Jedro

Za obsojenca se trdi le, da so mu zaupne podatke o njegovih nalogah poverili državni varnostni organi. Tak opis pa ne vsebuje vseh pogojev za pridobitev lastnosti uradne osebe po posebnih predpisih, ker ne navaja zakona ali drugega splošnega predpisa, na podlagi katerega bi bil obsojenec pooblaščen opravljati poverjene mu državne naloge in katere so te naloge. V 2.čl. ZKUD je namreč tudi blanketna določba, koga je šteti za uradne osebe.

Izrek

Zahtevi zagovornice obs. M.S. za varstvo zakonitosti se ugodi in se pravnomočna sodba Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 9.6.1949 spremeni tako, da se obs. M.S. na podlagi 1. točke 358. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) oprosti od obtožbe, da je v januarju 1949 po tem, ko so mu bile poverjene s strani državnih varnostnih organov zaupne in konkretne naloge, pripovedoval nepoklicanim osebam, med drugim tudi patru Z., T., patru B., A., patru A., da dela za državne varnostne organe in v kateri smeri ter jim s tem dajal zaupne podatke, s čimer naj bi storil kaznivo dejanje po 10. členu ZUKD.

Stroški kazenskega postopka bremenijo proračun.

Obrazložitev

Obs. M.S., po poklicu krojač in redovnik v župnišču na V. pri L., je bil s sodbama, ki sta navedeni v uvodu te sodbe, obsojen zaradi kaznivega dejanja dajanja zaupnih podatkov po 1. odstavku 10. člena ZKUD na 1 leto in 2 meseca odvzema prostosti s prisilnim delom, v katerega je vštet pripor od 24.1.1949 dalje, ter na plačilo stroškov kazenskega postopka na prvi stopnji.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje je zagovornica obsojenca vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi zmotne uporabe določb ZKUD, češ da dejanje obsojenca ni kaznivo dejanje in zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka, ker naj bi bil obsojenec kazensko preganjan le zaradi verskega prepričanja, iz sodbe je razvidno, da je nezakonita, obsojen je bil brez dokazov, zgolj na podlagi priznanja, ki ga je dal zaradi mučenja med priporom, saj nikdar ni pristal na sodelovanje z organi državne varnosti. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obsojenca oprosti.

Vrhovna državna tožilka je mnenja, da obsojenec ni imel svojstva uradne osebe ne v formalnem ne v dejanskem pogledu. V izreku sodbe se ne navaja, da je zaupne podatke, ki jih je sporočal nepoklicanim, dobil v službi, čeprav so te okoliščine znaki kaznivega dejanja, za katero je bil obsojen. Predlaga, da se obsojenca oprosti na podlagi 1. točke 358. člena ZKP.

Zahteva zagovornice za varstvo zakonitosti je utemeljena, čeprav je dokaj nedoločna in pomanjkljivo obrazložena.

Kaznivo dejanje po 10. členu ZKUD je storila uradna oseba, ki je nepoklicani osebi sporočila zaupne podatke, za katere je izvedela v službi. V 2. členu tega zakona so bile naštete funkcije, ki so dajale lastnost uradne osebe (državni uslužbenci, člani predstavniških teles in drugih državnih organov, vodilne osebe v zadružnih, sindikalnih in invalidskih organizacijah ter podjetjih) ter blanketna določba, da so uradne osebe tudi tisti, ki so stalno ali začasno, za plačo ali brez nje opravljali ali so bili upravičeni opravljati državne naloge na podlagi pravice, ki jo je dajal zakon ali drug splošni predpis.

Obs. M.S. ni opravljal take funkcije oziroma ni imel takega položaja, da bi že zaradi tega bil uradna oseba, kot je bila opredeljena v 2. členu ZKUD. Zanj se trdi le, da so mu zaupne podatke o njegovih nalogah poverili državni varnostni organi. Tak opis pa ne vsebuje vseh pogojev za pridobitev lastnosti uradne osebe po posebnih predpisih, ker ne navaja zakona ali drugega splošnega predpisa, na podlagi katerega bi bil obsojenec pooblaščen opravljati poverjene mu državne naloge in katere so te naloge. Ne v izreku in ne v obrazložitvi sodb sodišča prve in druge stopnje ta zakoniti znak kaznivega dejanja iz 10. člena ZKUD ni omenjen, zato vrhovno sodišče ugotavlja, da dejanje, zaradi katerega je bil obs. M.S. obsojen, nima vseh znakov očitanega kaznivega dejanja, zato ga je oprostilo obtožbe zanj.