Jedro

Pri odstopu terjatve v zavarovanje gre za fiducionarno cesijo, pri kateri odstopljene terjatve preidejo v premoženje prevzemnika že na podlagi same pogodbe (odstopa), ne glede na obvestilo dolžnikovemu dolžniku. Obvestilo dolžniku ne vpliva na veljavnost pravnega posla (419. člen OZ). Opustitev obvestitve dolžnika je pomembna le za odločitev, ali se je dolžnik z izpolnitvijo obveznosti odstopniku rešil svojega dolga (2. odst. 419. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožeče stranke za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se dolžnikovemu dolžniku A d.o.o. v L, za zavarovanje terjatve upnika B d.d. v K. prepovedalo, da v zavarovanje zneska 13.855.021,57 SIT s pripadki izplača terjatev dolžnika C d.o.o. v znesku 43.023.432,15 SIT, dolžniku pa naj bi se prepovedalo, da izterja terjatev v navedenem znesku, ki jo ima do svojega dolžnika; in po katerem naj bi se podredno dolžniku prepovedala odtujitev ali obremenitev nepremičnine - stanovanja št. S, to je trosobnega stanovanja v prvi in drugi mansardi s shrambo , v skupni površini 124,38 m2, v stanovanjski stavbi, s pripadajočim solastninskim deležem na skupnih delih objekta in na navedeni nepremičnini (stanovanju) dovolila vknjižba prepovedi odtujitve in obremenitve v korist upnika za zavarovanje vtoževane terjatve.

Tožeča stranka je proti sklepu pravočasno vložila pritožbo, smiselno zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi ter izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Ocena prvostopnega sodišča, da je tožeča stranka izkazala za verjeten obstoj terjatve, da pa ni izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, je pravilna. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z razlogi prvostopnega sodišča za zavrnitev predloga za izdajo začasne odredbe in se jim pridružuje. Pravilno je stališče prvostopnega sodišča, da rubež dolžnikove terjatve, ki jo je odstopil v zavarovanje, ni mogoč, ker ta ni več v premoženju dolžnika, temveč prejemnika. Pri odstopu terjatve v zavarovanje gre za fiducionarno cesijo, pri kateri odstopljene terjatve preidejo v premoženje prevzemnika že na podlagi same pogodbe (odstopa), ne glede na obvestilo dolžnikovemu dolžniku. Obvestilo dolžniku ne vpliva na veljavnost pravnega posla (419. člen OZ). Opustitev obvestitve dolžnika je pomembna le za odločitev, ali se je dolžnik z izpolnitvijo obveznosti odstopniku rešil svojega dolga (2. odst. 419. člena OZ). Zato so trditve pritožnika o tem, ali je bil in kdaj je bil dolžnikov dolžnik obveščen o odstopu terjatve nerelevantne. Zakon tudi nikjer ne predpisuje, da bi morala biti pogodba o odstopu terjatve overjena. Zato so trditve pritožnika v tej smeri neutemeljene. Prvostopno sodišče je nadalje pravilno ocenilo, da je tožena stranka za verjetno izkazala, da je terjatve, na katere meri začasna odredba, odstopila v zavarovanje. Trditve tožeče stranke o možnosti, da je Pogodba o odstopu terjatev predatirana, pa so zgolj njene domneve. Dopis dolžnika z dne 20.2.2006 še ne dokazuje nasprotnega. Pa tudi sicer po oceni pritožbenega sodišča zgolj dejstvo odstopa terjatev "v zavarovanje" še ne izkazuje ravnanja dolžnika niti nevarnosti v smislu določbe 2. odst. 270. člena ZIZ. Zato ni odločilno, kdaj je bila terjatev odstopljena (pred ali po vložitvi izvršilnega predloga).

Trditve pritožnika, da ni izkazano, da je tožena stranka vzela kratkoročno posojilo za namen financiranja naročenega dela s strani dolžnikovega dolžnika, da je in kdaj je prejela sredstva po zgoraj navedeni pogodbi in za kakšen namen so bila porabljena, da niti tožena stranka niti X d.o.o. nista predložila niti ene fakture, ki bi bila označena s klavzulo odstopa, so nedopustne pritožbene novote (1. odst. 337. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), ki pa tudi sicer za odločitev niso relevantne.

Pritožbeno sodišče tudi soglaša z oceno prvostopnega sodišča, da ni utemeljen podredni predlog za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se dolžniku prepovedala odtujitev ali obremenitev stanovanja, navedena prepoved pa naj bi se vknjižila pri navedeni nepremičnini, saj tožeča stranka ni izkazala, kot to pravilno ugotavlja prvostopno sodišče, da je tožena stranka lastnica tega stanovanja. Tožena stranka je namreč to zanikala, predložena kupoprodajna pogodba, ki jo je predložila tožeča stranka, pa ni podpisana.

Ob povedanem se izkaže, da se prvostopnemu sodišču ob ugotovitvah, da niti terjatev, na katero meri predlagana začasna odredba niti stanovanje, nista v lasti dolžnika, niti ne bi bilo potrebno ukvarjati z vprašanjem, ali so podani pogoji za izdajo začasne odredbe v smislu 1. in 2. odst. 270. člena ZIZ (verjetnost obstoja terjatve, nevarnost uveljavitve le-te), niti z zatrjevano verjetnostjo, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo (3. odst. 270. člena ZIZ), saj predlagana začasna odredba, s katero se posega v premoženje, ki ni v lasti dolžnika, ni primerna oziroma je nedopustna.

Prvostopno sodišče je torej pravilno materialnopravno odločilo, ko je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo.

Ker prvostopno sodišče tudi ni storilo nobene bistvene kršitve določb postopka, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ) je pritožbeno sodišče pritožbo tožeče stranke zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

Odločitev o stroških postopka temelji na določbi 1. odst. 165. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP.