Jedro

Privolitev v objavo fotografije v javnem glasilu se ne predpostavlja. Obstoj privolitve, kar je vprašanje volje, se presoja po pravilih civilnega prava. To velja tudi za takoimenovane "simbolne fotografije", ko časopisna hiša vzame za ilustracijo določenega objavljenega prispevka fotografijo iz arhiva.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, tako da se z delno spremembo sodbe sodišča druge stopnje ob zavrnitvi tožnikove pritožbe in delni ugoditvi pritožbi toženke, na prvi stopnji prisojena odškodnina zniža na 800.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.9.2000 dalje, z dolžnostjo plačila v 15 dneh.

Višji zahtevek se zavrne.

Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji.

Tožnik je dolžan povrniti toženki stroške revizijskega postopka 38.933 SIT v 15 dneh.

Obrazložitev

Revija A. je 2.4.1996 objavila pod fotografijo, na kateri tožnik ob svojem tovornjaku preizkuša v navzočnosti policista alkotest, članek z naslovom "Zdaj vemo - pijanci nas pobijajo! Natakar taksi, prosim!" Nezadovoljen z objavo pojasnila toženke v zvezi z omenjenim člankom v reviji A., je tožnik s tožbo zahteval od toženke plačilo 2.500.000 SIT odškodnine za duševne bolečine zaradi prizadetosti na časti in ugledu. Sodišče prve stopnje je tožniku prisodilo 1.000.000 SIT odškodnine, ki jo je sodišče druge stopnje na njegovo pritožbo zvišalo na 1.250.000 SIT, toženkino pritožbo zoper navedeno sodbo pa je pritožbeno sodišče zavrnilo.

Revizijo zoper sodbo sodišča druge stopnje je vložila toženka, ki je uveljavljala zmotno uporabo materialnega prava ter predlagala, naj se izpodbijana sodba spremeni tako, da se zavrne celoten tožnikov zahtevek ali pa odškodnina bistveno zniža. Pomembno je, da je tožnik leta 1992 dovolil, da se sporna fotografija objavi v časopisu. Ker objave slike ni prepovedal, je izključena protipravnost toženkinega ravnanja. Eventualne nesporazume v zvezi z objavo fotografije in članka je toženka odpravila s pojasnilom in opravičilom. Sodišče druge stopnje se napačno sklicuje na 154. člen ZOR. Toženka lahko odgovarja le na podlagi 170. in 171. člena ZOR, zaradi odgovornosti njenega delavca in ne originarno. Z objavo fotografije in članka v reviji ne more odgovarjati kot izdajateljica. Tožnika je na fotografiji lahko spoznal le kdo, ki ga je dobro poznal. Iz članka ne izhaja, da je tožnik pijanec in ni mogoče zaključiti, da bi mu nastale zatrjevane negativne posledice. Sicer pa je prisojena odškodnina previsoka in presega ustaljeno sodno prakso.

Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in tožniku, ki nanjo ni odgovoril (tretji odstavek 375. člena Zakona o pravdnem postopku, naprej ZPP).

Revizija je delno utemeljena.

Glede temelja: Tožnik je zahteval odškodnino za duševne bolečine, ki jih je imel zaradi objave fotografije v toženkini reviji A. št. 14 z dne 2.6.1996. Ugotovljeno je bilo, da je toženka brez tožnikovega dovoljenja objavila v navedeni številki svoje revije njegovo fotografijo, ki ga prikazuje pri uporabi alkotesta ob lastnem tovornjaku in v navzočnosti policista in ki ima v spodnjem delu napis: "Zdaj vemo - pijanci nas pobijajo!, čemur sledi naslov članka "NATAKAR! Taksi prosim!". Tožnika so na fotografiji prepoznali ljudje z V. in v T. dolini, ga spraševali, ali je bil pijan, kaj da je naredil, koliko je dobil zapora in podobno. Sam naslov pod fotografijo je šokanten, ljudje so domnevali, da je tožnik povzročitelj kakšne prometne nesreče in da je vozil pod vplivom alkohola. Toženka je sicer delno ugodila tožnikovi zahtevi in objavila pojasnilo, ki pa ni bilo v skladu z določili Zakona o javnih glasilih. Na podlagi vseh okoliščin dogodka sta sodišči nižjih stopenj zaključili, da je toženka z objavo tožnikove fotografije brez njegovega dovoljenja in s šokantnim naslovom kršila tožnikove ustavno varovane pravice do nedotakljivosti človekove telesne in duševne celovitosti, njegove zasebnosti in osebnostnih pravic in da je zato toženka odškodninsko odgovorna tožniku na podlagi 154. in 157. člena ZOR.

Ugotovitve sodišč nižjih stopenj, na katere je revizijsko sodišče vezano, utemeljujejo tudi po njegovi presoji zaključek, da je podana toženkina odgovornost za škodo, ki je tožniku nastala zaradi sporne objave. Strinja se z revizijskim stališčem, da lahko temelji toženkina odgovornost le na določbah 170. in 171. člena ZOR (ki uzakonjata odgovornost delodajalca za škodo, ki jo njen delavec povzroči pri delu ali v zvezi z delom tretjemu). Odgovornost toženke je podana, saj ni dokazala, da je njen delavec (urednik) ravnal tako, kot je treba. Objavil je tožnikovo fotografijo brez njegovega dovoljenja, res pod šokantnim naslovom, brez zakritja oči fotografiranca, kar je bilo v nasprotju s siceršnjim postopanjem toženke v drugih primerih (kot je bilo ugotovljeno). S takim postopanjem so bile kršene tožnikove osebnostne pravice in zato mu gre pravica do uveljavljenega varstva. Že gola objava fotografije brez dovoljenja pomeni poseg v njegovo pravico do varovanja lastne podobe, ker je imel kot posameznik edini pravico odločanja o tem, ali se njegova slika lahko objavi. Take privolitve toženka po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj ni dokazala ter so drugačna revizijska izvajanja neutemeljena, saj se privolitev ne predpostavlja (kar je možno pri posnetkih za plačilo) in se privolitev, kar je vprašanje volje (in zato dejansko vprašanje), presoja le na podlagi pravil civilnega prava (ob ustreznih dejanskih ugotovitvah). To velja tudi za takoimenovane "simbolne fotografije", ko časopisna hiša vzame za ilustracijo določenega objavljenega prispevka fotografijo iz arhiva (kot je bilo storjeno v tem primeru). Poleg nedovoljene objave gole fotografije, ki pomeni že sama zase poseg v tožnikove osebnostne pravice, pa je poseg pomenila tudi z udarnim naslovom pospremljena objava "Sedaj vemo - pijanci nas pobijajo!" (kar je nalagalo toženki ravnanje tudi po določbah Zakona o javnih glasilih - Ur. l. RS, št. 18/94 - kot sta poudarili sodišči nižjih stopenj). Pravno pomembno je bilo torej v tej zadevi, h kakšnemu naslovu je bila tožnikova fotografija objavljena (in kar ga je po ugotovitvah predvsem prizadelo). Za objavo v takih okoliščinah ni podana pravna podlaga, kar pomeni, da je ob vseh ostalih elementih civilnega delikta (škoda, nedopustnost in vzročna zveza med njima) podana tudi protipravnost ravnanja toženkinih ljudi (kar pomeni odškodninsko odgovornost po prvem odstavku 154. in 158. člena ZOR). Posledično to pomeni, da je podana tudi odškodninska odgovornost toženke za tožniku nastalo škodo v smislu že navedenih določb 170. in 171. člena ZOR.

Glede višine odškodnine: Sodišči nižjih stopenj sta svoji odločitvi o obliki nepremoženjske škode in o višini odškodnine zanjo, pravilno uporabili določbo 200. člena ZOR. Po tej določbi sodišče prisodi denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena, časti, ugleda in sploh posegov v varovane osebnostne pravice v skladu z okoliščinami primera, upoštevajoč pri tem zlasti stopnjo bolečin in njihovo trajanje. Revizijsko sodišče ocenjuje, da sta sodišči nižjih stopenj pravno pravilno opredelili vse tiste okoliščine, ki so bile pomembne za ocenjevanje tožnikove prizadetosti, to je obsega in trajanja duševnih bolečin, ki jih je trpel zaradi obravnavane toženkine objave. Pri tem meni le, da odmera pripadajoče odškodnine ni povsem v skladu z ustaljeno sodno prakso sodišč, izoblikovano na področju odškodnin za take primere, kot je obravnavani (in na kar toženka delno utemeljeno opozarja), na drugi strani pa ni zadostno upoštevano tudi to, da je toženkino pojasnilo (ki sicer ni bilo povsem v skladu z njeno obveznostjo po določbah 9. in naslednjih členov Zakona o javnih glasilih), delno le vplivalo na obseg tožnikove škode (v smislu zmanjšanja). Upoštevajoč navedeno, predstavlja po presoji revizijskega sodišča pravično denarno odškodnino za tožniku nastalo škodo odškodba v znesku 800.000 SIT (z zakonskimi zamudnimi obrestmi od odločitve sodišča prve stopnje, to je od 19.9.2000 dalje). Revizijsko sodišče je zato na podlagi prvega odstavka 380. člena ZPP izpodbijani sodbi sodišč nižjih stopenj spremenilo tako, da je na podlagi posega v odločitvi sodišč druge in prve stopnje znižalo odškodnino na znesek 800.000 SIT.

Upoštevajoč okolnost, da je bila v postopkih na nižjih stopnjah sojenja sporna predvsem podlaga spora in da so z ugotavljanjem le te nastali stroški v pretežnem delu, je odločilo, da pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške postopka na prvi in drugi stopnji sojenja. Ker pa je po njegovi oceni toženkin uspeh v revizijskem postopku le 1/3 (od pravnomočno dosojene odškodnine 1.250.000 SIT je dosegla znižanje na 800.000 SIT odškodnine), je odločilo, da mora tožnik povrniti toženki 1/3 njenih revizijskih stroškov, kar pomeni 38.933 SIT od skupnih stroškov 116.800 SIT. Odločitev o stroških postopkov temelji na določbah 154., 155. in prvega ter drugega odstavka 165. člena ZPP. Višina stroškov pa je sicer odmerjena po odvetniški in taksni tarifi.