Jedro

Vložnik z navedbami, da sodišče ni imelo nikakršnega razloga ali dokaza, ki bi kazal na obsojenčevo zavest, da je ob neznatni prometni nezgodi in ob minimalni materialni škodi lahko prišlo do lahkih telesnih poškodb drugega udeleženca, ki bi mu bila potrebna pomoč, izpodbija dokazno presojo pravnomočne sodbe in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Iz tega razloga pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Izrek

Zahteva zagovornika obs. B.P. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obsojenec je dolžan plačati 60.000 SIT povprečnine.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 3.10.2001 je bil obs. B.P. spoznan za krivega kaznivega dejanja zapustitve poškodovanca v prometni nesreči brez pomoči iz 1. odstavka 329. člena KZ ter mu je bila izrečena kazen 15 dni zapora. Po 3. odstavku 49. člena KZ mu je v izrečeno kazen zapora bila všteta denarna kazen v znesku 140.000 SIT po odločbi sodnika za prekrške, ki je bila pravnomočna 12.7.2000 in sicer tako, da se vsakih začetih 10.000 SIT šteje kot en dan zapora. Po 4. odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je obsojenec bil oproščen plačila dela stroškov kazenskega postopka iz 1. do 5. točke 2. odstavka 92. člena istega zakona, naloženo pa mu je bilo plačilo 40.000 SIT povprečnine. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo z dne 12.2.2003 ugodilo pritožbi Okrožne državne tožilke in sodbo sodišča prve stopnje v odločbi o kazenski sankciji spremenilo tako, da je obsojencu na prvi stopnji izrečeno kazen 15 dni zapora zvišalo na 3 mesece zapora, v tako zvišano zaporno kazen pa je po določbi 3. odstavka 49. člena KZ vštelo denarno kazen 30.000 SIT, ki jo je že plačal za prekršek na podlagi pravnomočne odločbe Sodnika za prekrške M. z dne 19.6.2000 in sicer tako, da se za vsakih začetih 10.000 SIT šteje kot en dan zapora. Obsojenca je oprostilo plačila stroškov postopka iz 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena ZKP.

Obsojenčev zagovornik, odvetnik I.B. iz L., je dne 24.3.2003 priporočeno po pošti vložil zoper navedeno pravnomočno sodbo zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi "zmotne uporabe materialnega prava". Predlaga, da vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi tako, da sodbo Višjega sodišča v Mariboru razveljavi ter zadevo vrne temu sodišču v ponovno obravnavanje in odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. v odgovoru, podanem v skladu z določbo 2. odstavka 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Zatrjevana "zmotna uporaba materialnega prava" ni podana. Z zatrjevanjem, da iz obsojenčevega zagovora izhaja, da se ni zavedal, da je v prometni nesreči nekdo poškodovan in sicer zaradi tega, ker je šlo za prometno nesrečo z neznatnimi materialnimi posledicami in ker se je zavedal, da je pil, v resnici uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, iz tega razloga pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti. Kršitve kazenskega zakona ni mogoče uveljavljati z zatrjevanjem drugačne ocene dejanskih okoliščin, temveč le, kadar je dejansko stanje ugotovljeno pravilno.

Zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Vložnik zahteve z navedbo, da jo vlaga zaradi zmotne uporabe materialnega prava, uveljavlja kršitev kazenskega zakona, ki je konkretno ne opredeli. V obrazložitvi zahteve pa opozarja na obsojenčev zagovor, iz katerega izhaja, da sploh ni razmišljal o tem, da bi lahko bil kdo v prometni nesreči poškodovan in da je njegovo reakcijo pripisati zavedanju, da je pil in da je njegov pobeg bil povezan le s to okoliščino. Sodišče ni imelo nikakršnega razloga ali dokaza, ki bi kazal na obsojenčevo zavest, da je ob neznatni prometni nezgodi in ob minimalni materialni škodi lahko prišlo do lahkih telesnih poškodb drugega udeleženca, ki bi mu bila potrebna pomoč. S takšnimi navedbami zahteva za varstvo zakonitosti izpodbija dokazno presojo pravnomočne sodbe in s tem uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja. Zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa ni mogoče vložiti zahteve za varstvo zakonitosti (2. odstavek 420. člena ZKP).

Ker takšne navedbe vložnika zahteve ne dajejo podlage za zaključek, da je sodišče kršilo kazenski zakon, je Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo zagovornika obs. B.P. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in 1. odstavka 95. člena ZKP. Višina povprečnine je odmerjena ob upoštevanju trajanja in zamotanosti postopka ter obsojenčevih premoženjskih razmer (3. odstavek 92. člena ZKP).