Jedro

Pogodbene določbe na podlagi soglasja volj s svojo vsebino ustvarjajo avtonomno pravno podlago za upravičeno pričakovanje, da bodo pogodbene obveznosti izpolnjene, skladno z dogovorom in za zahtevke za primer kršitve pogodbenega dogovora. Samo po sebi se razume: kadar pogodbeno pravo opredeljuje bodoče obveznosti sopogodbenikov, vnaprej opredeljuje prvine teh obveznosti. Rok za izpolnitev obveznosti je lahko ena izmed teh prvin. Kadar je zahtevek za plačilo zamudnih obresti utemeljen s kršitvijo pogodbeno dogovorjenega roka za izpolnitev denarne obveznosti, je treba tako najprej izluščiti pravila pogodbe, ki opredeljujejo, kdaj mora dolžnik plačati določeno ali določljivo denarno obveznost, ker sicer zaide v zamudo z njeno izpolnitvijo. Trditveno breme s tem v zvezi je v pravdnem postopku na tisti pravdni stranki, ki se sklicuje na določeno pogodbeno vsebino.

Določila SD torej obema pogodbenima strankama nalagajo sodelovalno dolžnost, ki se izraža v nedenarnih obveznostih obeh pogodbenih strank, na podlagi katerih na način, kot je urejen v 37. členu SD, opredelita višino denarne obveznosti, ki jo mora izpolniti Zavod, in rok njene izpolnitve. Ob takšni ureditvi tudi sklicevanje tožeče stranke, da je sama v celoti izpolnila svojo nedenarno obveznost, medtem ko vzrok za neopredelitev prave višine obveznosti izvira iz opustitve na strani tožene stranke, ne more pripeljati do materialnopravnega zaključka, da je rok zapadlosti za sporni del denarne terjatve opredeljen z opredelitvijo zapadlosti nespornega dela.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede plačila zakonskih zamudnih obresti od zneska 26.330,88 EUR od 1. 3. 2018 do 8. 11. 2020 in še odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 2.254,87 EUR v roku 15 dni od prejema odpravka te odločbe, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od izteka paricijskega roka do plačila.

2. Proti tej sodbi se pritožuje tožeča stranka in se z uveljavljanjem vseh zakonskih pritožbenih razlogov zavzema za spremembo izpodbijane sodbe tako, da se njenemu tožbenemu zahtevku na plačilo zakonskih zamudnih obresti ugodi v celoti, podrejeno sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje s stroškovno posledico v korist tožeče stranke. V pritožbi nasprotuje presoji sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka v predmetnem sporu uveljavljala terjatev, ki po naravi predstavlja odškodninsko terjatev in ne izpolnitveni zahtevek. Zaradi tega je odločitev o obrestnem delu zahtevka vezalo na presojo zapadlosti odškodninske terjatve in zamude z njeno izpolnitvijo ter svojo napačno odločitev oprlo na določilo drugega odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), saj je ocenilo, da je tožena stranka prišla v zamudo po izteku izpolnitvenega roka, ki ga je tožeča stranka postavila z odškodninskim zahtevkom z dne 22. 10. 2020. Sodišče je zato zmotno presodilo, da je tožena stranka prišla v zamudo šele od 8. 11. 2020 dalje in ne že od 1. 3. 2018 dalje, kot je to trdila tožeča stranka. Takšne ugotovitve sodišča prve stopnje so nepopolne in zmotne, poleg tega sodišče v zvezi s temeljem zahtevka ni podalo pravilnih in popolnih razlogov o odločilnih dejstvih v zvezi z naravo in temeljem zahtevka tožeče stranke, odločitev sodišča pa je tudi v nasprotju z navedbami in dokazi, ki se nahajajo v spisu, s čemer je sodišče prve stopnje bistveno kršilo pravila pravdnega postopka. Posledično temu je tudi napačno uporabilo materialne predpise o vprašanju, kdaj je prišla tožena stranka v zamudo s plačilom v postopku vtoževane glavnice denarnega zahtevka.

Tožeča stranka je ves čas postopka pred izdajo prvostopne sodbe zatrjevala in utemeljevala svoj zahtevek iz naslova zakonskih zamudnih obresti, s tem da je bila tožena stranka tista, ki bi morala v skladu z določili 40. člena Splošnega dogovora (v nadaljevanju SD) za leto 2017 najmanj ob izdelavi končnega letnega obračuna medsebojnih obveznosti za leto 2017 napraviti obračun, ki bi upošteval tudi višje cene opravljenih zdravstvenih storitev, katere je z izpostavljenim zahtevkom tožeča stranka vtoževala, kar pomeni, da bi tožena stranka najpozneje takrat morala napraviti poračun razlike v ceni za drugo polovico leta 2017. To je tožena stranka sicer naredila, vendar pa brez upoštevanja višjih cen, s čemer je prekršila njene pogodbene dolžnosti. Na podlagi navedenega letnega obračuna, ki je upošteval tudi zdravstvene storitve, opravljene v drugi polovici leta 2017, je bila po pogodbenih obveznostih tožeča stranka dolžna toženi stranki izstaviti poračun oziroma obračunski račun, katerega je v konkretnem primeru predstavljal poračun št. 23013 z dne 31. 12. 2017, ki je zapadel v plačilo 28. 2. 2018. Tako izdelava končnega letnega obračuna kot tudi na podlagi tega izdan poračun sta pogodbeni obveznosti, ki sta jih stranki sprejeli in se jih zavezali izpolniti z njuno medsebojno pogodbo, katere sestavni del so tudi določila SD za leto 2017. S tem je v bistvu tožeča stranka ves čas zatrjevala, da je bila s pogodbo med pravdnima strankama že vnaprej dogovorjena njuna medsebojna obveza za opravo zdravstvenih storitev in njihovo plačilo ter dokončni rok za izvršitev tako dogovorjenih medsebojnih obveznosti, ki je bil v skladu s pogodbenimi določili konkretiziran z izdajo poračuna št. 23013. To pa pomeni, da je bil s tem že vnaprej določen oziroma dogovorjen rok, do kdaj mora tožena stranka izpolniti njene pogodbene denarne obveznosti. Tožeča stranka je namreč izrecno trdila, da tožena stranka njenih pogodbenih denarnih obveznosti ni izpolnila najpozneje v določenem roku, torej najpozneje z izdajo končnega letnega obračuna opravljenih storitve in na podlagi tega izdanimi bremepisi, dobropisi oziroma poračuni in njihovo zapadlostjo. To pa je pomenilo, da je bila s plačilom njenih denarnih obveznosti v zamudi, in sicer v skladu s prvim odstavkom 299. člena OZ. Ker gre v obravnavanem primeru za pogodbeno terjatev tožeče stranke, ki je ves čas izražena samo v denarju in ki je zapadla v času, kot sta ga pravdni stranki opredelili z njuno medsebojno pogodbo vnaprej, je v konkretnem primeru datum nastopa zamude v bistvu naslednji dan od datuma zapadlosti obračunskega obračuna oziroma poračuna št. 23013. Zato bi sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 239. člena OZ v zvezi z določili 103. člena OZ tožbeni zahtevek tožeče stranke moralo pravilno obravnavati in šteti kot izpolnitvenega. Ker tega ni storilo, je zmotno uporabilo materialno pravo in za tek zamudnih obresti poleg člena 378 OZ nepravilno upoštevalo drugi odstavek 299. člena OZ namesto pravilno prvega odstavka istega člena. Sodišče prve stopnje pa tožeči stranki tudi neutemeljeno ni priznalo stroškov postopka v zvezi z izdelavo tretje do vključno šeste pripravljalne vloge, saj je bila njihova izdelava nedvomno potrebna, ker se je tožeča stranka z njimi odzivala na navedbe in sodbe, ki jih je v spis vlagala tožena stranka. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo pritrjuje sprejeti odločitvi sodišča prve stopnje in predlaga zavrnitev pritožbe kot neutemeljene.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V skladu z določilom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) je sodišče druge preizkusilo izpodbijano sodbo v okviru pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti glede bistvenih kršitev določb postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. (razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje), 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter uporabe materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, sprejeta odločitev pa temelji na pravilno uporabljenem materialnem pravu in tudi ni obremenjena s pritožbo uveljavljanimi niti uradoma upoštevnimi postopkovnimi kršitvami absolutne narave.

6. V obravnavanem primeru je sporno, od kdaj tečejo zakonske zamudne obresti od pravnomočno naložene glavne denarne obveznosti.

7. Obveznost plačila zakonskih zamudnih obresti ureja prvi odstavek 378. člena OZ, ki nastanek te dodatne denarne obveznosti pogojuje z nastopom zamude s plačilom denarne obveznosti. Nosilni razlogi izpodbijane sodbe se glede nastopa zamude opirajo na drugi odstavek 299. člena OZ, ki ureja položaj, če rok za izpolnitev ni določen. Navedena zakonska določba določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. Kadar pa je rok za izpolnitev določen, pa upniku ni treba opraviti nobenih dodatnih dejanj za nastop zamude, kot to določa prvi odstavek 299. člena OZ.

8. Sodišče prve stopnje ni sledilo naziranjem tožeče stranke, da gre v konkretnem primeru za uveljavljanje izpolnitvenega zahtevka, pač pa da ima (glavni) tožbeni zahtevek tožeče stranke naravo odškodninskega zahtevka in je glede nastopa zamude z izpolnitvijo obveznosti uporabilo določbo drugega odstavka 299. člena OZ, po kateri zamuda nastopi, ko upnik dolžnika opomni na izpolnitev obveznosti. V tem pogledu je zaključilo, da je tožena stranka v odgovoru na tožbo trdila, da je odškodninski zahtevek tožeče stranke prejela dne 23. 10. 2020, v katerem je bil določen petnajstdnevni izpolnitveni rok. Ker tožeča stranka navedb glede prejema odškodninskega zahtevka in dolžine izpolnitvenega roka ni prerekala, je sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 214. člena ZPP ta dejstva štela za priznana in zaključilo, da je bila tožena stranka z izpolnitvijo svoje odškodninske obveznosti do tožeče stranke v zamudi od 8. 11. 2020 dalje.

9. Tožeča stranka se takšno presojo ne strinja. Meni, da bi moralo sodišče prve stopnje za presojo obrestnega zahtevka uporabiti prvi odstavek 299. člena OZ. To svoje stališče v pritožbi opira na trditve, da je uveljavljala izpolnitveni (in ne odškodninski) zahtevek, da je bil dokončni rok izpolnitve vnaprej pogodbeno opredeljen in da je bil ta konkretiziran z izdajo obračunskega računa oziroma poračuna št. 23013 z dne 31. 12. 2017, ki je zapadel dne 28. 2. 2018. V tem pogledu še zatrjuje, da je za izračun glavnice, ki jo je vtoževala, tožena stranka imela namreč na razpolago vse potrebne podatke že pred izdelavo končnega letnega obračuna opravljenih storitve oziroma medsebojnih obveznosti za leto 2017, samo pravilne cene bi pri tem morala uporabiti.

10. Tovrstno pritožbeno uveljavljanje je neutemeljeno.

11. Pogodbene določbe na podlagi soglasja volj s svojo vsebino ustvarjajo avtonomno pravno podlago za upravičeno pričakovanje, da bodo pogodbene obveznosti izpolnjene, skladno z dogovorom in za zahtevke za primer kršitve pogodbenega dogovora. Samo po sebi se razume: kadar pogodbeno pravo opredeljuje bodoče obveznosti sopogodbenikov, vnaprej opredeljuje prvine teh obveznosti. Rok za izpolnitev obveznosti je lahko ena izmed teh prvin. Kadar je zahtevek za plačilo zamudnih obresti utemeljen s kršitvijo pogodbeno dogovorjenega roka za izpolnitev denarne obveznosti, je treba tako najprej izluščiti pravila pogodbe, ki opredeljujejo, kdaj mora dolžnik plačati določeno ali določljivo denarno obveznost, ker sicer zaide v zamudo z njeno izpolnitvijo. Trditveno breme s tem v zvezi je v pravdnem postopku na tisti pravdni stranki, ki se sklicuje na določeno pogodbeno vsebino.

12. Tožeča stranka v pritožbi zatrjuje, da je bil s pogodbo, torej pogodbeno vnaprej opredeljen dokončni rok za izvršitev pogodbenih obveznosti in da je poračun le konkretizacija vnaprej dogovorjenega dokončnega roka za izvršitev obveznosti.

13. V določbah 40. člena SD, na katerega se sklicuje tožeča stranka v prid utemeljitve svojega stališča o začetku teka zakonskih zamudnih obresti, po presoji sodišča druge stopnje ni opredelitve roka za izpolnitev denarne obveznosti tožene stranke, to je za plačilo opravljenih storitev. Tožeča stranka v pritožbi ne konkretizira, kateri del besedila 40. člena SD naj bi opredeljeval obveznost tožene stranke o roku za izpolnitev njene glavne denarne obveznosti, sodišče druge stopnje pa vsebine, ki bi potrjevala tovrstne navedbe tožeče stranke, ni našlo.

14. O vprašanju teka zakonskih zamudnih obresti od pravnomočno naložene glavne denarne obveznosti v istovrstni zadevi, torej v zadevi, ki se nanaša na isto dejansko in pravno podlago, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije v sodbi III Ips 13/2022 z dne 13. 12. 2022 obrazložilo naslednje: "Ker je tožena stranka pri izdelavi končnega obračuna zmotno upoštevala nepravilno izhodišče za oblikovanje cene storitev, kot je to ugotovilo vrhovno sodišče v sodbi III Ips 16/2020 (in naslednjih), je kršilo svojo sodelovalno dolžnost, ki ni denarna. Prav zato ta kršitev sama zase ne utemeljuje, da je bila avtomatično v zamudi s plačilom še sporne glavne obveznosti na dan zapadlosti končnega računa. Ta je bil izdan, skladno z obvestilom Zavoda, in zato spornega zneska ni opredeljeval. Zato na razhajanja to dejanje tožeče stranke tožene stranke ni moglo opozoriti. To je pomembno, ker je zgoraj povzeta ureditev šestega odstavka 37. člena SD za položaj razhajanj med Zavodom in izvajalcem prevalila breme opozorila na izvajalca, to je na tožečo stranko. Četudi je torej tožena stranka kršila svojo nedenarno obveznost, to ne razbremenjuje tožeče stranke, da postopa v tem položaju skladno s pravili SD in opozori Zavod na domnevni obstoj njegove dodatne obveznosti. Taka je njena sodelovalna dolžnost, opredeljena v SD.

Določila SD torej obema pogodbenima strankama nalagajo sodelovalno dolžnost, ki se izraža v nedenarnih obveznostih obeh pogodbenih strank, na podlagi katerih na način, kot je urejen v 37. členu SD, opredelita višino denarne obveznosti, ki jo mora izpolniti Zavod, in rok njene izpolnitve. Ob takšni ureditvi tudi sklicevanje tožeče stranke, da je sama v celoti izpolnila svojo nedenarno obveznost, medtem ko vzrok za neopredelitev prave višine obveznosti izvira iz opustitve na strani tožene stranke, ne more pripeljati do materialnopravnega zaključka, da je rok zapadlosti za sporni del denarne terjatve opredeljen z opredelitvijo zapadlosti nespornega dela.

Iz doslej obrazloženega je razvidno, da 40. člen SD ne utemeljuje uporabe prvega odstavka 299. člena OZ, ker ta določba sploh ne opredeljuje roka za izpolnitev denarne obveznosti Zavoda."

15. Upoštevaje izpostavljeno stališče Vrhovnega sodišča Republike Slovenije (smiselno enako pa tudi sodba VSRS III Ips 10/2022 z dne 13. 12. 2022) je zato neutemeljeno pritožbeno uveljavljanje, da je sodišče prve stopnje z uporabo drugega odstavka 299. člena OZ nepravilno uporabilo materialno pravo.

16. Tudi ni mogoče pritrditi pritožbenemu stališču, da je nepravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je prišla tožena stranka v zamudo šele po prejemu izvensodnega zahtevka tožeče stranke. Neutemeljeno je namreč pritožbeno stališče, da naj bi poračun št. 23013 z dne 31. 12. 2017 predstavljal poziv iz drugega odstavka 299. člena OZ. Ta določa, da če rok za izpolnitev ni določen, pride dolžnik v zamudo, ko upnik ustno ali pisno, z izvensodnim opominom ali z začetkom kakšnega postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni svojo obveznost. 17. Za opomin se šteje samo tisto ravnanje upnika, iz katerega nedvomno izhaja, da dolžnika poziva k izpolnitvi določno opredeljene obveznosti. Iz tega razloga mora biti opomin oziroma zahtevek za izpolnitev obveznosti jasno opredeljen tako po temelju kot po višini. Iz poračuna št. 23013 z dne 31. 12. 2017 izhaja, da se storitve tožeče stranke poračunavajo v znesku -377,51 EUR, medtem ko tožeča stranka v tej zadevi uveljavlja znesek 26.945,76 EUR. Naveden poračun tako ne predstavlja listine, s katero bi tožeča stranka toženo stranko pozivala k izpolnitvi obveznosti, ki jo je uveljavljala v tem postopku. Sodišče prve stopnje je zato pravilno presodilo, da je tožena stranka prišla v zamudo z izpolnitvijo obveznosti šele po izteku roka, določenega v izvensodnem zahtevku tožeče stranke.

18. Nazadnje je neutemeljena tudi pritožbena graja, da sodišče prve stopnje tožeči stranki ni priznalo stroškov postopka v zvezi z izdelavo tretje do vključno šeste pripravljalne vloge. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da ni priznalo nagrade za navedene vloge, saj se te nanašajo na zahtevek glede plačila spornih zakonskih zamudnih obresti. Ker tožeča stranka s tem tožbenim zahtevkom ni uspela, v skladu z določbo 154. člena ZPP tudi ni upravičena do povrnitve stroškov, ki jih je tožeča stranka priglasila v zvezi z zahtevkom iz naslova obresti.

19. Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

20. Tožeča stranka, neuspešna s pritožbo, krije sama svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena istega zakona).