Jedro

Ker sodišče tožene stranke ni opozorilo, da bo v primeru neupoštevanja poziva ravnalo skladno s 5. odstavkom 286a. členom ZPP, tožena stranka s predložitvijo zahtevane listine na prvem naroku za glavno obravnavo ni bila prepozna.

Če je denarna terjatev v notarskem zapisu določena z vsemi elementi, ki ji dajejo značaj neposredne izvršljivosti (soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo in zapadlost), zanjo velja 10-letni zastaralni rok, sicer pa 3-letni zastaralni rok.

Za odločitev o ugovoru zastaranja je odločilno, ali in v katerem delu ima notarski zapis učinek neposredne izvršljivosti.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v II. in III. točki izreka v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek glede neobstoja ločitvene pravice in terjatve v višini 21.788,64 EUR (zamudne obresti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 dalje do plačila, in v celoti v IV. točki izreka ter se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem delu potrdita II. in III. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje.

III. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče ugotovilo, da ne obstoji navadna terjatev tožene stranke v višini 270,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 dalje do plačila (I. točka izreka), v preostalem delu pa je tožbene zahtevke zavrnilo (II. in III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama nosi svoje pravdne stroške (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje se je pravočasno pritožila tožeča stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi oziroma podrejeno, da sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter zadevo v tem delu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe. Stroškov za odgovor na pritožbo ni priglasila.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Tožeča stranka s pritožbo izpodbija sodbo v delu, v katerem je zavrnjen njen zahtevek za ugotovitev neobstoja ločitvene pravice in terjatve tožene stranke v višini 42.835,75 EUR, ki predstavlja glavnico v višini 18.435,63 EUR, pogodbene obresti v višini 2.566,48 EUR, zamudne obresti v višini 21.788,64 EUR in sodne stroške v višini 45,00 EUR. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da navedena terjatev temelji na izvršilnem naslovu, to je na izvršljivem notarskem zapisu, zaradi česar zanjo v celoti velja 10-letni zastaralni rok. Nadalje je ugotovilo, da je vračilo celotnega neplačanega kredita zapadlo v plačilo 30. 1. 2007, zaradi česar navedena terjatev v celoti (glavnica in obresti) še ni zastarala. Tožeča stranka v pritožbi vztraja pri ugovoru zastaranja celotne navedene terjatve.

6. Ponovno navaja, da je treba začetek zastaranja vezati na zadnje plačilo tožeče stranke in ne na zapadlost zadnjega obroka kredita, pri čemer se sklicuje na priloge k pripravljalni vlogi z dne 2. 4. 2014. Iz njih izhaja le, da je po mnenju tožeče stranke zastaranje pričelo teči od dne zadnjega plačila tožeče stranke. Take pavšalne navedbe ob zgoraj navedenem zaključku, da je terjatev iz naslova glavnice in pogodbenih obresti zapadla 30. 1. 2007, ne omogočajo, da bi se pritožbeno sodišče konkretno opredelilo do pritožbenih navedb.

7. Tožeča stranka sodišču prve stopnje očita, da se ni opredelilo do ugovora prekluzije iz točke VI pripravljalne vloge z dne 29. 10. 2014 glede prepozne vložitve listin s strani tožene stranke in da je izpodbijano sodbo nepravilno oprlo na vse listine v spisu. Poleg tega po njenem mnenju sodišče prve stopnje ne bi smelo upoštevati drugih listin, ki jih je tožena stranka predložila na naroku za glavno obravnavo 16. 10. 2014, saj se le-ta nanje v okviru svojih navedb ni sklicevala, zato ni jasno kaj naj bi z njimi dokazovala. Neodziv stranke na poziv sodišča po 286.a členu ZPP ima za posledico prekluzijo glede navajanja novih dejstev in dokazov še pred prvim narokom za glavno obravnavo samo, če sodišče stranko hkrati s pozivom opozori na sankcijo neupoštevanja poziva. Sodišče prve stopnje je s pozivom z dne 10. 9. 2014 toženi stranki naložilo, da v roku 8 dni odgovori na vlogo tožeče stranke, in da v enakem roku predloži kopijo njene prijave terjatve v stečajnem postopku opr. št. St 2530/2012. Ob tem pa je ni opozorilo na posledice neupoštevanja poziva iz petega odstavka 286.a člena ZPP. Hkrati s pozivom je toženi stranki poslalo vabilo na prvi narok za glavno obravnavo z opozorilom o nastopu prekluzije navajanja dejstev in dokazov po prvem naroku za glavno obravnavo skladno z 286. členom ZPP. Ker sodišče tožene stranke ni opozorilo, da bo v primeru neupoštevanja poziva ravnalo skladno s petim odstavkom 286.a člena ZPP, tožena stranka s predložitvijo zahtevane listine na prvem naroku za glavno obravnavo ni bila prepozna. Zgoraj navedene pritožbene navedbe o nastopu prekluzije zato niso utemeljene.

8. Neutemeljene so tudi navedbe, da je sodišče prve stopnje nepravilno upoštevalo listine, na katere se tožena stranka v okviru svoje trditvene podlage ni sklicevala. Kljub temu namreč, da iz izpodbijane sodbe izhaja, da je sodišče vpogledalo v vse listine v spisu, bi bila taka procesna kršitev lahko upoštevna le, če bi tožeča stranka navedla, kako je oziroma bi lahko ta kršitev vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe (prvi odstavek 339. člena ZPP). Tožeča stranka tega v pritožbi ni navedla, kot tudi ne katero relevantno dejstvo oziroma dokaz zanj je sodišče prve stopnje upoštevalo, pa ga po njenem mnenju ne bi smelo.

Glede zastaranja glavnice in pogodbenih obresti

9. Če je denarna terjatev v notarskem zapisu določena z vsemi elementi, ki ji dajejo značaj neposredne izvršljivosti (soglasje dolžnika z neposredno izvršljivostjo in zapadlost), zanjo velja 10-letni zastaralni rok, sicer pa 3-letni zastaralni rok (prvi odstavek 347. člena in drugi odstavek 356. člena Obligacijskega zakonika - OZ), upoštevaje, da je bilo z vložitvijo predloga za izvršbo tožene stranke dne 15. 10. 2010 zastaranje pretrgano (365. člen OZ).

10. Pritožbeno sodišče najprej odgovarja na očitek tožeče stranke, da je sodišče prve stopnje nepravilno zaključilo, da Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani In 1294/2010 z dne 10. 12. 2013, s katerim je sodišče odločilo o ugovoru zoper sklep o izvršbi, ni merodajen za obravnavano zadevo. Po njenem mnenju bi bilo namreč treba upoštevati, da je izvršilno sodišče odločilo o ugovoru zastaranja, le temu delno ugodilo in ustrezno zmanjšalo obveznost tožeče stranke. Vendar slednje ne drži. Iz navedenega sklepa izhaja, da je izvršilno sodišče za zakonske zamudne obresti od zneska rednih in zamudnih obresti v skupni višini 14.214,59 EUR od 1. 9. 2008 do dneva plačila, razveljavilo sklep o izvršbi in predlog za izvršbo v tem delu zavrnilo. Take odločitve ni sprejelo zaradi zastaranja, kot to zmotno trdi tožeča stranka, temveč zato, ker notarski zapis, ki je bil podlaga predlogu za izvršbo, ne nalaga tudi povrnitve zamudnih obresti od že obračunanih zapadlih pogodbenih in zamudnih obresti, zaradi česar upnik (tožena stranka) zanje ni imel izvršilnega naslova. Poleg tega je bil navedeni sklep o ugovoru zoper sklep o izvršbi izdan po začetku stečajnega postopka, tako da ob začetku postopka osebnega stečaja sklep o izvršbi ni bil pravnomočen, zaradi česar se je postopek izvršbe z začetkom osebnega stečaja ustavil (1. točka tretjega odstavka 132. člena Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju - ZFPPIPP). Drži pa, da tožena stranka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je s prijavo terjatve tožena stranka uveljavljala tudi obresti od obresti.

11. V skladu s 4. členom Zakona o notariatu (ZN) in 20. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (Ur. l. RS št. 51/98, 75/2002, 16/2004, v nadaljevanju ZIZ) je notarski zapis izvršljiv, če je dolžnik soglašal z neposredno izvršljivostjo, in če je terjatev, ki izhaja iz notarskega zapisa, zapadla. Zapadlost terjatve se dokazuje z notarskim zapisom, z javno listino ali s po zakonu overjeno listino. Če zapadlosti na ta način ni mogoče dokazati, se dokazuje s pravnomočno odločbo, izdano v pravdnem postopku, s katero se ugotavlja, da je terjatev zapadla.

12. Iz notarskega zapisa SV 252/00 z dne 21. 2. 2000 izhaja, da je terjatev za vračilo kredita zapadla 30. 1. 2007. Nadalje iz notarskega zapisa izhaja, da ta terjatev nedvomno zajema neplačane obroke kredita (glavnica) in pogodbeno dogovorjene obresti (notarski zapis, str. 2, odstavek Prvič in Drugič). Glede na navedeno so v zvezi z glavnico v višini 18.435,63 EUR in pogodbenimi obrestmi v višini 2.566,48 EUR izpolnjeni pogoji za neposredno izvršljivost notarskega zapisa. Zato zanje velja 10-letni zastaralni rok (356. člen OZ), kot je to pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Upoštevaje datum zapadlosti (30. 1. 2007) je torej odločitev sodišča prve stopnje o nezastaranju terjatev iz naslova glavnice in pogodbenih obresti pravilna. Glede na navedeno je pritožba v tem delu neutemeljena. Zato jo je bilo treba zavrniti in v tem delu potrditi II. in III. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Glede zastaranja zamudnih obresti

13. OZ v določbah od 374. člena do 382. člena ureja pravila, ki so različna v primeru zamudnih obresti od neplačanih glavnic od pravil, ki se uporabljajo za zamudne obresti od neplačanih obresti. Glede zamudnih obresti v višini 21.788,64 EUR, ki jih je tožena stranka obračunala in prijavila v stečajnem postopku nad tožečo stranko, tožeča stranka pa prerekala, izpodbijana sodba po oceni pritožbenega sodišča nima razlogov o odločilnih dejstvih, na podlagi katerih bi bilo mogoče ugotoviti, ali gre za zamudne obresti od glavnice ali od obračunanih obresti v smislu določbe 381. člena OZ. Posledično se ne da presoditi, ali je do prijavljenih zamudnih obresti tožena stranka sploh upravičena in če je, kdaj je začelo teči zastaranje iz posameznega obračuna zamudnih obresti.

14. Za odločitev o ugovoru zastaranja je odločilno, ali in v katerem delu ima notarski zapis učinek neposredne izvršljivosti. Ker se sodišče prve stopnje z vprašanjem zapadlosti terjatve iz naslova zamudnih obresti in s tem z vprašanjem, ali sporen notarski zapis oziroma v katerem delu izpolnjuje pogoje za neposredno izvršljivost tudi za terjatev iz naslova zamudnih obresti, ni ukvarjalo, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih in je obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Navedene kršitve ni mogoče odpraviti z obravnavanjem na pritožbeni stopnji.

15. Glede na navedeno je bilo potrebno pritožbi delno ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v II. in III. točki izreka razveljaviti v delu, v katerem je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev neobstoja ločitvene pravice in terjatve v višini 21.788,64 EUR (zamudne obresti) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2013 do plačila. V posledici navedenega pa je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških oziroma IV. točko izreka sodbe sodišča prve stopnje (3. točka 365. člena ZPP) in v tem obsegu zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 354. člen ZPP).

16. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje odgovoriti na vprašanje, na kakšni podlagi so obračunane „zamudne obresti“, ter ali notarski zapis, na katerem temelji sporna terjatev iz naslova zamudnih obresti, izpolnjuje pogoje neposredne izvršljivosti. Upoštevati bo moralo trditveno podlago obeh strank. Tožeča stranka je navajala (pripravljalna vloga z dne 2. 4. 2014), da je znesek obračunanih zamudnih obresti različen v različnih listinah in predlagala postavitev izvedenca finančne stroke, ki naj ugotovi višino zamudnih obresti, do katerih je tožena stranka upravičena, ter kdaj so zapadle v plačilo. Tožena stranka pa je navajala (pripravljalna vloga z dne 23. 4. 2014), da je tožeča stranka tista, ki bi morala zatrjevati kateri znesek terjatve in kdaj je zapadel v plačilo ter posledično zastaral. Pri tem bo moralo sodišče prve stopnje upoštevati, da je tožena stranka kot banka strokovnjak na trgu kreditiranja, zaradi česar se od nje pričakuje povečana skrbnost glede opredelitve navedb o posameznih kreditnih obveznostih. Sodišče prve stopnje bo torej moralo upoštevaje že podane trditve in predložene dokaze v okviru materialno procesnega vodstva ugotoviti, od katerih terjatev je tožena stranka zaračunala zamudne obresti, ali je do njih po zakonu upravičena ter če je, kdaj je terjatev iz naslova zamudnih obresti zapadla oziroma od katerega dne dalje jih tožena stranka sploh zahteva in glede na to, upoštevaje pravilen zastaralni rok, odločiti o ugovoru zastaranja. Po potrebi naj se odloči, ali bo za odločitev postavilo tudi izvedenca finančne stroke.

17. V posledici delne razveljavitve je bilo potrebno odločitev o pritožbenih stroških pridržati za končno odločbo (tretji in četrti odstavek 165. člena ZPP).