Jedro

Tožena stranka tožnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi. Poleg tega ga ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu s tem ni omočila zagovora. Odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi ne izpolnjuje pogoja pisno obrazloženega odpovednega razloga. Zato je izpodbijana redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga nezakonita.

Tožnik se je z določenim dnem zaposlil pri drugem delodajalcu, zato mu je sodišče prve stopnje zmotno priznalo obstoj in pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki po tem datumu.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v drugem odstavku II. točke izreka in v III. točki izreka spremeni tako, da se glasi: „II. Pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje med strankama preneha z dnem 16. 12. 2013. III. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 4. 10. 2013 do 16. 12. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni dne 6. 1. 2011 za delovno mesto „voznik tovornega vozila“, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Višji tožbeni zahtevek tožnika na priznanje obstoja delovnega razmerja do 24. 12. 2013 z vsemi pravicami iz delovnega razmerja, se zavrne.“ V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 3. 9. 2013 nezakonita (I. točka izreka), da je tožniku delovno razmerje z dnem 4. 10. 2013 nezakonito prenehalo, pogodba o zaposlitvi in s tem delovno razmerje med strankama pa preneha z dnem 24. 12. 2013 (II. točka izreka). Tožena stranka je dolžna tožniku za čas od 4. 10. 2013 do 24. 12. 2013 priznati vse pravice iz delovnega razmerja po pogodbi o zaposlitvi, sklenjeni dne 6. 11. 2011 za delovno mesto „voznik tovornega vozila“, vse v 8 dneh pod izvršbo (III. točka izreka). S sklepom je ugotovilo, da je tožnik umaknil tožbo v delu zahtevka, zato je postopek ustavilo (I. točka izreka sklepa) in odločilo, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti 822,30 EUR stroškov postopka v roku 8 dni od prejema pisnega odpravka sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zamude dalje do plačila, pod izvršbo (II. točka izreka sklepa).

Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka iz pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava ter bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga nove dokaze, ki jih v postopku na prvi stopnji ni mogla, saj so okoliščine toženi stranki znane šele sedaj. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo ustrezno spremeni. Tožena stranka je želela izvršiti sodbo in tožnika prijaviti za nazaj v zavarovanje. S strani ZZZS je prejela pojasnilo, da je sodba neizvršljiva, ker naj bi tožnik že 16. 12. 2013 sklenil pri drugem delodajalcu novo delovno razmerje, kar pomeni, da bi se v obdobju od 17. 12. 2013 do 24. 12. 2013 „ prijava“ podvajala. Ta dejstva toženi stranki niso bila poznana, tožnik pa je ta dejstva zamolčal in s tem grobo zlorabil procesne pravice. Posledično je neizvršljiva in napačna tudi III. točka izreka, saj tožena stranka ni dolžna od 17. 12. 2013 do 24. 12. 2013 priznati tožniku vseh pravic iz delovnega razmerja. Izrek je tudi nerazumljiv in je zato podana bistvena kršitev ZPP (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo po uradni dolžnosti preizkusiti zahtevek tožnika glede ponovne zaposlitve oziroma trajanje njegove „nezaposlenosti“. Kot nov dokaz prilaga potrdilo o spremembi - obrazec M-3 z dne 3. 7. 2014 ter predlaga, da sodišče samo pridobi podatek pri ZZZS in ZPIZ o tem, od kdaj dalje je bil tožnik prijavljen pri novem delodajalcu. Priglaša pritožbene stroške.

Dodatno izven pritožbenega roka je tožena stranka predložila še odločbo ZPIZ št. ... z dne 29. 7. 2014. Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava.

Niso utemeljene pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bi bil izrek sodbe nerazumljiv. Izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, je ustrezno obrazložena, izrek sodbe ni nerazumljiv, niti ne nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe.

Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka ugotovilo, da je tožena stranka tožniku dne 3. 9. 2013 nezakonito podala redno odpoved pogodbe o zaposlitvi iz krivdnih razlogov. Ugotovilo je, da tožena stranka pred podajo redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz krivdnega razloga ni izvedla postopka, določenega v 85. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013), sama odpoved pogodbe o zaposlitvi tudi nima ustrezne vsebine in pravnega pouka, kot je določeno v 87. členu ZDR-1. V posledici ugotovljene nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi je razsodilo, da je tožniku delovno razmerje pri toženi stranki trajalo z vsemi pravicami do 24. 12. 2013, ob ugotovitvi, da je bila pogodba o zaposlitvi z dne 6. 1. 2011 sklenjena za določen čas, za obdobje veljavnosti tožnikovega delovnega dovoljenja.

Pritožba le pavšalno uveljavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno napačna. Kršitev pogodbenih ali drugih obveznosti iz delovnega razmerja predstavlja krivdni razlog za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi (3. alinea prvega odstavka 89. člena ZDR-1). Za zakonito odpoved morajo biti izpolnjeni nadaljnji pogoji: odpovedni razlog mora biti utemeljen in mora onemogočati nadaljevanje delovnega razmerja (drugi odstavek 89. člena ZDR-1), delodajalec mora delavca pred odpovedjo pisno opozoriti na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi v primeru ponovne kršitve, odpoved pa mora podati v 60-dnevnem roku od ugotovitve kršitve in v 6 mesecih od njenega nastanka (šesti odstavek 89. člena ZDR-1). Pritožbeno sodišče se strinja z zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka tožnika pred redno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi ni pisno opozorila na izpolnjevanje obveznosti in možnosti odpovedi. Poleg tega ga ni pisno seznanila z očitanimi kršitvami in mu s tem ni omočila zagovora, odpoved pogodbe o zaposlitvi pa tudi ne izpolnjuje pogoja pisno obrazloženega odpovednega razloga.

Tožena stranka v pritožbi navaja, da je po zaključenem postopku pred sodiščem prve stopnje izvedela za nova dejstva in prilaga nov dokaz, ki po njenem mnenju dokazuje, da je tožnik od 16. 12. 2013 v delovnem razmerju pri drugem delodajalcu.

Na podlagi prvega odstavka 337. člena ZPP sme pritožnik v pritožbi navajati nova dejstva in predlagati nove dokaze le, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel navesti oziroma predložiti do prvega naroka oziroma do konca glavne obravnave, če so izpolnjeni pogoji iz drugega odstavka 286. člena ZPP. Ker pritožnik v pritožbi izrecno navaja, da mu podatki o zaposlitvi tožnika pri drugem delodajalcu v času postopka pred sodiščem prve stopnje niso bili znani, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za dopustno pritožbeno novoto v smislu 337. člena ZPP.

Ob ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je tožniku tožena stranka nezakonito odpovedala pogodbo o zaposlitvi, je sodišče prve stopnje tožniku priznalo obstoj delovnega razmerja do poteka delovnega dovoljenja 24. 12. 2013 ter pravice iz delovnega razmerja do navedenega datuma. Ker se je tožnik že dne 16. 12. 2013 zaposlil pri drugem delodajalcu, je kot bistveno okoliščino za opredelitev datuma prenehanja delovnega razmerja potrebno upoštevati zaposlitev delavca pri drugem delodajalcu v času sodnega spora o nezakonitosti odpovedi, saj delavec ne more biti v delovnem razmerju (za poln delovni čas) pri dveh delodajalcih. Glede na to, da se je tožnik s 16. 12. 2013 zaposlil pri drugem delodajalcu, je sodišče prve stopnje zmotno priznalo tožniku obstoj in pravice iz delovnega razmerja pri toženi stranki po navedenem datumu.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo tako, da je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je ugotovilo obstoj tožnikovega delovnega razmerja z vsemi pravicami iz delovnega razmerja do 16. 12. 2013 (5.alinea 358. člena ZPP). V preostalem delu je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi drugega odstavka 165. člena ZPP. V skladu z določbo petega odstavka 41. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji) tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.