Jedro

Pri presoji pravnega pojma „neznaten del obveznosti“ je treba presoditi, ali je zaradi neizpolnjenega dela obveznosti prišlo do znatnega odmika od pogodbeno zasnovane ekvivalence ali pa je, nasprotno, ta odmik neznaten (110. člen OZ) ter obenem tudi, ali je oziroma ni očitno, da kavza obveznosti v bodoče ne bo v svojem bistvenem delu udejanjena (1. odstavek 108. člena OZ).

Izrek

Pritožbi se ugodi ter se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (točka I in točka III izreka) razveljavi ter zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Obrazložitev

1. V ponovljenem postopku je moralo sodišče prve stopnje odločiti le še o tistih zahtevkih tožnice, ki se nanašajo na obveznost tožene stranke, da iz prodaje umakne v zahtevku opredeljena avtorskopravna dela ter preneha s kakršnokoli obliko nadaljnje reprodukcije in distribucije teh del, vključno s prodajo prek spletnih strani.

2. Glede avtorskih del, navedenih v točki I izreka, je sodišče zahtevkom ugodilo. V preostalem delu (manjšem delu) je izdalo zavrnilno sodbo. Nazadnje je toženo stranko obsodilo še na povračilo pravdnih stroškov tožnice.

3. Proti sodbi vlaga pritožbo toženka. Sklicuje se na vse zakonske pritožbene razloge iz 338. člena ZPP(1) ter sodišču predlaga, naj sodbo spremeni in zahtevke zavrne, če to ne, naj sodbo vsaj razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Pritožnica navaja, da je izpodbijana sodba izrazito podhranjena, zlasti z vidika dolžnosti pravilne in popolne ugotovitve dejanskega stanja zadeve. Sodišču očita, da se ni izjavilo o številnih navedbah tožene stranke o pravno pomembnih dejstvih in zanje predloženih dokazih. Predvsem tudi ni upoštevalo, da je predmet spora osredinjen na veljavnost petih različnih založniških pogodb, ki se tičejo petih različnih avtorskih del in za katera posledično veljajo različna pravno odločilna dejstva in okoliščine. Sodišče pa je ravnalo tako, kakor da je predmet tega spora veljavnost ene same založniške pogodbe. Po stališču pritožnice manjkajo razlogi o odločilnih dejstvih, preostanek razlogov pa naj bi bil mestoma konfuzen in sam s seboj v nasprotju. Sodišču zato očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka, tako po 8. kot po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

4. Trdi, da sodišče ni upoštevalo napotkov pritožbenega sodišča iz sklepa I Cp 470/2013 z dne 18.12.2013. Ni namreč ugotavljalo, ali je podan razlog iz 108. člena OZ(2) , namreč, ali je očitno, da obveznosti po vsaki posamezni pogodbi ne bodo izpolnjene. Sodišču dalje očita, da ni ugotavljalo, katere okoliščine v tožničinih odstopnih izjavah so bile sploh zatrjevane kot odstopni razlogi. Znova poudarja, da neredno mesečno poročanje o prodaji, glede na okoliščine primera (ki jih nadrobno predstavi), predstavljajo neznatni del izpolnitvenega ravnanja tožeče stranke. To posebej velja glede na izrazito majhno prodajo v obdobju, za katero mesečnih poročil toženka tožnici ni predložila.

5. Sodišču dalje očita, da se ni ukvarjalo z utemeljenostjo odstopne izjave v času, ko je bila ta izjava podana. Sodišče je neizpolnitev pogodbe presojalo glede na čas izdaje sodbe, kar je napačno. Kasnejša ravnanja namreč ne vplivajo na veljavnost oziroma neveljavnost odstopne izjave, ki je bila dana že leta prej.

6. Dalje se sklicuje na številna dejstva, ki jih je navajala že pred sodiščem prve stopnje (konkretizirano tudi navede kdaj), in ki govorijo v prid toženkini tezi, da očitnost tega, da pogodbene obveznosti ne bodo izpolnjene, ni bila podana. Ravno nasprotno, stranki sta se pogajali o izpolnjevanju pogodbenih obveznosti, a je od teh pogajanj tožnica neutemeljeno odstopila. Poleg številnih dejstev, ki jih ponavlja v pritožbi in do katerih se po navedbah pritožnice sodišče ni opredelilo, še posebej poudarja tudi neizveden dokazni predlog z zaslišanjem dr. M. T. Sklicuje se tudi na številne dokazne listine, do katerih se sodišče ni opredelilo (glej list. št. 525).

7. Glede vseh okoliščin primera pritožnica izrecno opozarja na pomen izpolnitvenega ravnanja toženke, ko je v založitev učbenikov vložila velika denarna sredstva. Pomen neizpolnjenega dela pogodbe je v luči 110. člena OZ treba presojati tudi s tega vidika.

8. Pritožnica zaključuje, da velika večina dejanskih in pravnih argumentov, relevantnih z vidika določil 108. in 110. člena OZ, s strani sodišča ni bila obravnavana oziroma je bila spregledana. Dokazni predlog z zaslišanjem dr. M. T. je bil z nedopustno vnaprejšnjo dokazno oceno nepravilno zavrnjen.

9. Pritožba je bila vročena tožnici, ta je nanjo odgovorila, pritožnici ob tem očitala izkrivljanje dejstev, trdila, da so bila pogajanja neuspešna in nazadnje predlagala, naj sodišče pritožbo zavrne.

10. Pritožba je utemeljena.

11. Nujna predpostavka za zahtevek, naj sodišče odredi umik konkretno določenih avtorskih del iz prodaje, je, da je bila tožničina odstopna izjava glede konkretnih založniških pogodb veljavna (tudi) v luči določb 108. in 110. člena OZ.

12. Pritožnica utemeljeno opozarja, da je sodba glede teh vprašanj pomanjkljiva (očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) že zato, ker se sodišče prve stopnje ni konkretizirano ukvarjalo z utemeljenostjo (obstojem) odstopnega upravičenja glede vsakega posameznega založniško-pogodbenega razmerja. Ta obrazložitveni manjko pride nazorno do izraza glede več vprašanj, na katere opozarja pritožnica.

13. Prvič, vsak odstop od posamezne pogodbe, se lahko nanaša le na konkretno pogodbo ter na okoliščine (ne)izpolnjevanja po konkretni in posamični pogodbi. Seveda je ob tem mogoče, da so določene okoliščine (predvsem tiste, ki so pomembne glede razloga "očitnosti, da tudi bodoče obveznosti ne bodo izpolnjene" - prvi odstavek 108. člena OZ) lahko skupne več sicer samostojnim pogodbenim razmerjem. A vendar je nazadnje treba glede vsake posamezne odstopne izjave (torej glede vsakega posameznega pogodbenega razmerja) presoditi, ali je bila ta upravičena ali ne. To velja predvsem glede obstoja neizpolnitve ter tudi pomena morebitnega dela neizpolnitve glede na celotno pogodbeno razmerje. Pritožnica namreč v zvezi s slednjim ves čas postopka opozarja na njen velik finančni angažma pri izdaji učbenikov. Tak finančni angažma je sestavni del njenega izpolnitvenega ravnanja po založniških pogodbah.

14. Druga okoliščina, ob kateri se nazorno pokaže, da bi moralo sodišče presojati posamična založniško-pogodbena razmerja, je ta, da sta bili odstopni izjavi (ki sta vsaka posebej zajemali po tri založniško-pogodbena razmerja) dve ter da sta bili podani v dveh različnih časovnih obdobjih (9.7.2009 in 12.2.2010). Na dlani je, da okoliščine primera v dveh različnih časovnih obdobjih (predvsem glede na obsežne trditve o pogajanjih med strankama), ne morejo biti identične do te mere, da bi jih sodišče obravnavalo v enem svežnju.

15. Tretjič, pritožnica utemeljeno opozarja, da je treba (ne)utemeljenost odstopnih upravičenj presojati s časovnega vidika, ko je bila posamezna odstopna izjava podana. Iz izpodbijane sodbe ni razvidno, da bi sodišče prve stopnje tako tudi ravnalo.

16. Že iz navedenih razlogov je bilo treba pritožbi ugoditi, saj sodba ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih in se tudi ne opredeljuje do procesnega gradiva tožene stranke v celoti. Podana je torej bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Na podlagi procesnega pooblastila iz 354. člena ZPP je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavilo.

17. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče prve stopnje torej v luči določb 108. in 110. člena OZ samostojno presojati vse pravnorelevantne prvine, od katerih je odvisna (ne)veljavnost odstopne izjave glede vsakega posameznega pogodbenega razmerja in sicer glede na okoliščine v času, ko je bila odstopna izjava podana.

18. Ob tem pritožbeno sodišče poudarja, da predstavlja trajajoče pogodbeno razmerje - po založniški pogodbi (katere predmet je več raznoterih izpolnitvenih ravnanj) pa še posebej - kompleksno pravno razmerje. To terja, da sodišče ob presoji prvin iz prvega in drugega odstavka 108. člena OZ, kot tudi 110. člena OZ, te kompleksne celote ne more in ne sme spregledati. Pritožnica opozarja na številne dejanske okoliščine, ki jih je (kot določno pojasni v pritožbi) navajala že pred sodiščem prve stopnje (predvsem v prvi pripravljalni vlogi) in na katere sodišče ni dalo odgovora. Gre, strnjeno povedano, za izjavno-voljna ravnanja obeh strank v izpolnitveni fazi pogodb (predvsem v letu 2009). To procesno gradivo vsebuje tudi dokazni predlog z zaslišanjem dr. T. 19. Te okoliščine niso nepomembne tako z vidika prvine "očitnosti, da bodoče obveznosti ne bodo izpolnjene" (prvi odstavek 108. člena OZ) kot z vidika razmerja med neizpolnjenim in izpolnjenim delom pogodbe (110. člen OZ). Posebej pomembna pa so tudi z vidika temeljnega načela iz 5. člena OZ (načelo vestnosti in poštenja), v povezavi z 11. členom OZ (načelo mirnega reševanja sporov). Ti dve načeli, ki sta pravno zavezujoč del pozitivnega prava, se morata odražati pri takšni osvetlitvi prvin iz 108. in 110. člena OZ, da bo nazadnje vzpostavljeno ustrezno ravnovesje med avtorsko pravico tožeče stranke na eni ter založniškimi upravičenji tožene stranke na drugi strani. Obe izpolnitveni ravnanji (predmeta pogodbe) neločljivo povezuje že udejanjen del kavze pogodbenega razmerja (pritožnica vseskozi opozarja na velik finančni vložek, ki jo je bremenil z izdajo učbenikov).

20. Pravni institut kavze (podlage) pogodbe nima pomena le pri presoji sklenitvene pogodbene faze, marveč tudi pri presoji vprašanj, ki nastanejo v izpolnitveni fazi pogodbe. Najbolj tipičen primer, ko je treba presojati spremenjene okoliščine v luči instituta kavze, je institut clausula rebus sic stantibus (112. člen OZ). V luči kavze pogodbe (torej udejanjene in neudejanjene) je treba presojati tudi veljavnost odstopnega upravičenja po 108., še bolj pa po 110. členu OZ. Vprašanja, ali neizpolnjen del pogodbenih obveznosti tožene stranke (v času, ko so bile odstopne izjave podane), ustreza pravnemu pojmu „nezanten del obveznosti“, namreč ni mogoče reševati ločeno oziroma samega zase, marveč šele v primerjavi s celotnim kompleksom pogodbenih obveznosti po založniških pogodbah, katerih namen je, da se v izpolnitvi fazi uresniči pogodbena kavza.

21. Podlaga obveznosti (kavza) je osrednja (tudi nosilna) pogodbena prvina. Gre za institut, ki se je razvil v teoriji obligacijskega prava, svoje izrecno mesto pa je nato našel tudi v pozitivnem pravu. V 39. členu OZ je tako navedeno: „Vsaka pogodbena obveznost mora imeti dopustno podlago (razlog).“

22. Teorija obligacijskega prava nam pojasni, da je kavza skupen namen pogodbenikov. „Obveznost ene stranke ima za svojo kavzo obveznost nasprotne stranke“(3) Kavza vzpostavlja torej razmerje med obligacijama nasprotnih pogodbenih strank. „Večina pogodb ima svoj ekonomski interes, ki ga je mogoče zlahka spoznati. Ta ekonomski interes je bodisi zamenjava ene koristi za drugo bodisi prepustitev koristi brez nasprotne vrednosti“(4) Bistveno torej je, da se med nasprotnima strankama vzpostavi neka ekvivalentnost. 23. Pri presoji pravnega pojma „neznaten del obveznosti“ je treba zato presoditi, ali je zaradi neizpolnjenega dela obveznosti prišlo do znatnega odmika od pogodbeno zasnovane ekvivalence ali pa je, nasprotno, ta odmik neznaten (110. člen OZ) ter obenem tudi ali je oziroma ni očitno, da kavza obveznosti v bodoče ne bo v svojem bistvenem delu udejanjena (prvi odstavek 108. člena OZ).

Op. št. (1): Zakon o pravdnem postopku (Ur. list RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo; ter še poznejše spremembe osnovnega predpisa).

Op. št. (2): Obligacijski zakonik (Ur. list RS, št. 83/2001).

Op. št. (3): S. Perović v: Komentar Zakona o obligacionim odnosima, Kulturni centar Gornji Milanovac in Pravni fakultet Kragujevac 1980, 1. knjiga, str. 240. Op. št. (4): S. Cigoj, Obligacije, Ljubljana 1976, str. 39.