verjetno izkazane terjatve otežena ali preprečena, tega pa ne trdi, saj ne trdi, da bi bil sicer dolžnik prezadolžen ali da gre za edino njegovo premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožnikov predlog za izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval prepoved toženi stranki odtujiti ali obremeniti njene nepremične, in sicer pet parcel v katastrski občini X, z vpisom te prepovedi v zemljiško knjigo, z veljavnostjo začasne odredbe še 30 dni po pravnomočnosti sodbe.

2. Zoper sklep se je pritožil tožnik, ki sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi. Nasprotuje argumentu sodišča, da bo s prodajo nepremičnine premoženje toženke le spremenilo obliko, kar na možnost poplačila ne vpliva. Zakon o izvršbi in zavarovanju namreč ne predvideva možnosti predlagati začasno odredbo s prepovedjo razpolaganja z gotovino. Po javnih podatkih so te nepremičnine vredne 42.000,00 EUR, če jih toženka proda, poplačila tožnikove terjatve zlepa ne bo. Tožniku sicer ni znano, kaj vse ima tožnica v lasti. Ne bo pa z začasno odredbo utrpela nobene škode, saj bo lahko svojo (kmetijsko) dejavnost nemoteno opravljala.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z 270. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik izkaže za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek). Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek).

6. Sodišče prve stopnje je navedeno zakonsko določbo pravilno uporabilo, ko je zaključilo, da zgolj dejstvo, da dolžnik prodaja neko premoženje, za obstoj predpostavke iz 2. odst. 270. čl. ZIZ ne zadostuje. Upnik bi moral izkazati, da bo (ravno) zaradi tega konkretnega ravnanja dolžnika uveljavitev verjetno izkazane terjatve otežena ali preprečena, tega pa ne trdi, saj ne trdi, da bi bil sicer dolžnik prezadolžen ali da gre za edino njegovo premoženje. Prav zaradi slednjega je na mestu tudi argument sodišča prve stopnje, da bo zaradi prodaje nepremičnin premoženje dolžnika le spremenilo obliko. Ne drži pa, da zavarovanja z blokado sredstev na računu ni mogoče predlagati.

7. Pravilna je tudi ocena, da ni podan alternativni pogoj, to je, da bi dolžnik z izdano začasno odredbo utrpel le neznatno škodo. Pritožnik neutemeljeno ponavlja, da bi tožena stranka ohranila posest na nepremičninah, glede katerih bi bila vknjižena prepoved obremenitev in odtujitve. Prvostopenjsko sodišče je pravilno pojasnilo, da pomeni predlagana prepoved hud poseg v lastnikova upravičenja, zato samo na tej podlagi (brez dodatnega utemeljevanja, ki pa ga tožnik ne ponudi) ni mogoče zaključiti, da bi dolžnik (lastnik) utrpel le neznatno škodo.

8. Neutemeljeno pritožbo je bilo zato treba zavrniti in izpodbijani sklep potrditi (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 15. čl. ZIZ).