Jedro

Nejasna določila splošnih pogojev zavarovanja je potrebno razlagati v korist zavarovanca (sklenitelja zavarovanja).

Izrek

Zavrne se pritožba in potrdi izpodbijana sodba prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da je tožena stranka dolžna plačati tožeči stranki znesek 5.000 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan plačila ter ji povrniti stroške postopka v znesku 327.443,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 31.1.2000 do plačila, vse v 15 dneh. Prisojeni znesek predstavlja zavarovalnino za 5% stopnjo invalidnosti zaradi bolečinsko zavrtega gibanja tožnikovega desnega zapestja. Tožena stranka se pritožuje proti navedeni sodbi iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče je oprlo svojo odločitev na mnenje izvedenca medicinske stroke T., ki po eni strani trdi, da je pri tožniku podana lažja zavrta gibljivost desnega zapestja, zaradi česar naj bi imel tožnik občasne lažje bolečine. Vzrok za zavrto gibanje je iskati v okvari arhitektonike sklepnega hrustanca in prizadetih koščic v zapestju in morda tudi v začetni popoškodbeni artrozi. Izvedenec ni imel na razpolago nikakršnih RTG posnetkov ali drugih izvidov, na podlagi katerih bi lahko prišel do gornjih ugotovitev, kot tudi ni imel RTG posnetkov, ki bi potrjevali, da je tožnik sploh utrpel zlom čolnička desnega zapestja. Po drugi strani je izvedenec vztrajal pri ugotovitvah iz pisno izdelanega mnenja, iz katerega izhaja, da je pri tožniku aktivna in pasivna gibljivost desnega zapestja enaka gibljivosti nepoškodovanega levega zapestja, kar pomeni, da gibljivost desnega zapestja ni omejena in je torej popolna. Izvedenec je na zadnjem naroku izpovedal tudi, da predstavlja zatrjevana omejena gibljivost zapestja v bistvu odziv na bolečino. Tožniko omejeno giblje zapestje ravno zaradi tega, da prepreči bolečino in ne obratno. Bolečina pri tožniku namreč nastopi, kadar tožnik dviguje težja bremena oziroma bolj obremenjuje roko. Bolečina v zapestju je posledica poškodbe, omejena gibljivost zapestja pa je le odziv na bolečino. Zavarovalnina za trajno izgubo splošne delovne sposobnosti se priznava le v primeru, ko gre za trajno izgubo delovne sposobnosti. Pojav bolečine pa, glede na določila zavarovalnih pogojev, ni možno upoštevati pri določanju procenta trajne izgube splošne delovne sposobnosti, kot tudi ni možno upoštevati zavarovančevih delovnih sposobnosti, socialnega položaja in delovnega področja. Zato posledic poškodbe ni mogoče uvrstiti v 153. točko in tudi ne v katerokoli drugo točko invalidnostne tabele. Po mnenju tožene stranke je povsem irelevantno tudi ločevanje pojava bolečin kot posledic subjektivnih težav oziroma zaznavanj in bolečin kot posledic poškodbe. Kadarkoli govorimo o bolečinah, gre v vsakem primeru za subjektivne zaznave le-teh, ne glede na vzrok njihovega nastanka. Sodišče nadaljnje zmotno utemeljuje pravilnost svoje odločitve tudi s sklicevanjem na ugotovitve izvedenca v drugem postopku. Poleg tega, da sodišče kljub tožnikovemu predlogu ni izvedlo dokaza z vpogledom v spis Okrožnega sodišča v Ljubljani št. III P 470/95, oziroma s prečitanjem mnenja drugega izvedenca, je prezrlo tudi to, da se ugotovitve izvedenca, na katerih temelji sodba Okrožnega sodišča v Ljubljani, bistveno razlikuje od ugotovitev izvedenca T. Bistvena razlika je v tem, da naj bi izvedenec S. pri tožniku ugotovil omejeno gibljivost zapestja, saj kot izhaja iz obrazložitve navedene sodbe, naj bi bil upogib navzgor omejen za 15 stopinj, upogib navzdol pa za 10 stopinj. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo mnenje izvedenca medicinske stroke, da je pri tožniku podana 5% invalidnost zaradi lažje omejene gibljivosti zapestja. Prepričljivo je stališče izvedenca T., da je zavrto gibanje desnega tožnikovega zapestja patofiziološkega izvora in ne morda subjektivnih težav v smislu uvodnih določil tabele invalidnosti. Bistveno za odločitev v zadevi je, da je gibljivost tožnikovega zapestja omejena zaradi posledic nezgode, pri čemer je irelevantno, ali je vzrok v spremembah na skeletu ali pa zgolj v reakciji na bolečino. Drugačna razlaga uvodnega določila in 153. točke Tabele invalidnosti za določanje trajne izgube splošne delovne sposobnosti zaradi nezgode bi bila v nasprotju s 100. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih, ker je potrebno nejasna določila splošnih pogojev zavarovanja razlagati v korist zavarovanca. Sodišče prve stopnje je v skladu z ugotovljeno invalidnostjo tudi pravilno določilo zavarovalnino, pri odločanju pa ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo prve stopnje (353. člen Zakona o pravdnem postopku).